Jedro

Glede na vsebino 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja je bistveno, da se mora delavec v času bolniškega staleža držati navodil zdravnika, da bo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo in se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem njegovo delovno zmožnost. Odsotnost z dela zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela. Zato je prepovedana vsaka aktivnost, ki ni izrecno odobrena. Že iz splošnega pravila izhaja, da mora biti doma.

Tožniku ni mogoče očitati kršitev navodil zdravnika, ker med odhodom od doma ni nosil opornice, saj je bila nošnja opornice le priporočljiva, celo svetovano pa mu je bilo tudi, naj jo po treh dneh prične snemati.

Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da s tem, ko je tožnik obiskoval trgovine z nujnimi življenjskimi potrebščinami, pa tudi druge lokacije, to ni negativno vplivalo na izid njegovega zdravljenja. Poslabšanje zdravstvenega stanja ni poseben zakonski dejanski znak pri odpovednem razlogu po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, temveč je bistveno samo (ne)spoštovanje navodil zdravnika. Tožniku je bilo sicer dovoljeno, da gre v trgovino po nujne življenjske potrebščine, pa še to le, če tega ne morejo opraviti drugi družinski člani. Niso pa mu bili dovoljeni drugi odhodi od doma (razen k zdravniku), kot npr. v fotokopirnico, vožnja in prenašanje pnevmatik v skladišče,... Navedeni tožnikovi opravki ne predstavljajo nujnih opravil.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 6. 2017, ki jo je podala toženka tožniku, nezakonita; - ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 31. 5. 2017, ampak je trajalo do 15. 6. 2017 z vsemi pravicami iz delovnega razmerja na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 12. 2013 za delovno mesto "dokumentalist"; - toženki naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 1. 6. 2017 do 15. 6. 2017 priznati vse pravice iz delovnega razmerja na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi ter mu plačati nadomestilo osnovne mesečne plače v bruto znesku 614,90 EUR, povečano za dodatek za delovno dobo, od tega zneska obračunati in plačati davke in prispevke ter tožniku nakazati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2017 dalje do plačila, v roku 8 dni; - toženki naložilo, da tožniku v 8 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje povrne stroške postopka v višini 811,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo v celoti se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali jo razveljavi in tožbo zavrže ali jo spremeni, tožniku pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka navaja, da je v izpodbijani sodbi napačno ugotovljeno dejansko stanje, posledično pa napačno uporabljena 8. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Toženka je v izredni odpovedi tožniku očitala, da je v času bolniškega staleža opravljal pridobitno dejavnost. Tožnik je namreč 6. 6. 2017 ob 11.46 uri obiskal računovodski servis A. d. o. o., kamor je kot prokurist Zdravstvenega zavoda B. odnesel fakture tega zavoda v obdelavo. Da je tožnik res prokurist navedenega zavoda, je razvidno iz podatkov v poslovnem registru. Drugo dejstvo pa je tožnik sam navedel na zaslišanju 19. 1. 2018 (str. 4 zapisnika), ko je povedal, da je odnesel na računovodski servis račun, ki se je nanašal na Zdravstveni zavod B. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo 8. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ter 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja v zvezi z očitkom v izredni odpovedi, da je tožnik kršil navodila pristojnega zavoda. Navodila osebne zdravnice tožniku so bila: da so dovoljeni krajši sprehodi do ene ure v okolici doma in da lahko gre po nujne življenjske potrebščine; da z desno poškodovano roko lahko opravlja higienske zadeve, prehranjevanje in uporaba noža je otežena; ne sme odpotovati izven kraja bivanja ali v tujino. Detektivka, ki je opazovala tožnika in o tem sestavila poročilo, je ugotovila, da je tožnik v času bolniškega staleža večkrat zapuščal bivališče z osebnim avtom, ki ga je sam vozil, da odhodi niso vedno predstavljali aktivnosti za zagotovitev osnovnih življenjskih potrebščin oziroma zdravstvenih kontrol, da so bile njegove odsotnosti z doma daljše od dovoljenega časa, da ni nosil opornice, da je nosil in zlagal težje predmete (paket plastenk, pnevmatike osebnega avta) z obema rokama, tudi s poškodovano. Toženka navaja konkretne aktivnosti tožnika in natančno število dni odsotnosti od doma, ki po njenem mnenju zagotovo predstavljajo kršitve zdravnikovih navodil. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da očitane kršitve teh navodil ne obstajajo. Vendar je dokazna ocena nevestna in neprepričljiva in v nasprotju z 8. člena ZPP. Sodišče jo je utemeljilo zgolj na vtisu, da je tožnik na zaslišanju deloval resnicoljubno, ni pa se opredelilo do navedb toženke in poročila detektiva, ki dokazuje, da je bil tožnik na različnih opravkih (v računovodskem servisu, vrtnem centru zaradi vodovodnega priključka itd.), ki se ne morejo šteti za nujna opravila. Prav tako se ni opredelilo do trajanja teh izhodov.

Napačno je ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljena 1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Toženka je tožniku očitala, da je izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe pravic iz socialnega zavarovanja po 210. členu KZ-1 in goljufije po 217. členu KZ-1. Sume teh kaznivih dejanj je toženka naznanila policiji, ki je podala kazensko ovadbo. Toženka je šele 7. 3. 2018 (po zaključku glavne obravnave 27. 2. 2018) prejela sklep Okrožnega državnega tožilstva, da se ovadba zavrže, ker naj bi si osumljenec na škodo toženke hotel pridobiti manjšo premoženjsko korist (manj kot 500,00 EUR), da so sicer podani znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po petem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, da pa je za tako kaznivo dejanje predpisana denarna kazen ali zapor do enega leta. Navedeno pa potrjuje, da zahteva tožnika za izplačilo zavarovalnine na škodo toženke in zavarovalnice predstavlja kršitev z znaki kaznivega dejanja.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določba pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

5. V tem sporu je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka 16. 6. 2017 podala tožniku. Sodišče je ugotovilo, da je toženka v zvezi s predhodnim postopkom spoštovala določila Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) in da je tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami ter mu omogočila zagovor, kot je določeno v drugem odstavku 85. člena ZDR-1. Zaključilo pa je, da toženka očitkov iz izredne odpovedi ni dokazala oziroma ni uspela dokazati obstoja razlogov za izredno odpoved, ki jih je navedla in obrazložila v odpovedi z dne 16. 6. 2017, zaradi česar je izredna odpoved nezakonita.

6. Toženka je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala iz razlogov po 1., 4. in 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Glede odpovednega razloga po 4. alineji (če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so očitki v celoti neutemeljeni. Pritožba navedene ugotovitvi ne izpodbija, zato tudi pritožbeno sodišče tega odpovednega razloga ni presojalo.

7. Očitek po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) je toženka v izredni odpovedi utemeljevala s tem, da se tožnik sploh ni poškodoval in je zato tudi neopravičeno v bolniškem staležu ter je toženko naklepno z lažnim prikazovanjem in/ali prikrivanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto. Od toženke je tudi zahteval vložitev prijave nezgode zavarovalnici C. d. d., s čimer je želel toženko naklepno z lažnim prikazovanjem in/ali prikrivanjem dejanskih okoliščin zapeljati, da bi ta v škodo tujega premoženja tožniku pridobila premoženjsko korist. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, da so očitki toženke neutemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je toženka odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena gradila na očitku, da je bil tožnik v bolniškem staležu, čeprav se ni poškodoval. Zakaj je sodišče prišlo do navedenega zaključka, je natančno navedeno v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in pritožbeno sodišče k navedenemu nima kaj dodati.

Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar naj bi izhajalo iz sklepa Okrožnega državnega tožilstva (ODT) v Mariboru z dne 23. 2. 2018 (B/13). Iz tega sklepa izhaja: - da so podani znaki poskusa kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 v zvezi s členom 34 KZ-1 (tožnik naj bi si na škodo toženke oziroma zavarovalnice C. d. d. hotel pridobiti premoženjsko korist 381,68 EUR), vendar glede na višino škode manj kot 500,00 EUR poskus ni kazniv in se ne preganja po uradni dolžnosti; - da ni podan utemeljen sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje zlorabe pravic iz socialnega zavarovanja po prvem odstavku 203. člena KZ-1. Zato je bila ovadba v celoti zavržena. Vendar toženka z ugotovitvami ODT o obstoju znakov kaznivega dejanja neutemeljeno nakazuje na zmotno ugotovitev dejanskega stanja prvostopnega sodišča. Gre namreč le za ugotovitev pristojnega tožilca o ovadbi. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje lahko samo presojalo in ugotavljalo, ali ima določeno ravnanje tožnika znake kaznivega dejanja. Pri tem pa je ugotovilo, da znakov kaznivega dejanja ni, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja, kot je že bilo navedeno. Poleg tega si toženka napačno tolmači vsebino sklepa ODT. Na zadnji strani obrazložitve sklepa (tretji odstavek) je natančno pojasnjeno, da poskus kaznivega dejanja goljufije po petem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, upoštevaje prvi odstavek 34. člena KZ-1, sploh ni kaznivo dejanje.

8. Toženka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevala tudi z odpovednim razlogom po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika, imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali če brez odobritve pristojnega zdravnika imenovanega zdravnika ali zdravstvene komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja). V okviru tega odpovednega razloga je toženka tožniku v izredni odpovedi očitala, da ni spoštoval navodil zdravnika ter da je v teh dneh 2. 6., 5. 6., 6. 6. in 7. 6. 2017 opravljal pridobitno delo. Podrobnejši opis očitkov naj bi bil naveden v poročilu detektiva z dne 13. 6. 2017. Sodišče prve stopnje osebne zdravnice, ki je tožniku odobrila bolniški stalež, ni zaslišalo, ker tega dokaza ni predlagala nobena stranka. Zato je iz poročila detektiva (B/2) ugotovilo njena navodila za zdravljenje, ki so bila naslednja: - dovoljeni krajši sprehodi do ene ure v bližini doma; - lahko gre po nujne življenjske potrebščine v trgovino, če tega ne more opraviti njegova družina; - ne sme odpotovati iz kraja stalnega bivališča ali v tujino.

Zdravnica je detektivu tudi povedala, da tožnik ni imel omejitve dvigovanja bremen z desno roko. Z desno roko je lahko opravljal osnovne higienske stvari ter prehranjevanje (pri čemer je že uporaba noža kot pribora otežena). Fiziater je tožniku predpisal opornico, katere nošenje je bilo priporočljivo, ne pa nujno, opornico pa je prenehal nositi 6. 6. 2017. Poleg navodil zdravnika so za zavarovanca obvezujoča tudi splošna navodila po 233. členu Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (POZZ, Ur. l. RS, št. 30/2003 in nasl.). V času zadržanosti od dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege mora zavarovanec, ki se zdravi doma, v času takšne zadržanosti biti na svojem domu. Odsotnost je možna ob odhodu na zdravniški pregled ali terapijo oziroma če zdravnik to odredi ali dovoli.

V zvezi z nespoštovanjem zdravnikovih navodil se je toženka v izredni odpovedi sklicevala na izsledke detektiva v poročilu, iz katerega izhaja, da je tožnik večkrat zapuščal naslov prebivališča z osebnim vozilom, pri čemer odhodi niso vedno predstavljali aktivnosti za zagotovitev osnovnih življenjskih potrebščin in niso predstavljali odhodov na zdravstvene kontrole. Z doma je bil odsoten dlje od dovoljenega časa. Opažen je bil pri nošnji in razlaganju težjih predmetov z domnevno poškodovano roko (plastenko pijače, nakupovalne vrečke, pnevmatike iz svojega osebnega avtomobila). Ni nosil opornice.

9. Glede na vsebino 233. člena POZZ je bistveno, da se mora delavec v času bolniškega staleža držati navodil zdravnika, da bo zdravljenje čim krajše in v skladu s predpisano terapijo in se vzdržati vseh ravnanj, ki bi lahko vplivala na podaljševanje zdravljenja oziroma poslabšanja zdravstvenega stanja in s tem njegovo delovno zmožnost. Odsotnost z dela zaradi bolezni pomeni, da delavec iz zdravstvenih razlogov ni sposoben opravljati dela. Zato je prepovedana vsaka aktivnost, ki ni izrecno odobrena. Že iz splošnega pravila izhaja, da mora biti doma.

10. Pravilna je ugotovitev in zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati kršitev navodil zdravnika, ker med odhodom od doma ni nosil opornice, saj je bila nošnja opornice le priporočljiva, celo svetovano pa mu je bilo tudi, naj jo po treh dneh prične snemati. Nepravilen pa je zaključek, da toženka ni dokazala kršitev navodil zdravnika v zvezi z njegovimi drugimi aktivnostmi. Po izpovedi zdravnice detektivu v tožnikovi zdravstveni kartoteki res ni zabeležena omejitev dvigovanja bremen. Vendar pa je po drugi strani zabeleženo, da lahko z desno roko opravlja le osnovne higienske stvari in prehranjevanje, že uporaba noža pri tem pa je otežena. Tožnik je imel vidne podplutbe in bolečine na volarni strani desnega zapestja ter bolečinsko omejene gibljivosti v zapestju, bolečina pa se je širila v palec in kazalec, v katerih je čutil mravljinčenje. V poškodbenem listu (A10) je zdravnik tožniku svetoval, naj čez 3 dni prične opornico snemati in roko razgibavati do bolečin, sicer pa mu je bil svetovan počitek in lokalno hlajenje. Iz navedenega torej ni mogoč zaključek, da s tem, ko je tožnik prenašal paket plastenk s pijačo ter avtomobilske pnevmatike, ni kršil navodila zdravnika.

Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da s tem, ko je tožnik obiskoval trgovine z nujnimi življenjskimi potrebščinami, pa tudi druge lokacije, to ni negativno vplivalo na izid njegovega zdravljenja. Poslabšanje zdravstvenega stanja ni poseben zakonski dejanski znak pri odpovednem razlogu po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, temveč je bistveno samo (ne)spoštovanje navodil zdravnika (tako npr. odločba VS RS, opr. št. VIII Ips 183/13). Tožniku je bilo sicer dovoljeno, da gre v trgovino po nujne življenjske potrebščine, pa še to le, če tega ne morejo opraviti drugi družinski člani. Niso pa mu bili dovoljeni drugi odhodi od doma (razen k zdravniku), kot npr. v fotokopirnico, v trgovino D. in Vrtni center po vodovodni priključek, vožnja in prenašanje pnevmatik v skladišče. Zagotovo je tudi, da navedeni tožnikovi opravki ne predstavljajo nujnih opravil, kot to pritožba utemeljeno opozarja.

Pritožba pravilno opozarja tudi na trajanje tožnikove odsotnosti od doma. Po navodilih zdravnika mu je bilo dovoljeno, da gre za eno uro na sprehod. Dovoljeno mu je bilo tudi, da gre k zdravniku. Toda iz poročila detektiva izhaja, da je bil tožnik na naslovu E., F., kjer ima prostore tudi njegova osebna zdravnica, le 6. 6. 2017. Na navedenem naslovu, kjer je tudi lekarna, se je tožnik zadrževal od 11.49 do 12.20, torej pol ure. Obenem pa iz poročila izhaja, da je bil tožnik 6. 6. 2017 odsoten od doma kar pet ur in pol (od tega morda pol ure pri zdravnici in/ali lekarni), dne 5. 6. 2017 pa tri ure in pol, kar vse močno presega dovoljeni čas odsotnosti in torej prav tako pomeni nespoštovanje navodil zdravnika.

11. Pritožba graja ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s tožnikovim obiskom računovodskega servisa A. d. o. o. dne 6. 6. 2017, kamor naj bi kot prokurist Zdravstvenega zavoda B. nesel račune tega zavoda. Navedeno opravilo je tožnik na zaslišanju res potrdil. Vendar se pritožbeno sodišče ne strinja s toženko, da je s tem tožnik opravljal pridobitno delo v času bolniškega staleža. Iz poročila detektiva izhaja, da se je tožnik v računovodskem servisu zadržal le 2 minuti (11.46 - 11.48), tako da je to tožnikovo ravnanje nemogoče opredeliti kot pridobitno delo, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Po drugi strani pa je verjetno obisk računovodskega servisa težko opredeliti kot opravilo za zadovoljevanje nujnih življenjskih dobrin, tako da tudi ta obisk pomeni kršitev zdravnikovih navodil, česar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

12. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izvedene dokaze in zato zmotno ali vsaj preuranjeno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem očitanega odpovednega razloga, da tožnik ni spoštoval navodil zdravnika, posledično pa zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da ni podan odpovedni razlog po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 13. Nespoštovanje navodil pristojnega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, vendar pa mora biti za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, poleg obstoja odpovednega razloga, izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR, to je obstoj okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka ni več možno. Obstoj tega pogoja je toženka zatrjevala v izpodbijani izredni odpovedi, vendar se sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava s tem vprašanjem ni ukvarjalo. Zaradi tega je dejansko stanje o obstoju pogojev za (ne)zakonitost izredne odpovedi ostalo nepopolno ugotovljeno.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), ker je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti. Z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka je smotrneje, da se pomembna dejstva ugotovijo pred sodiščem prve stopnje. V zvezi z možnostjo nadaljevanja delovnega razmerja se dokazi zaradi napačne odločitve sodišča prve stopnje sploh še niso izvajali in bi jih prvič moralo izvajati pritožbeno sodišče, s tem pa bi bila strankam odvzeta možnost pritožbe. Poleg tega pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je bila v obravnavani zadevi tožba vložena julija 2017, zaradi česar vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

15. V novem sojenju naj sodišče prve stopnje oceni že izvedene dokaze in ponovno presodi o obstoju odpovednega razloga po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V kolikor bo ugotovilo, da ta odpovedni razlog obstoji, naj presodi še o nadaljnjem pogoju iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 ter o ostalih tožbenih zahtevkih.

16. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.