Jedro

Pritožba utemeljeno oporeka presoji sodišča prve stopnje, temelječi na prvem odstavku 171. člen OZ, da je tožnik v deležu 10 % prispeval k nastanku škode. Presojo je sodišče prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo, da tožnik pred uporabo ni preveril brezhibnosti in varnosti lestve, da toženke o neprimernosti lestve in neprimernosti ter nevarnosti samega postopka montaže cevi za odsesavanje ni obvestil. Hkrati je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je na prvi pogled vidno, da je lestev stara, les, iz katerega je izdelana, pa dotrajan. Ob takšni lestvi, ki jo je tožniku zagotovila toženka, in ob odrejenem načinu dela ni podlage za presojo, da je tožnik z opustitvijo posebnega pregleda in obvestila sosprispeval k nastanku škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni v 1. in 2. alineji točke I izreka, tako da se točki I in 1. ter 2. alineja točke II v celoti na novo glasijo: "I. Prvo tožena stranka in drugo tožena stranka sta dolžni tožeči stranki solidarno plačati odškodnino v višini 44.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2018 do plačila, v roku 15 dni. Prvo tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 4.072,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2018 do plačila, v roku 15 dni. Drugo tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od zneska 44.000,00 EUR od 28. 9. 2016 do 31. 1. 2018, v roku 15 dni.

II. Zavrne se, kar tožeča stranka zahteva več ali drugače, to je tožbeni zahtevek - zoper prvo toženo stranko v višini 85.527,88 EUR in zoper drugo toženo stranko v višini 89.600,00 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2018 do plačila; - zoper prvo toženo stranko za zakonske zamudne obrestmi od zneska 48.072,12 EUR od 28. 9. 2016 do 31. 1. 2018."

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta dolžni prvotoženka in drugotoženka tožniku nerazdelno plačati odškodnino - za nepremoženjsko škodo v višini 31.656,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki za prvotoženko tečejo od 1. 2. 2018 do plačila, za drugotoženko pa od 28. 9. 2016 do plačila (točka I izreka). Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo, in sicer: - nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 101,943,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2016 do plačila; - plačilo zakonskih zamudnih obresti od prvotoženke od zneska 31.656,80 EUR od 28. 9. 2016 do 31. 1. 2018; - nerazdelno plačilo mesečne rente v višini 160,00 EUR od 8. 1. 2014 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu do plačila (točka II izreka). Odločilo je, da sta dolžni prvotoženka in drugotoženka tožniku plačati pravdne stroške v višini 2.318,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka III izreka).

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe (točka II izreka) in zoper odločitev o pravdnih stroških (točka III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da mu je sodišče prve stopnje prisodilo bistveno prenizko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Prisojena odškodnina odstopa od sodne prakse. V nesreči pri delu dne 8. 1. 2014 je utrpel: zlom leve lopatice, izpah leve rame, zlom reber, perforacijo ozkega črevesja, vnetje potrebušnice, veliko pooperativno kilo, udarnino desne strani pljuč, delno resekcijo ozkega črevesja, odlom 1. in 2. zoba levo zgoraj. Gre za osem hujših telesnih poškodb, nekatere so bile življenje ogrožujoče (poškodbe v predelu trebuha). Tožnik je prestal 7 operacij v splošni anesteziji, pričakuje še operacijo kile, 37 dni je bil hospitaliziran, od tega večino časa na intenzivni terapiji, po operaciji je bil 3 dni intubiran, 12 dni je hrano prejemal intravenozno, vstavljen je imel urinski kateter. Opravil je 32 ambulantnih fizioterapij, več UZ preiskav, kolonoskopijo, 17 RTG slikanj, CT preiskave, jujenografijo in artografijo. V zadevi VS001050 je bila za zlom spoja ključnice in leve lopatice prisojena odškodnina v višini 51 povprečnih plač, od tega 16 za telesne bolečine. V zadevi VS002075 je bila prisojena odškodnina v višini 11 plač za izpah leve rame, kar je bistveno blažja poškodba, oškodovanec pa je opravil 10 fizioterapij. V zadevi VS000161 je bila prisojena bistveno višja odškodnina za rupturo črevesja in vnetje potrebušnice. S sodbo VSL II Cp 605/2016 je sodišče oškodovanki, ki je zaradi vnetja potrebušnice in črevesja prestala takojšnjo abdominalno operacijo in je bila življenjsko ogrožena, prisodilo 30.000,00 EUR odškodnine. Gre za zelo podoben primer, kot je tožnikov. V zadevi VS001314 je bila prisojena odškodnina za telesne bolečine zaradi kile v višini 6 plač, v zadevi VS002140 pa 19,5 plač. Kila, kot jo ima tožnik, je neprimerljivo večja, v velikosti odrasle človeške glave, je nevarna za življenje in si je zdravniki ne upajo odstraniti. V zadevi VS002140 je bila prisojena odškodnina za telesne bolečine zaradi zloma dveh zob v višini 2,8 plač, skupno pa v višini 6 plač. V zadevi VS001841 je bila prisojena odškodnina za telesne bolečine zaradi zloma sprednjih zob in čeljusti v višini 10 plač. V sodni praksi je tako prisojena odškodnina za telesne bolečine zaradi zloma zob povprečno v višini 3 do 4 plače. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo bodočih pregledov tožnika kot tudi ne udarca desne strani pljuč. Tudi to poškodbo je tožnik utrpel v nesreči pri delu. Prisojena odškodnina za telesne bolečine je bistveno prenizka. Tožnik bi bil zaradi zloma leve lopatice in izpaha leve rame upravičen do odškodnine v višini 20.000,00 EUR, zaradi vnetja potrebušnice, perforacije ozkega črevesja in odstranitve dela ozkega črevesja do 10.000,00 EUR, zaradi pooperativne kile 10.000,00 EUR in zaradi zloma prednjih dveh zob 4.000,00 EUR. Primerna odškodnina za telesne bolečine bi bila v višini 64.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik utrpel hud primarni strah in da je sekundarni strah trajal do konca zdravljenja, kar je 11 mesecev. Ta ugotovitev je v nasprotju s siceršnjo ugotovitvijo, da je zdravljenje trajalo do 28. 9. 2015. Upoštevaje, da bo zdravljenje kile najverjetneje konservativno, je celo šteti, da zdravljenje še ni končano in da tožnik še vedno trpi strah. Sodišče prve stopnje bi tožniku za strah moralo prisoditi 9.600,00 EUR odškodnine. Pravilno je povzelo ugotovitve sodne izvedenke, da se delovna zmožnost tožnika ne bo povrnila na raven, kot je bila pred poškodbo, da ne bo mogel opravljati težkega fizičnega dela. Sodna izvedenka je potrdila tožnikovo navedbo o 47,4 % zmanjšani gibljivosti leve rame. Tožnik je zaradi posledic poškodbe invalid III. kategorije invalidnosti, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo v zadostni meri. Tožnik lahko opravlja le najnujnejša in najosnovnejša gospodinjska opravila, in sicer le ob uporabi kilnega pasu. To pomeni, da trajno ne more opravljati vseh ostalih opravil, kot tudi ne more dalj časa stati na mestu in se vzpenjati, zaradi postoperativne kile ima motene spolne odnose. Že šest let in pol je v bolniškem staležu. Sodišče prve stopnje bi moralo navedene posledice upoštevati in ustrezno ovrednotiti. V zadevi Pdp 825/2013 je bila prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 6.000,00 EUR (kar bi bilo ob revalorizaciji 7.000,00 EUR) za 5 % zmanjšanje tožniku, ki zaradi posledic poškodbe ne more rekreativno igrati nogometa in se ukvarjati z drugimi športi. Po primerjavi s to zadevo bi bil tožnik upravičen do odškodnine v višini 66.000,00 EUR, saj se ne more ukvarjati z nobenim športom niti ne more opravljati drugih opravil. V zadevi II Cp 1798/2018 je bila prisojena odškodnina v višini 1.100,00 EUR za 3 % zmanjšano gibljivost rame. Tožnik, ki ima za 47,4 % zmanjšano gibljivost rame, bi bil upravičen do odškodnine v višini 17.500,00 EUR zgolj zaradi težav z roko. Ob upoštevanju vseh posledic poškodbe bi bila primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 59.000,00 EUR. Tožnik ima na trebuhu močno vidno široko brazgotino in kilo, poleg tega je poškodovana rama nižja od nepoškodovane. Njegova postava je asimetrična. Trpi hude duševne bolečine. V zadevi VS002140 je bila zaradi velike pooperativne kile prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 6.259,39 EUR oziroma 8,3 plače. Tako bi bil tožnik upravičen najmanj do odškodnine v višini 10.000,00 EUR, ki bi se povišala zaradi brazgotin. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da mora tožnik ves čas nositi kilni pas. V zadevi VSL II Cp 3240/2016 je bila prisojena odškodnina v višini 2 plač za bistveno manjšo brazgotino, kot jo ima tožnik. V zadevi VS001050 je bila prisojena odškodnina v višini 4 plač zaradi povešene rame, kar bi v tožnikovem primeru pomenilo 4.500,00 EUR odškodnine. Skupno je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo bistveno prenizko odškodnino za nepremoženjsko škodo, saj ni ustrezno ovrednotilo vseh poškodb in njihovih posledic. V podobnih zadevah so bile prisojene bistveno višje odškodnine, med 95.000,00 EUR in 130.000,00 EUR. Zmotno je odločilo o soprispevku tožnika. Tožnik ni ravnal malomarno. Pregled lestve pred uporabo ni bila njegova naloga. Lestev se je uporabljala že dalj časa, uporabljali so jo tudi drugi delavci. Skrb za varnost pri delu je bila naloga prvotoženke. Morala bi mu zagotoviti varne pripomočke za delo. Zmotno je zaradi zastaranja zavrnilo rentni zahtevek. Terjatev iz naslova mesečne rente zapade v plačilo vsak mesec in ne more zastarati. Tožnik je prikrajšan. Če ne bi bilo nesreče pri delu, bi prejemal višje dohodke, pri plači bi prejel del plače iz naslova delovne uspešnosti. Ta del plače je znašal 59,12 EUR. Tožnik ima nizke dohodke. Če bi delal preko delovnega časa, česar ne more, bi prejel vsaj 110,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je zmotno odločilo o pravdnih stroških. Dejstvo, da je drugotoženka že plačala del odškodnine, ne more iti v škodo tožniku in vplivati na ugotovljen uspeh v pravdi. Uspeh bi bilo treba ugotavljati ločeno po temelju in po višini, tako je tožnik v sporu uspel v višini 90 % (temelj) in 50 % (višina), torej skupno v višini 70 %. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku v zavrnjenem delu ugodi, oziroma podrejeno ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je delno zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Tožnik se je dne 8. 1. 2014 poškodoval pri delu. Opravljal je delo, ki mu ga je odredil A.A., vodja skladiščne službe. Med ponovno montažo cevi za odsesavanje je padel z lestve, ker se je lestev zlomila. Sodišče prve stopnje je presodilo, da za škodo krivdno odgovarja prvotoženka, ker tožniku za nameščanje cevi ni podala ustreznih navodil za varno delo niti mu ni zagotovila delovnega poda ali namenske delovne dvižne ploščadi za viličarje; dopustila je uporabo starejše, dotrajane necertificirane in neatestirane lestve, katere material je bil načet in dotrajan, v zvezi z lestvijo ni izvajala nadzora oziroma pregledov; dela spornega dne ni nadzorovala. Ravnala je v nasprotju s predpisi o varnosti in zdravju pri delu.

6. Pritožba utemeljeno oporeka presoji sodišča prve stopnje, temelječi na prvem odstavku 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), da je tožnik v deležu 10 % prispeval k nastanku škode. Presojo je sodišče prve stopnje utemeljilo z ugotovitvijo, da tožnik pred uporabo ni preveril brezhibnosti in varnosti lestve, da toženke o neprimernosti lestve in neprimernosti ter nevarnosti samega postopka montaže cevi za odsesavanje ni obvestil. Hkrati je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je na prvi pogled vidno, da je lestev stara, les, iz katerega je izdelana, pa dotrajan. Ob takšni lestvi, ki jo je tožniku zagotovila toženka, in ob odrejenem načinu dela ni podlage za presojo, da je tožnik z opustitvijo posebnega pregleda in obvestila sosprispeval k nastanku škode. To še toliko bolj velja, saj sama pregled in obvestilo poškodbe pri delu ne bi preprečila, preprečila bi jo zgolj odklonitev dela, ki jo ureja 52. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011) v primeru, če delavec ni bil predhodno seznanjen z vsemi nevarnostmi ali škodljivostmi pri delu in sprejetimi varnostnimi ukrepi ter usposobljen za varno in zdravo delo, če mu delodajalec ni zagotovil predpisanega zdravstvenega pregleda ali če mu grozi neposredna nevarnost za življenje ali zdravje, ker niso bili izvedeni predpisani varnostni ukrepi.

7. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo prvi odstavek 179. člena OZ, ki kot merilo za odmero odškodnine postavi pravni standard pravične denarne odškodnine, ki ga je sodna praksa napolnila glede na temeljni načeli: načelo individualizacije ter načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Tožniku, ki je utrpel zlom leve lopatice, izpah leve rame, perforacijo ozkega črevesja, vnetje potrebušnice, veliko pooperativno kilo, delno resekcijo ozkega črevesja in odlom 1. ter 2. zoba zgoraj levo, je priznalo 27.035,81 EUR (23 povprečnih mesečnih neto plač v Republiki Sloveniji) za telesne bolečine, 3.526,41 EUR (3 plače) za strah, 27.632,55 EUR (23,5 plač) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in 5.877,35 EUR (5 plač) za duševne bolečine zaradi skaženosti, kar je skupaj 64.072,12 EUR (54,5 plač). Tožnik v pritožbi graja takšno odmero in sodišču prve stopnje očita, da ni ustrezno ovrednotilo vseh poškodb in njihovih posledic, ki jih je utrpel. Navaja sodno prakso, ki se nanaša na posamezno poškodbo, ki pa za odločitev ni relevantna, saj je treba poškodbe, ki jih je tožnik utrpel v nesreči pri delu, in njihove posledice, upoštevati kot celoto.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je v nesreči pri delu dne 8. 1. 2014 utrpel udarnino desne strani pljuč. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenskega mnenja sodne izvedenke medicinske stroke – travmatologije dr. B.B., ki mu je utemeljeno sledilo, saj ga je ocenilo kot jasnega, strokovnega in prepričljivega ter podanega na podlagi medicinske dokumentacije v spisu, tožnikovega zdravstvenega kartona ter osebnega pregleda, ugotovilo, da je takšna diagnoza (cont. Pulmonum dex.) sicer navedena v odpustnem pismu z dne 14. 2. 2014, vendar je bila v ospredju druga patologija, in sicer je do nabiranja tekočine prišlo zaradi sistemske prizadetosti tožnika zaradi sepse. Tožnikova pritožbena navedba, da je utrpel tudi zlom reber, je kot novota neupoštevna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Neutemeljena je navedba, da je bilo zaradi poškodb njegovo življenje ogroženo. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da to ne drži, saj je bil tožnik deležen ustreznih zdravniških posegov. Prav tako pravilno je ugotovilo, da nadaljnje operacije kile niso verjetne in tako teh v okviru nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo.

9. Tožnik v pritožbi neutemeljeno kot nevšečnost med zdravljenjem navaja 7 operacij v splošni anesteziji, saj so v splošni anesteziji potekale naslednje operacije: - repozicija izpahnjenega levega ramenskega sklepa, - abdominalna operacija, v okviru katere je bila narejena resekcija gangrenoznega dela ozkega črevesja, - odstranitev sistema negativnega tlaka (VAC). Menjave VAC pa niso bile opravljene v splošni anesteziji, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje iz izvedenskega mnenja, potrjenega z vsebino medicinske dokumentacije. Prav tako neutemeljeno izpostavlja prihodnjo operacijo kile. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenskega mnenja pravilno ugotovilo, da te operacije ne bo in tudi da morebitnih zapletov v zvezi s kilo ni pričakovati. Sicer pa tožnik utemeljeno navaja, da je bil 37 dni hospitaliziran, od tega večino časa (30 dni) na intenzivni terapiji, po operaciji je bil 3 dni intubiran, 12 dni je hrano prejemal intravenozno, vstavljen je imel urinski kateter, opravil je 32 ambulantnih fizioterapij, več UZ preiskav (UZ trebuha in UZ leve rame), kolonoskopijo, RTG slikanja, CT preiskave, jujenografijo in artografijo. Tožnik je trpel bolečine hude intenzivnosti v skupnem trajanju 24 dni, od tega 10 dni neprekinjeno, nato bolečine zmerne intenzivnosti v skupnem trajanju 3 mesece, od tega 5 tednov neprekinjeno, nato lahke bolečine v skupnem trajanju 3 mesece, ki se občasno še pojavijo v predelu rame in trebušne votline. Zdravljenje je trajalo do dne 28. 9. 2015, pri čemer je bil tožnik še naprej v bolniškem staležu. Ob upoštevanju vseh navedenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je tožniku treba priznati višjo odškodnino iz tega naslova, v višini 32.035,81 EUR (27,2 plač).

10. Zaradi nesreče pri delu so pri tožniku podane trajne posledice, kot jih je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Trajne posledice v anatomskem smislu so odlom 1. in 2. zoba zgoraj levo, 24 centimetrov dolga pooperacijska brazgotina, premik trebušnih mišic in oslabelost trebušne stene, velika ventralna pooperacijska kila, zabrazgotinjenje obsklepnih tkiv po izpahu leve rame, prekinitev leve supraspinatne mišice in delna prekinitev leve subskapularne mišice ter ohlapnost levega ramenskega mišičja, trajne posledice v funkcionalnem smislu pa so izbočenje trebušne stene kot velika kila, lažja omejena gibljivost v levem ramenskem sklepu, ki ni v deležu 47,4 %, kot neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi, manjša groba moč mišic abduktorjev leve rame, slabši stisk leve pesti, nekoliko višje položena leva rama in zabrazgotinjenje na mestu okvare tetiv leve rotatorne mišice. Tožnik težje dviguje predmete in jih prenaša, ne more dvigovati bremen nad nivo ramenskega sklepa, ne more dvigovati težjih bremen od tal niti opravljati del, povezanih s prepogibanjem in vzdigovanjem iz predklona. Na splošno ne more opravljati zahtevnih fizičnih del niti se ukvarjati z agresivnimi športnimi aktivnostmi. Njegove pritožbene navedbe, da je omejen pri vseh športnih aktivnostih kot tudi domačih opravilih, so neutemeljene. V posledici nesreče pri delu je invalid III. kategorije invalidnosti. Ob upoštevanju vseh navedenih trajnih posledic je tožniku treba priznati višjo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, v višini 32.632,55 EUR (27,8 plač).

11. Tožnik se v pritožbi neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine za strah. V nesreči pri delu je utrpel hud primarni strah, sekundarni strah v takšni intenzivnosti, da opravičuje prisojo odškodnine, pa je trajal, kot je pravilno na podlagi ocene izvedenskega mnenja ugotovilo sodišče prve stopnje, do konca kontinuiranega zdravljenja, kar je bilo do dne 8. 12. 2014 (11 mesecev, od tega bolj intenziven prvih 30 dni) in ne do dne 28. 9. 2015, ko je bilo zdravljenje končano. Nadalje se tožnik neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Poudarja, da ima na trebuhu 24 centimetrov dolgo pooperacijsko brazgotino, veliko ventralno pooperacijsko kilo, zaradi katere je primoran nositi kilni pas, in višje položeno levo ramo, zaradi česar trpi duševne bolečine, kar vse je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo.

12. Zvišana odškodnina v višini 74.072,12 EUR (63 plač) je ustrezno umeščena med primere sodne prakse (zadeva II Ips 212/2007, v kateri je bilo prisojenih 55 plač, in zadeva II Ips 402/2007, v kateri je šlo za nekoliko hujšo poškodbo in njene posledico, prisojenih je bilo 78 plač). Upoštevaje, da je bila tožniku že plačana odškodnina v revalorizirani višini 26.000,00 EUR in da je treba pri presoji zahtevka zoper drugotoženko, pri kateri je imela prvotoženka zavarovano odgovornost, upoštevati zavarovalno vsoto v višini 70,000,00 EUR, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe na podlagi 5. točke 358. člena ZPP spremenilo v zavrnilnem delu (1. in 2. alineja točke II izreka) na način, da sta dolžni toženki tožniku solidarno plačati višjo odškodnino, in sicer v višini 44.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2018 do plačila, prvotoženka mu je dolžna plačati še odškodnino v višini 4.072,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2018, drugotoženka pa še zakonske zamudne obresti od zneska 44.000,00 EUR od 28. 9. 2016 do 31. 1. 2018. 13. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaradi zastaranja zavrnilo tožnikov rentni zahtevek. Tožnik v pritožbi pravilno navaja, da za zastaranje odškodninske terjatve velja triletni subjektivni zastaralni rok, določen v prvem odstavku 352. člena OZ. Za premoženjsko škodo in tistega, ki jo je povzročil, je zvedel takoj po nesreči pri delu dne 8. 1. 2014, kot je pravilno navedeno v obrazložitvi izpodbijanega dela sodbe, tožbo pa je vložil po poteku treh let. Za odškodnino za sukcesivno bodočo škodo velja, da je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnje (odločbe II Ips 333/2005, II Ips 495/2007, II Ips 150/2008).

14. Kljub spremenjeni odločitvi o utemeljenosti zahtevka tožnika pritožbeno sodišče ni poseglo v odločitev o pravdnih stroških v izpodbijanem delu sodbe. Sodišče prve stopnje je uspeh tožnika, ker ga je zmotno presojalo ločeno po temelju in ločeno po višini, ocenilo v deležu 56 %. Upoštevanje uspeha v deležu 34 % bi bilo tožniku v škodo.

15. Ker v ostalem niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče sicer pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).