Jedro

Po določilu 29. člena ZTLR lastninske pravice na stvari v družbeni lastnini mogoče priposestvovati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da morata tožnici izročiti v posest in uživanje nepremičnine parc. št. 782/5, 782/8, 782/4 in 782/9, vl. št... k.o... Pritožbo tožencev je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo iz revizijskih razlogov po 2. in 3. točki prvega odstavka 385. člena ZPP in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztrajata pri pomanjkanju svoje pasivne legitimacije, ker si tožničinih zemljišč ne lastita, niti jih nimata v dejanski oblasti, čeprav jih obdelujeta. Slednje namreč počenjata v imenu in za lastnika J. B., ki ima v lasti zaščiteno kmetijo, sporna zemljišča pa so sestavni del te kmetije. Ta okoliščina obenem pomeni tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. Sicer pa bo odgovor na vprašanje, kdo je lastnik spornih zemljišč, dan v upravnem postopku zaradi ugotovitve ničnosti denacionalizacijske odločbe, po kateri je sporna zemljišča dobila tožeča stranka. Rezultat upravnega postopka je vsekakor za odločitev v tej pravdi odločilen, zaradi česar gre za predhodno vprašanje, ki bi narekovalo prekinitev pravde na podlagi 1. točke prvega odstavka 213. člena ZPP. V tem delu obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti. Sicer pa se je na podlagi jugoslovanskega pravnega sistema po letu 1945 pridobivala zasebna in družbena lastnina na vse mogoče načine, tudi brez vknjižb v zemljiški knjigi. Izpodbijana sodba tega ne upošteva.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije, pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je na dejanske ugotovitve, sprejete v sodbah nižjih sodišč, vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Iz teh pa sledi, da sta J. B. in A. B. (lastninska prednika tožene stranke) z arondacijsko odločbo z dne 3.12.1964 v zameno za svoja zaradi arondacije v družbeno lastnino prenesena zemljišča pridobila v last nekatera tuja zemljišča, med katerimi pa spornih zemljišč ni.

Slednja, ki so bila - tudi zaradi arondacije - prenesena v družbeno lastnino po odvzemu lastninskemu predniku tožeče stranke, so ostala v družbeni lastnini, čeprav je tožena stranka dokazala, da jih je skupaj z ostalimi, ki jih je dobila v zamenjavo, obdelovala. Ob takem stanju je bilo na toženi stranki breme, da dokaže pravno veljavni pridobitni naslov, na katerega podlagi bi se utemeljeno uprla tožeči stranki, ki zahteva izročitev teh zemljišč zase - ob dejstvu, da so ji bila iz družbene lastnine vrnjena v last po končanem denacionalizacijskem postopku. Tega pridobitnega naslova pa tožena stranka ni dokazala. Revizijsko sodišče sprejema pravno razlago, da bi v tem primeru tudi po "takratnih jugoslovanskih predpisih" mogel biti to le vpis v zemljiško knjigo na podlagi veljavnega pravnega naslova. Sodišče druge stopnje je pri tem pravilno citiralo pravna pravila ODZ, posebej pa še določbo 29. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR - Ur. list SFRJ, št. 6/80 - 36/90), po kateri lastninske pravice na stvari, ki je v družbeni lastnini, ni bilo mogoče pridobiti s priposestvovanjem. Zato dejanska oblast na sporni nepremičnini, ki je bila izvrševana s strani tožene stranke, v tem obsegu ni pravno odločilno dejstvo.

Tožeča stranka s tožbo zahteva izročitev zemljišč v posest. Gre za lastninsko tožbo po določbi prvega odstavka 37. člena ZTLR. Tožnica kot lastnica je po drugem odstavku te določbe dolžna dokazati svojo lastninsko pravico na zemljiščih. To ji je uspelo - lastnica je namreč postala z dedovanjem po končanem denacionalizacijskem postopku. Dokazala pa je tudi, da imata toženca zemljišča v dejanski oblasti. V čigavem imenu in za koga to oblast izvršujeta, v tem primeru ni pravno odločilno. Zato ni dvoma, da sta v tem sporu toženca pasivno legitimirana stranka.

Revizija torej izpodbijani sodbi neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava. Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa je podan v dveh smereh. Sodbo sodišča druge stopnje revizija izpodbija v odločitvi o pasivni legitimaciji tudi s stališča pomanjkanja ustrezne obrazložitve (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). To ne drži. Razlogi, ki ugovor pasivne legitimacije zavračajo, so jasni - ne glede na to, da gre za uporabo materialnega prava, ki ga revizijsko sodišče lahko razlaga po lastni presoji (386. člen ZPP). Po drugi strani pa bistveno kršitev določb pravdnega postopka - očitno po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP - revizija sodišču druge stopnje očita zato, ker je sprejelo stališče sodbe sodišča prve stopnje o neprekinitvi te pravde do končanja upravnega postopka zaradi obnove denacionalizacijskega postopka o vrnitvi spornih zemljišč pravnemu predniku tožnice (sklicevanje na uporabo določbe 1. točke prvega odstavka 213. člena ZPP). Tožnica je zemljiškoknjižna lastnica spornih nepremičnin, ki jih je pridobil v last njen pravni prednik na podlagi pravnomočne odločbe v postopku denacionalizacije. Za presojo v tej pravdi je to odločilnega pomena. Potrebe po reševanju predhodnega vprašanja, kakor ga opredeljuje revizija, torej ni.

Neutemeljeno revizijo je bilo torej treba zavrniti (393. člen ZPP). Pri tem odločitev o revizijskih stroških temelji na določbah 166. ter prvega odstavka 154. in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožena stranka nosi stroške revizije, ker z njo ni uspela, tožeča stranka pa stroške odgovora nanjo, ker z navedbami v njem k odločitvi o reviziji ni prispevala.