Jedro

Iz razlogov prvega sodišča v točki 16.) najprej izhaja, da ni dvoma, da je obdolženec oškodovanca v obravnavanem dogodku s pestjo odrinil v predel čeljusti in mu s takim odrivom brez dvoma povzročil udarnino, kljub temu, da se namesto udarca ni razvila podplutba. Upoštevajoč pri tem zdravstveno dokumentacijo je torej prvo sodišče zaključilo, da ni dvoma, da je oškodovanec v opisanem dogodku utrpel udarnino leve spodnje čeljustnice, zaradi takšne poškodbe pa je imel nekaj dnevne bolečine, konkretno na levem kotu spodnje čeljustnice, zaradi takih bolečin pa tudi ni mogel uživati čvrste in trde hrane, bolečine pa so se stopnjevale pri grizenju, ugotovljena poškodba pa je začasno oslabila poškodovani del oškodovančevega telesa, prvo sodišče pa še ugotavlja, da je bila zmožnost oškodovanca za njegovo delo zmanjšana, vendar ne bistveno, temveč le nekaj dni po poškodbi. Taki razlogi v izpodbijani sodbi pa so si glede na izveden dokazni postopek in glede na očitek v obtožnem aktu kot utemeljeno izpostavlja zagovornik, ne le nasprotujoči (11. točka prvega odstavka člena 371 ZKP), temveč je z njimi prvostopno sodišče celo prekoračilo očitek iz obtožnega akta, v katerem se obdolžencu očita le, da je oškodovanca poškodoval tako, da je bil zaradi tega začasno oslabljen del njegovega telesa, ne očita pa se mu, da je bila začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo.

Izrek

Pritožbi se obdolženčevega zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče spoznalo obdolženca za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po določbi prvega odstavka člena 122 KZ-1, zaradi česar mu je posledično po členu 57 KZ-1 izreklo sankcijo in sicer pogojno obsodbo, v kateri mu je za storjeno kaznivo dejanje po določbi prvega odstavka člena 122 KZ-1 določilo zaporno kazen 2 (dva) meseca s preizkusno dobo 2 (dveh) let. Po prvem odstavku člena 95 ZKP mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v višini 631,28 EUR, oprostilo pa ga je plačilo sodne takse, prav tako pa je odločilo, da je dolžan povrniti tudi potrebne izdatke oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca. V skladu z določbo drugega odstavka člena 105 ZKP je oškodovanca A. A. premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.500,00 EUR napotilo na pot pravde.

2. Taki odločitvi obdolženec nasprotuje s pravočasno vloženo pritožbo po svojem zagovorniku z uveljavljanjem pritožbenih razlogov zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zaradi napačne uporabe materialnega prava, pritožuje pa se tudi glede izrečene kazenske sankcije in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženca oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa, da se napadena sodba razveljavi in vrne zadeva prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3. Odgovor na vloženo pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v katerem je zaslišalo obdolženca, njegovo ženo B. B. in oškodovanca A. A., angažiralo izvedenko sodne medicine C. C., katero je na glavni obravnavi tudi zaslišalo, sprejelo dokazno oceno, v kateri ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, ko je ta ves čas trdil, da oškodovanca ni poškodoval na način, kot izhaja iz obtožnega akta in presodilo, da je na drugi strani izpoved oškodovanca življenjska in logična, jasna in skladna ter potrjena tudi z ostalimi listinskimi dokazi, predvsem, ker je oškodovanec tekom celotnega postopka ves čas od samega začetka, torej od prijave na policiji, kot tudi v samem kazenskem postopku, izpovedoval enako, vsakič je podrobno opisal, kako je do dogodka prišlo in kako je obdolženec ravnal v njunem verbalnem konfliktu, ko ga je s silo in ne samo z besedo, napadel in ga tudi udaril. Glede načina poškodbe, ki jo je utrpel pa je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju izvedenke C. C., ki je v pisnem mnenju in zaslišana tudi na glavni obravnavi v prisotnosti strank sodišče prepričala, da je oškodovanec lahko utrpel poškodbo tudi, če je prišlo do udarca s pestjo, ki pa ni bil tako silovit in naj bi šlo v bistvu za odrinjenje, saj tudi v tem primeru ne bi nastala podplutb, s takim udarcem pa mu tudi ni mogel povzročiti preloma spodnje čeljustnice. Dokazna ocena tako izvedenih dokazov je prvemu sodišču torej služila za sprejem izpodbijane odločitve o tem, da je obdolženec kritičnega dne poškodoval oškodovanca tako, da je bil zaradi tega začasno oslabljen del njegovega telesa, ko ga je v kletnih prostorih na naslovu Š. ... dne 19. 7. 2020 okoli 11.30 ure s pestjo odrinil v predel čeljusti in mu na ta način povzročil udarnino leve spodnje čeljustnice.

6. Taki odločitvi zagovornik obdolženca nasprotuje z utemeljevanjem pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ko najprej izpostavlja, da so zaključki prvega sodišča o tem, da je izpoved oškodovanca potrjena z izvedenskim mnenjem protispisni, ker je namreč oškodovanec ves čas vztrajal pri tem, da ga je obdolženec s pestjo desne roke udaril v obraz, izvedenka pa je slednje v svojem mnenju izrecno negirala, ko je zapisala, da bi udarec s pestjo v predel obraznega dela na površini telesa povzročil podplutbe, ki pa zanesljivo ni bila vidna, ko je oškodovanec bil pri zdravniku pregledan, torej izvedenka takemu načinu nastanka poškodbe nikoli ni pritrdila, nasprotno, po prepričanju pritožbe je izpovedala prav nasprotno in sicer, da se dogodek ni zgodil tako, kot je trdil oškodovanec.

V okviru istega pritožbenega razloga pa pritožba oporeka tudi razlogom prvega sodišča, zapisanim v točki 17.) obrazložitve, da naj bi bila oškodovančeva zmožnost za delo zmanjšana, kar pa je protispisno in kar je bistvena kršitev določb kazenskega postopka, kajti sodna izvedenka je v svojem pisnem mnenju najprej zapisala, da zmožnost za delo ni bila zmanjšana, na naroku dne 20. 9. 2022 pa je na izrecno vprašanje državnega tožilca izjavila, da je lahko bila zmanjšana, na vprašanje zagovornika pa slednjo trditev spremenila in navedla, da zmožnost za delo ni bila zmanjšana, kar pa je bil tudi njen končni zaključek. V tem delu je pritožba utemeljena.

7. Iz obtožnega predloga z dne 10. 2. 2021 izhaja očitek obdolžencu, da je oškodovanca tako telesno poškodoval, da je bila zaradi tega prizadeta njegova zunanjost, ko naj bi ga kritičnega dne v navedenem času na istem mestu oškodovanca s pestjo udaril v predel čeljusti in mu povzročil udarnino obraza, kar je lahka telesna poškodba. Tekom dokaznega postopka je bila, kot pravilno povzema pritožba, angažirana izvedenka sodne medicine C. C., ki je že v pisnem mnenju in tudi na glavni obravnavi pojasnila, da ni mogoče podati samo enega možnega načina za nastanek poškodbe pri oškodovancu in je na vprašanja strank in sodišča pri tem alternativno naštela možne načine nastanka oškodovančeve poškodbe in sicer (-) udarjanje s plosko roko, (-) odrinjanje z dlanjo in (-) odrinjanje s kakšnim drugim delom telesa in nato kot najverjetnejši način poškodbe pojasnila, da je do oškodovančeve poškodbe lahko prišlo tudi z odrinjanjem s pestjo v obraz, to je v primeru, če se udarec s pestjo ne bi razvil do konca. Iz teh razlogov je 3. 10. 2022 prišlo do modifikacije obtožnega predloga tako, da se obdolžencu poslej očita, da je oškodovanca telesno poškodoval tako, da je bil zaradi tega začasno oslabljen kakšen del njegovega telesa, ko ga je v opisanih časovnih in krajevnih okoliščinah s pestjo odrinil v predel čeljusti in mu povzročil udarnino leve spodnje čeljustnice.

8. Iz določbe prvega odstavka člena 122 KZ-1 pa določno izhaja, da je lahka telesna poškodba prizadejana oškodovancu takrat, (-) če je bil zaradi tega začasno okvarjen ali oslabljen kakšen del njegovega telesa ali njegov organ, (-) ali je poškodovančeva zmožnost za delo bila začasno zmanjšana ali (-) pa je prizadeta njegova zunanjost in (-) ali je začasno okvarjeno njegovo zdravje. Natančno branje obtožnega akta, kot pravilno opozarja pritožba torej obdolžencu očita, da je oškodovanca tako telesno poškodoval, da je bil zaradi tega začasno oslabljen del njegovega telesa, ko ga je s pestjo odrinil v predel čeljusti in mu tam povzročil udarnino.

Iz razlogov prvega sodišča v točki 16.) najprej izhaja, da ni dvoma, da je obdolženec oškodovanca v obravnavanem dogodku s pestjo odrinil v predel čeljusti in mu s takim odrivom brez dvoma povzročil udarnino, kljub temu, da se namesto udarca ni razvila podplutba. Upoštevajoč pri tem zdravstveno dokumentacijo je torej prvo sodišče zaključilo, da ni dvoma, da je oškodovanec v opisanem dogodku utrpel udarnino leve spodnje čeljustnice, zaradi takšne poškodbe pa je imel nekaj dnevne bolečine, konkretno na levem kotu spodnje čeljustnice, zaradi takih bolečin pa tudi ni mogel uživati čvrste in trde hrane, bolečine pa so se stopnjevale pri grizenju, ugotovljena poškodba pa je začasno oslabila poškodovani del oškodovančevega telesa, prvo sodišče pa še ugotavlja, da je bila zmožnost oškodovanca za njegovo delo zmanjšana, vendar ne bistveno, temveč le nekaj dni po poškodbi. Taki razlogi v izpodbijani sodbi pa so si glede na izveden dokazni postopek in glede na očitek v obtožnem aktu kot utemeljeno izpostavlja zagovornik, ne le nasprotujoči (11. točka prvega odstavka člena 371 ZKP), temveč je z njimi prvostopno sodišče celo prekoračilo očitek iz obtožnega akta, v katerem se obdolžencu očita le, da je oškodovanca poškodoval tako, da je bil zaradi tega začasno oslabljen del njegovega telesa, ne očita pa se mu, da je bila začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Zato tako zapisani razlogi predstavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka člena 371 ZKP. Obe navedeni kršitvi pa imata v skladu z določbo prvega odstavka člena 392 ZKP za posledico ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v nov postopek.

9. V ponovljenem postopku bo prvostopno sodišče moralo ponoviti vse doslej izvedenec dokaze, skrbno pa bo moralo proučiti tudi pritožbene navedbe zagovornika v vloženi pritožbi v delu, ko le-ta pod vprašaj postavlja obstoj lahke telesne poškodbe (pod točko II. - poškodba) in s tem v zvezi tudi obstoj obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, kjer pravilno povzema, da sta ključna zakonska znaka kaznivega dejanja po določbi prvega odstavka člena 122 KZ-1 telesna poškodba in pa začasna okvara ali oslabitev kakšnega dela telesa ali organa, ali začasno zmanjšana zmožnost za delo ali pa prizadetost zunanjosti oziroma začasna okvara zdravja. Pri tem bo moralo tako, kot pravilno opozarja že pritožba, izhajati iz obstoječe sodne prakse1, ki jo v pritožbenih navedbah izpostavlja zagovornik in iz katere jasno izhaja, da za obstoj kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe ne zadostuje zgolj nedovoljen poseg v telesno celovitost, ki bi pri oškodovancu porušil dobro počutje, temveč morajo pri tem nastati tudi konkretne posledice na oškodovančevem telesu, organu, zunanjosti ali pa pri njegovi zmožnosti za delo, ki pa ne smejo biti neznatne ali zanemarljive, predvsem pa ne sme biti neznatna tudi začasna okvara ali pa oslabitev dela telesa oziroma, ker za obstoj lahke telesne poškodbe mora biti namreč izkazana določena stopnja kriminalne količine, sicer gre lahko le za sled poškodbe, ne pa za lahko telesno poškodbo, s čemer pa se postavlja pod vprašaj tudi očitek o storitvi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po določbi prvega odstavka člena 122 KZ-1. Iz izpodbijane sodbe namreč, kot je povzeto iz izvedenskega mnenja C. C. že doslej izhaja, da so klinični znaki tope poškodbe običajno oteklina, podplutba in bolečina, bolečina pa je klinični znak tope poškodbe, to je udarnine, ki pa je na površini telesa ni zaznati in oceniti in gre torej za subjektivni znak telesne poškodbe, saj je oškodovanec v obravnavanem primeru, ko navzven ni bila zaznana niti udarnina, niti oteklina, niti podplutba, tožil le o bolečinah v predelu čeljusti, o čemer so njegove težave kot klinični znak zapisali tudi dežurni zdravniki, ki so oškodovanca pregledali. Prav zaradi odsotnosti tipičnih in sicer običajnih kliničnih znakov tope poškodbe, kot so oteklina, podplutba in bolečina, pa je izvedenka kot bolj verjeten način nastanka oškodovančeve poškodbe opredelila udarec s plosko roko oziroma z odrinjanjem z dlanjo ali s kakšnim drugim telesom zato, ker na površini ni bilo vidne podplutbe in na koncu vztrajala pri tem, da je oškodovanec utrpel poškodbo lahko tudi tako, da je prišlo do udarca s pestjo, ki pa ni bil tako silovit in bi šlo v bistvu za odrinjanje. Zato bo prvo sodišče v ponovljenem sojenju moralo posebno pozornost nameniti tudi ugotavljanju ključnega dejstva (zakonskega znaka) in sicer, ali oškodovancu prizadejana poškodb sploh dosega standard lahke telesne poškodbe tako, kot izhaja iz obstoječe sodne prakse, posebej ko navzven v obravnavanem primeru ni bilo zaznati nobenih, sicer običajnih in tipičnih kliničnih znakov za zatrjevani udarec oziroma odrinjenje s pestjo. Ob tem pa se bo moralo prvo sodišče v vnovičnem sojenju opredeliti tudi do intenzivnosti takega udarca in bolečin, ki so bile pri oškodovancu subjektivno izražene pri pregledu, o čemer dosedaj še ni zavzelo stališča in o čemer bo moralo znova temeljito zaslišati izvedenko sodne medicine ali pa po potrebi angažirati drugega izvedenca iste stroke zaradi ključnega vprašanja o tem, ali je v obravnavanem primeru sploh šlo za tako intenziteto poškodovanja oškodovanca, ki zadosti standardu lahke telesne poškodbe ali pa gre v obravnavanem primeru le za sled poškodbe, kar terja v nadaljevanju odločitev o tem, ali je obtožni akt z očitkom o storitvi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku člena 122 KZ-1 utemeljen.

1 primerjaj sodbi VSRS opr. št. I Ips 43147/2017 z dne 3. 6. 2021 in opr. št. I Ips 29688/2015 z dne 10. 11. 2016