Jedro

Ker je tožnica postala imetnica stanovanjske pravice, je po uveljavitvi novega Zakona o stanovanjskih razmerjih to tudi ostala, vendar so tudi zanjo glede vsebine te pravice veljala določila novega zakona.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka skleniti s tožnico prodajno pogodbo po določbah Stanovanjskega zakona o privatizaciji za stanovanje, ki je enakovredno stanovanju, ki ga je zasedala v hiši v Ljubljani. Ugotovilo je, da je bilo tožnici stanovanje v stavbi v Ljubljani v letu 1970 dodeljeno kot hišniško stanovanje. V skladu s tedaj veljavnimi predpisi je pridobila na tem stanovanju stanovanjsko pravico. Stavba je bila spremenjena v poslovno stavbo in je bilo treba na njej opraviti prenovitvena dela. Tožena stranka je na podlagi 129. člena Stanovanjskega zakona dolžna tožnici omogočiti nakup drugega primernega stanovanja.

Proti tej sodbi se je pritožila prva tožena stranka. Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in z enakimi razlogi potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga prva tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Sklicuje se na prehodne in končne določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982, po katerih ostanejo obstoječe stanovanjske pogodbe v veljavi, za pravice in obveznosti, ki izvirajo iz teh pogodb, pa veljajo določbe tega zakona. Prejšnji zakoni so dopuščali stanovanjsko pravico na hišniških stanovanjih, po Zakonu o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982 pa hišnik na hišniškem stanovanju ne pridobi več stanovanjske pravice. Tožničin položaj je treba presojati po novem Zakonu o stanovanjskih razmerjih. Ker tožnica ni imela stanovanjske pravice, ni izpolnjen pogoj za privatizacijski odkup po Stanovanjskem zakonu.

Revizija je bila vročena tožeči stranki in ostalim toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99) v tej zadevi uporabilo določila Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Ko se tožena stranka v reviziji sklicuje na prehodne in končne določbe Zakona o stanovanjskih razmerjih iz leta 1982 (Ur. l SRS, št. 35/82 in 14/84 - v nadaljnjem ZSR), ima v mislih prvi odstavek 97. člena tega zakona, ki določa, da obstoječe stanovanjske pogodbe ostanejo v veljavi, za pravice in obveznosti, ki izvirajo iz njih, pa se uporabljajo določbe tega zakona. Ta določba pomeni, da se vsebina prej nastale pravice presoja po novem zakonu. Kdor je torej po prej sklenjeni stanovanjski pogodbi pridobil stanovanjsko pravico, mu je ta ostala, vendar ne v prejšnji vsebini, temveč v skladu z opredelitvijo po novem zakonu. Tako se mora novi zakon uporabiti na primer za prenos stanovanjske pravice ob smrti ali izselitvi imetnika stanovanjske pravice, za prenehanje stanovanjskega razmerja in za podobna vprašanja, ne more pa se znova presojati, ali je pridobitev stanovanjske pravice po prejšnjih predpisih skladna z novimi predpisi. Tožena stranka soglaša, da je tožnica po prejšnjih predpisih lahko pridobila stanovanjsko pravico na hišniškem stanovanju, meni pa, da to ni v skladu z novim Zakonom o stanovanjskih razmerjih. Vendar določba 1. odstavka 97. člena ZSR ni podlaga za tako stališče. Ker je tožnica postala imetnica stanovanjske pravice, je po uveljavitvi novega Zakona o stanovanjskih razmerjih to tudi ostala, vendar so tudi zanjo glede vsebine te pravice veljala določila novega zakona. Tako razlago določbe 1. odstavka 97. člena ZSR potrjuje tudi 3. odstavek 129. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljnjem SZ), ki ureja privatizacijski odkup drugega primernega stanovanja v korist oseb, ki jim je bila dodeljena stanovanjska pravica za službena stanovanja (40. člen ZSR). Iz tega sledi, da Stanovanjski zakon računa s tem, da je tudi v času veljavnosti ZSR lahko obstajala stanovanjska pravica na službenih in hišniških stanovanjih, čeprav ta zakon v 40. členu določa za službena in hišniška stanovanja le pravico do začasne uporabe. Ker Stanovanjski zakon računa s stanovanjsko pravico na službenih stanovanjih, očitno zakonodajalec razlaga prehodno določbo 1. odstavka 97. člena ZSR tako, kot je bilo obrazloženo.

Glede na navedeno izpodbijana sodba pravilno priznava tožnici pravico do odkupa drugega primernega stanovanja po 2. in 3. odstavku 129. člena SZ.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo prve tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).