Jedro

1) Kršitev kazenskega zakona v obravnavanem primeru ni podana, saj so v dejanju, opisanem v izreku sodbe sodišča prve stopnje, podani vsi znaki kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po I. odstavku 245. člena KZ SFRJ/1976. Glede na to, da je obsojenec zaradi prodaje prenašal kar 5.280 gramov heroina, pa seveda ni mogoče pritrditi obsojenčevemu izvajanju o neznatni družbeni nevarnosti dejanja. Po določilu II. odstavka 8. člena KZ SFRJ/1976 ni bilo kaznivo le tisto dejanje, ki je imelo sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, pomenilo pa je za družbo neznatno nevarnost zaradi majhnega pomena in če so bile posledice neznatne ali pa jih sploh ni bilo.

2) Obsojenec, ko uveljavlja ta razlog, v zahtevi le ocenjuje izpovedbi prič B.E. in M.P., torej izpodbija dokazno oceno sodišča. To pa pomeni uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa tudi po določilu II. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva obs. N.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo TS v K., enote v S. z dne 15.12.1993, je bil obs. N.H. spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po I. odstavku 245. člena Kazenskega zakona SFRJ/1976 (KZ SFRJ/1976) in obsojen na kazen 4 let in 6 mesecev zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 13.7.1993 dalje. Na podlagi 69. člena KZ SFRJ/1976 je sodišče prve stopnje odločilo, da se mu vzame 5.280 gramov heroina in osebni avtomobil, znamke "Volvo", reg.štev. ZG... (HR). Po I. odstavku 70. člena KZ SFRJ/1976 mu je bil izrečen varnostni ukrep izgona tujca iz države Republike Slovenije za vselej. Soobtoženi H.M., S.K. in A.M. pa so bili na podlagi 3. točke 350. člena ZKP/1976 oproščeni obtožbe, da so storili kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po II. odstavku 245. člena KZ SFRJ/1976. Višje sodišče v K. je s sodbo in sklepom, z dne 30.3.1994, odločilo, da se pritožbama obs. N.H. in njegovega zagovornika deloma ugodi in je izpodbijano sodbo v obsodilnem delu spremenilo tako, da je obs. N.H. izrečeno kazen znižalo na 3 leta in 8 mesecev zapora, trajanje varnostnega ukrepa izgona tujca iz države skrajšalo na 10 let, varnostni ukrep odvzema predmetov pa spremenilo tako, da je odločilo, da se ta ne izreče, kolikor se nanaša na osebni avtomobil. V ostalem pa je pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu. Z navedeno odločbo pa je Višje sodišče v K. ugodilo tudi pritožbi javnega tožilca in je izpodbijano sodbo v oprostilnem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obs. N.H. je dne 7.6.1994 vložil zahtevo za izreden preizkus pravnomočne sodbe, v uvodu katere je navedel, da uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 364. člena Zakona o kazenskem postopku/1976 (ZKP/1976) in kršitev kazenskega zakona po 1. točki 365. člena ZKP/1976. Predlagal je, naj se sodba razveljavi.

VS RS je o obsojenčevi zahtevi odločilo po določbah Zakona o kazenskem postopku, ki je bil objavljen v Ur. listu RS, štev. 63/94 z dne 13.10.1994, in ki je pričel veljati 1.1.1995. Po določilu 561. člena ZKP se, če do uveljavitve Zakona o kazenskem postopku ni bilo odločeno o obsojenčevi zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe, o tej zahtevi odloči po določbah o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenec v zahtevi uveljavlja razlog kršitve kazenskega zakona po 1. točki 365. člena ZKP/1976, in sicer v povezavi z II. odstavkom 8. člena KZ SFRJ/1976. Po določbi 1. točke 365. člena ZKP/1976 pa je bila kršitev kazenskega zakona podana, če je bil kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je bilo kaznivo dejanje, zaradi katerega se je obtoženec preganjal, kaznivo dejanje. Kršitev kazenskega zakona v obravnavanem primeru ni podana, saj so v dejanju, opisanem v izreku sodbe sodišča prve stopnje, podani vsi znaki kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po I. odstavku 245. člena KZ SFRJ/1976. Glede na to, da je obsojenec zaradi prodaje prenašal kar 5.280 gramov heroina, pa seveda ni mogoče pritrditi obsojenčevemu izvajanju o neznatni družbeni nevarnosti dejanja. Po določilu II. odstavka 8. člena KZ SFRJ/1976 ni bilo kaznivo le tisto dejanje, ki je imelo sicer z zakonom določene znake kaznivega dejanja, pomenilo pa je za družbo neznatno nevarnost zaradi majhnega pomena in če so bile posledice neznatne ali pa jih sploh ni bilo.

Obsojenec je v zahtevi uveljavljal tudi razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 364. člena ZKP/1976, torej iz razloga, zaradi katerega zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe sploh ni bilo mogoče vložiti, pač pa je zahtevo za varstvo zakonitosti po določilu 2. točke I. odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti tudi iz tega razloga. Vendar pa obsojenec, ko uveljavlja ta razlog, v zahtevi le ocenjuje izpovedbi prič B.E. in M.P., torej izpodbija dokazno oceno sodišča. To pa pomeni uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa tudi po določilu II. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi s trditvijo, da je bil na mejnem prehodu zaustavljen prej, preden je prišlo obvestilo za njegovo pridržanje, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Sicer pa ta obsojenčeva trditev ni točna. Obvestilo, da bo obsojenec vozil vozilo "Volvo" ali vozilo "Citroen", so na mejnem prehodu F. prejeli dne 12.7.1993 ob 23,35 uri, obsojenec pa je bil na mejnem prehodu zaustavljen kasneje, in sicer dne 13.7.1993 ob 00,35 uri. V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje pa so navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih je bilo ugotovljeno, da je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje, prav tako pa se je pritožbeno sodišče, ki je odločalo o pritožbah, ukvarjalo z navedbami pritožb in jih ocenilo, to svojo oceno pa je v razlogih odločbe tudi obrazložilo.

VS RS je ugotovilo, da v zahtevi obsojenca zatrjevane kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka niso podane. Zato je na podlagi 425. člena ZKP obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.