Jedro

Dolžnica v svojem predlogu, da se iz izvršbe izvzamejo nekatera zarubljena osnovna sredstva, ki jih potrebuje za opravljanje svoje dejavnosti, ni pojasnila, zakaj naj bi bila predmetna sredstva nujna za opravljanje njene dejavnosti, kaj šele, da bi to nujnost tudi izkazala. Zaradi tega je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njen predlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje. Upnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 4.4.2002, opr. št. In ..., zavrnilo dolžničin predlog, da se iz izvršbe izvzamejo predmeti, navedeni pod zaporednimi številkami 2, 3, 4, 5, 6, 10, 11, 13, 14, 15, 16, 17 in 19 priloženega seznama stvari z ocenjeno vrednostjo z dne 21.6.2001, in stvari po seznamu z dne 2.11.2001 - tovorno vozilo Zastava 645D in kombinirano vozilo Citroen Berlingo Break 2,0. Z dopolnilnim sklepom z dne 3.6.2002, opr. št. In ..., pa je sodišče odločilo, da mora dolžnica v 15 dneh upnici povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 30.345,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.6.2002 dalje do plačila.

Proti navedenima sklepoma se je pritožila dolžnica. V pritožbi proti sklepu z dne 4.4.2002 navaja, da sklep temelji na zmotni in nepopolni ugotoviti dejanskega stanja, zmotni uporabi materialnega prava in da so podane bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje očitno meni, da lahko dolžnica kozmetično dejavnost opravlja z golimi rokami in da zato ne potrebuje nobenih osnovnih sredstev, kar je smešno, saj je vsakomur jasno, da v kozmetični salon, v katerem ne bo nobenih aparatur, ampak le gola tla, človek niti na ročno masažo ne more priti. Poleg tega v tak salon nihče ne bi prišel. Vrednost zarubljenih naprav je minimalna in bi se v izvršbi prodale še pod to vrednostjo. Dolžnica in njena družina bi bila s prodajo brez dohodkov, upnica pa bi prejela le minimalni znesek, če že ne bi šel ves denar od prodaje za plačilo stroškov rubeža. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnica za svojo dejavnost ne potrebuje tudi zarubljenih avtomobilov, ker naj bi opravljala le kozmetično dejavnost. Dolžnica namreč že od junija 2001 poleg kozmetične dejavnosti opravlja tudi dejavnost cestnega prevoza, kar je razvidno iz pritožbi priložene dokumentacije. Ob dejstvu, da kozmetični salon komaj zadošča za preživetje zgolj dejavnosti in ne tudi za preživetje dolžnice, dolžnica pretežno svoj dohodek zasluži z dejavnostjo prevozov. Napačna pa je tudi ugotovitev, da naj bi šlo pri zarubljenih motornih vozilih za avtomobila, saj gre za tovorni vozili, ki sta nujno potrebni za opravljanje dolžničine dejavnosti. Sicer pa je sodišče napačno uporabilo določbo 4. odstavka 80. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ oziroma je ta določba nesmiselna in bi bilo vseeno, če je ZIZ ne bi vseboval. Prodaja zarubljenih stvari pomeni ukinitev dolžničine dejavnosti. Drugačne navedbe sklepa so neobrazložene in napačne že glede na splošno znana dejstva. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo, kakšno dejavnost dolžnica opravlja, ampak je s tem v zvezi nekritično sprejelo le upničine navedbe.

V pritožbi proti dopolnilnemu sklepu z dne 3.6.2002 pa dolžnica navaja, da v tem sklepu ni navedeno, katera odločba se z njim dopolnjuje. Če se z njim dopolnjuje sklep z dne 4.4.2002, pa se dolžnica sklicuje na pritožbene razloge, navedene v pritožbi proti sklepu z dne 4.4.2002. Upnica je na pritožbo dolžnice proti sklepu z dne 4.4.2000 odgovorila, vendar pa sodišče druge stopnje njenih navedb ni upoštevalo, ker odgovor na pritožbo proti sklepu ni predviden (366. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Pritožba ni utemeljena.

Pri uporabi določbe 1. odstavka 80. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ mora sodišče prve stopnje ugotoviti, ali so orodje, stroji in druge delovne naprave samostojnega podjetnika nujno potrebni za opravljanje njegove dejavnosti, oziroma ali bi dolžniku rubež teh sredstev onemogočil opravljanje dejavnosti in s tem uničil njegovo poslovanje. Da pa sodišče prve stopnje lahko presodi, ali so določene delovne naprave nujno potrebne za opravljanje dolžnikove dejavnosti, torej da lahko uporabi pravni standard nujnosti delovnih sredstev za opravljanje dolžnikove dejavnosti, mora dolžnik v predlogu obrazložiti, zakaj naj bi bila določena sredstva nujna za njegovo poslovanje, in to nujnost tudi dokazati. Stranke morajo namreč navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, le, če imajo namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V konkretnem primeru pa dolžnica tej zahtevi ni zadostila. V svojem predlogu z dne 22.6.2002, v katerem je predlagala, da se iz izvršbe izvzamejo v njenem kozmetičnem salonu zarubljene premičnine, je namreč navedla le, da brez osnovnih sredstev, navedenih v rubežnem zapisniku pod zaporednimi številkami 2, 3, 4, 5, 6, 10, 11, 13, 14, 15, 16, 17 in 19, ne more poslovati, to pa zlasti ne brez posebej vrednega solarija, masažnih miz, parnih aparatov, aparata cosmomed in lup. Pri tem pa ni pojasnila, v čem naj bi bila nujnost teh predmetov oziroma zakaj brez njih ne bi mogla več poslovati. Sama vrednost solarija in dejstvo, da so omenjeni predmeti registrirani kot osnovna sredstva za opravljanje dolžničine kozmetične dejavnosti, ki je edini dokaz, priložen s strani dolžnice, pa še ne izkazujeta nujnosti teh sredstev za opravljanje dolžničine dejavnosti. Vse navedeno velja tudi za zarubljeni tovorni vozili s tem, da je pri tem treba na prvem mestu poudariti to, da dolžnica sploh ni dokazala oziroma ni pravočasno dokazala, da poleg kozmetične dejavnosti opravlja tudi dejavnost prevozov. Dokaze za to je namreč priložila šele pritožbi, kar pa je prepozno glede na to, da so ti dokazi obstajali že pred odločanjem na prvi stopnji in bi jih torej dolžnica lahko že takrat predložila (1. odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zaradi navedenega se sodišče druge stopnje strinja z zavrnitvijo dolžničinega predloga za omejitev izvršbe in je pritožbo dolžnice zavrnilo, sklep z dne 4.4.2002 pa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Kar zadeva dopolnilni sklep in dolžničino pritožbo proti temu sklepu, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da za izdajo dopolnilnega sklepa v konkretnem primeru niso bili podani pogoji v smislu 325. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ, vendar pa gre predmeten sklep šteti kot sklep o nadaljnjih upničinih izvršilnih stroških v smislu 6. odstavka 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Ta namreč določa, da lahko sodišče tudi med postopkom s posebnim sklepom odloči o stroških, kadar pravica do povračila stroškov ni odvisna od odločbe o glavni stvari. Glede na to in ker je sodišče prve stopnje upničine nadaljnje izvršilne stroške materialnopravno pravilno odmerilo, je sodišče prve stopnje tudi sklep z dne 3.6.2002 potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Obe stranki sta priglasili tudi pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka, pri čemer je zavrnitev stroškovnega zahtevka dolžnice vsebovana že v odločitvi o glavni stvari (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnica namreč s pritožbo ni uspela (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), odgovor na pritožbo proti sklepu pa ni predviden, zato upničini stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni (1. odstavek 155. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).