Jedro

132. člen ZOR daje stranki v primeru razdrtja pogodbe pravico do vrnitve tistega, (če gre za denar, z obrestmi), kar je bilo dano.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka, ker je bila razdrta prodajna pogodba z dne 5.5.1995 za avtobus, vrniti tožniku tolarsko vrednost 12.271 EUR z obrestmi od 20.9.1995 dalje do plačila po obrestni meri, ki jih za vpogledne devizne vloge za EUR plačuje Ljubljanska banka - Koroška banka v Slovenj Gradcu, in 1,719.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od istega dne do plačila. V presežku je za vtoževane obresti zahtevek zavrnilo. Da je pogodba razdrta je sklepalo po tem, da je toženka kot prodajalka odpeljala tožniku prodani avtobus pred rokom za plačilo kupnine in potem avtobus prodala drugemu. Zaradi razdrtja pogodbe je tožnik upravičen zahtevati vrnitev plačanih zneskov po drugem odstavku 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo sodbo (v obsodilnem delu) sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejanske in pravne razloge prvostopenjske sodbe in še dodalo, kar je zanimivo z revizijskega vidika, da stranki v pogodbi, ne v 4. členu ne drugje, nista opredelili razlogov razdora pogodbe. Tožnik je izpolnjeval svoje obveznosti, tožnica pa je brez utemeljenega razloga odvzela tožniku predmet pogodbe. Tako si ne more zadržati skoraj v celoti poravnane kupnine.

Proti tej sodbi je toženka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj jo vrhovno sodišče razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje ali pa sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne. Trdi, da sodišče ni sprejelo toženkinega stališča, da je pogodba razdrta; da mora po razdrtju pogodbe vsaka stranka vrniti prejeto in tako mora tožnik vrniti kupnino, ki jo je kot kupec plačal prodajalki; da tožnik ni sprejel dejstva, da je pogodba razdrta, saj je terjal vrnitev plačane kupnine; da po 4. členu prodajne pogodbe do tega ni bil upravičen; da je do razdora pogodbe prišlo zaradi plačilne zamude, zaradi česar je sklepanje sodišča o razdoru pogodbe brez razloga povsem brez podlage.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje in zato omejeno v razlogih za izpodbijanje. Tako je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Revizijska trditev, da je prišlo do razdora pogodbe zaradi plačilne zamude, pomeni nedovoljen poskus poseči v dejansko ugotovitev, da je toženka odpeljala avtobus, preden je potekel tožniku rok za plačilo.

Pritožbeno sodišče je zapisalo, da se enostranski odvzem predmeta pogodbe, brez utemeljenega razloga, ne more šteti kot razdor pogodbe, če ga povzroči pogodbi nezvesta stranka. S tem je povedalo, da je šlo v bistvu za toženkin odstop od pogodbe, ker ni ravnala ne v skladu z njo, ne v skladu z zakonom. Stranka sicer lahko razdre pogodbo, če je pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da je druga stranka ne bo izpolnila (128. člen ZOR). Toženka je s tem, da je samovoljno odvzela tožnikov avtobus, odstopila od pogodbe, za kar pa ni imela nobenega pravno utemeljenega razloga. Zato se ne more uspešno sklicevati na 4. člen prodajne pogodbe, ki določa, da če se pogodba razdre, prodajalki ni treba vrniti kupcu prejete kupnine, ker se le ta pobota s plačilom za uporabo avtobusa in z nadomestilom za njegovo manjvrednost, kar bi mu (?) bil sicer dolžan plačati kupec. Stališče pritožbenega sodišča, da toženka, ki je bila pogodbi nezvesta, ne more zadržati prejetega, je pravilno. Če bi odločilo, kot si predstavlja revidentka, bi to pomenilo zlorabo pravice, ki je kot splošni pravni institut prepovedana. Dejstvo, da je šlo za prodajo s pridržkom lastninske pravice, povedanega v ničemer ne spreminja. Zakon v takšnih primerih ne daje prodajalcu nobenih večjih pravic (540. in 541. člen ZOR).

Da je pogodba med strankama razdrta, res ni mogoče "spregledati ali obiti". Saj prav to je bilo izhodišče nižjih sodišč, ki sta se tudi v obrazložitvah svojih odločb sklicevali na določbi drugega in petega odstavka 132. člena ZOR, ki dajeta strankama pravico do vrnitve tistega (če gre za denar, z obrestmi), kar je bilo dano. V zvezi s tem je povsem nerazumljivo stališče revizije, da mora "v konkretnem primeru tožnik kupnino, ki jo je kot kupec plačal toženi stranki - prodajalki", vrniti, ko v isti sapi trdi, da je vsaka stranka dolžna vrniti, kar je prejela. Mar naj bi tožnik plačal kupnino dvakrat? Ni niti razumljivo, zakaj omenja revizija 550. člen ZOR. Ta namreč določa uporabo pravil ob prodaji na obroke tudi za zakupno pogodbo in za posojilo, dano za nakup določenih stvari, za kar oboje ni šlo v pogodbenem razmerju.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti (378. člen ZPP).