Jedro

Storilec, ki mu je zaradi zbranih 18 ali več kazenskih točk v cestnem prometu izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, v času izvrševanja te prepovedi, dejansko nima vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se storilcu v I/2 točki izreka očitani prekršek pravno opredeli po 4. točki tretjega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa in se mu zanj določi 1.200,00 EUR globe, ter se mu nato, ob upoštevanju že določene globe v višini 1.000,00 EUR za prekršek po enajstem odstavku 56. člena Zakona o voznikih, opredeljenem v I/1 točki izreka sodbe, na podlagi določbe 27. člena Zakona o prekrških izreče enotna globa v znesku 2.200,00 EUR.

II. Na podlagi določbe prvega odstavka 144. člena Zakona o prekrških mora storilec plačati sodno takso po tarifni številki 8111 Zakona o sodnih taksah v znesku 220,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo PR 689/2021 storilca A. A. spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po 11. točki 56. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-1) in po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP). Za prvi prekršek mu je določilo globo v višini 1.000,00 EUR, za drugi prekršek pa globo v višini 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek, storjen z motornim vozilom „B“ kategorije. Nato mu je na podlagi pravil o steku izreklo enotno globo 2.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekršek, storjen z motornim vozilom „B“ kategorije. Sodišče je odločilo, da se zaseženi osebni avtomobil vrne storilcu prekrška in da je dolžan plačati stroške prekrškovnega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, kot navaja v uvodu, zaradi kršitve 4. točke petega odstavka 105. člena ZPrCP in drugega odstavka 22. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 145. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). V obrazložitvi zahteve trdi, da je imel storilec v času storitve prekrškov prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, zaradi česar _de facto_ ni imel na ozemlju Republike Slovenije veljavnega vozniškega dovoljenja. Sodišče mu zato v izpodbijani sodbi ne bi smelo izreči stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu, prav tako pa bi mu moralo določiti sankcijo za prekršek po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP in ne po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da storilcu prekršek pod točko I/2 izpodbijane sodbe pravno opredeli po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP in mu zanj določi globo v znesku 1.200,0o EUR ter mu nato, ob upoštevanju že določene globe, izreče enotno globo 2.200,00 EUR.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška, ki se o njej ni izjavil. B.

4. V obravnavani zadevi je sodišče pod točko I/1 izreka sodbe storilca spoznalo za odgovornega storitve prekrška po enajstem odstavku 56. člena ZVoz-1, ker je dne 24. 7. 2021 vozil osebni avtomobil, čeprav mu je bila izrečena sankcija prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije v času od 26. 11. 2020 do 26. 11. 2021. Pod točko I/2 izreka sodbe pa je sodišče storilca spoznalo za odgovornega prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, ker je v istih časovnih in krajevnih okoliščinah kot voznik imel v organizmu 0,80 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka.

5. Določba 105. člena ZPrCP določa prekršek vožnje vozila v cestnem prometu pod vplivom alkohola in sankcije zanj. V prvem odstavku tega člena so taksativno naštete kategorije voznikov, ki v cestnem prometu ne smejo imeti alkohola v organizmu, med katere spada tudi voznik motornega vozila, ki nima vozniškega dovoljenja in voznik motornega vozila, ki se mu izvršuje prepoved vožnje motornega vozila ali mu je vozniško dovoljenje odvzeto. Iz nadaljnjih odstavkov tega člena izhajajo sankcije, pri čemer se voznik motornega vozila, ki nima vozniškega dovoljenja, kaznuje za prekršek z globo najmanj 1.200,00 EUR, če ima več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka. Voznika, ki se mu izvršuje prepoved vožnje motornega vozila ali mu je vozniško dovoljenje odvzeto pa se ob takšni vsebnosti alkohola v organizmu kaznuje z globo najmanj 1.200,00 EUR, izreče pa se mu tudi 18 kazenskih točk. 6. Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča1 je razvidno, da storilec, ki mu je zaradi zbranih 18 ali več kazenskih točk v cestnem prometu izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, v času izvrševanja te prepovedi, dejansko nima vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije.

7. Na podlagi določbe tretjega odstavka 22. člena ZP-1 sodišče vozniku, ki v času dveh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk v cestnem prometu, izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. Vozniku, ki je imetnik tujega vozniškega dovoljenja pa državni organ te sankcije ne more izreči, saj Republika Slovenija nima pristojnosti, da bi razglasila neveljavnost dokumenta, ki ga je izdal tuj državni organ, zato mu v skladu z osmim odstavkom istega člena izreče prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za dobo enega leta.

8. Glede na to, da je storilec v obravnavani zadevi storil prekršek vožnje osebnega avtomobila pod vplivom alkohola v času izvrševanja prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije, vložnik zahteve utemeljeno trdi, da storilec prekrška dne 24. 7. 2021 _de facto_ ni imel vozniškega dovoljenja, veljavnega na ozemlju Republike Slovenije. Sodišče mu zato v skladu z drugim odstavkom 22. člena ZP-1 za ta prekršek ne bi smelo izreči stranske sankcije kazenskih točk v cestnem prometu, sankcijo pa bi mu moralo določiti za prekršek po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP in ne po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP. Storilec je bil namreč v času storitve prekrška voznik motornega vozila, ki nima vozniškega dovoljenja po tedaj veljavni 9. točki prvega odstavka 105. člena ZPrCP in ne „drug voznik“ po drugem odstavku 105. člena v času storitve prekrška veljavnega ZPrCP.

9. Utemeljeno je zato stališče vložnika zahteve o napačni pravni opredelitvi prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena v času storitve prekrška veljavnega ZPrCP. Sodišče je storilca prekrška zmotno štelo za voznika motornega vozila, ki se mu izvršuje prepoved vožnje motornega vozila oziroma mu je vozniško dovoljenje odvzeto. Upoštevaje ugotovljeno dejansko stanje (kot že rečeno, je šlo za voznika, ki je vozil motorno vozilo v času izvrševanja prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije) je napačno uporabilo materialno pravo, ker je ravnanje storilca opredelilo kot prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP in mu poleg globe 1.200,00 EUR določilo še stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Prekršek bi moralo pravno opredeliti po 4. točki tretjega odstavka 105. člena ZPrCP in mu določiti le globo, ne pa tudi kazenskih točk v cestnem prometu. S takšnim ravnanjem je sodišče kršilo določbo 4. točke 156. člena ZP-1. C.

10. Ker je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 4. točki 156. člena ZP-1, je Vrhovno sodišče zahtevi ugodilo in na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je storilcu očitani prekršek pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe pravno opredelilo po 4. točki tretjega odstavka ZPrCP in mu zanj določilo globo v znesku 1.200,0o EUR, to je v enaki višini, kot mu je bila določena z izpodbijano sodbo. Vrhovno sodišče je nato, upoštevaje že določeno globo v višini 1.000,00 EUR za prekršek po enajstem odstavku 56. člena ZVoz-1 na podlagi določbe 27. člena ZP-1 izreklo enotno globo v znesku 2.200,00 EUR.

11. V preostalem Vrhovno sodišče v izpodbijano sodbo ni poseglo, razen v delu plačila sodne takse, ki jo je ustrezno znižalo, ker storilcu ni bila izrečena stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu. Tako je Vrhovno sodišče odločilo, da mora storilec plačati sodno takso po tarifni številki 8111 Zakona o sodnih taksah, kar znese 220,00 EUR.

1 Primerjaj na primer sodbi v zadevah IV Ips 10/2020 z dne 16. 6. 2020 in IV Ips 6/2021 z dne 18. 5. 2021.