Jedro

Iz navedenega je razvidno, da se 8. točka izreka odločbe ustavnega sodišča nanaša tudi na osebe, ki so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi ZTuj. Zato sodi tudi tožnica med osebe, za katere ta točka izreka nalaga izdajo dopolnilnih odločb po uradni dolžnosti, k odločbam o pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje.

Izrek

1. Tožbi se deloma ugodi in se Ministrstvu za notranje zadeve Republike Slovenije naloži, da odloči o tožničinem stalnem prebivanju v Republiki Sloveniji pred 12. 8. 1999. 2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožnica s tožbo vloženo zaradi molka uprave, ker ji ni bila izdana dopolnilna odločba na podlagi 8. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03), zahteva odločitev sodišča po 5. odstavku 61. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS). V tožbi, z na roko izpolnjenem ciklostiranem obrazcu, navaja, da je ena od izbrisanih, na katere se nanaša 8. točka navedene odločbe Ustavnega sodišča. Tožnici je bilo dovoljenje za stalno prebivanje izdano dne 5. 8. 1999, ki velja od 12. 8. 1999 naprej. Ker je bila odločba Ustavnega sodišča objavljena v Uradnem listu RS dne 16. 4. 2003, je enomesečni rok za izdajo dopolnilnih odločb po 222. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 - ZUP) v zvezi z 144. členom ZUP potekel 16. maja 2003; zato je dne 22. 9. 2003 vložila urgenco v skladu z določbami ZUP in ZUS. Ker do danes ni prejela niti odločbe niti kakršnegakoli odgovora na to urgenco, vlaga tožbo. Odločitev po 5. odstavku 61. člena ZUS predlaga zaradi narave pravice, ki ji je bila kršena (gre za vračanje nezakonito odvzetega statusa za nazaj) in zaradi varstva ustavne pravice iz 32. člena Ustave (svoboda gibanja) pa tudi 14. in 22. člena Ustave (enakost pred zakonom in enako varstvo pravic). Tožena stranka že vnaprej napoveduje naslednjo diskriminacijo, saj namerava iz izdajanja odločb izvzeti vse, ki so doslej pridobili ne le stalno prebivališče, ampak celo državljanstvo. Zaradi okoliščin zadeve pa tožnica predlaga tudi prednostno odločanje v tej zadevi. Če sodišče obravnavane tožbe ne bi obravnavalo oz. o njej odločalo na podlagi 5. odstavka 61. člena ZUS, tožnica še dodatno predlaga, da sodišče sproži postopek za oceno ustavnosti 23. člena ZUS, po katerem mora v upravnem sporu vsaka stranka nositi svoje stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je Ustavno sodišče v 8. točki izreka obravnavane odločbe odločilo, da se z dovoljenjem za stalno prebivanje izdanim na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99, 54/00 - odl. US, 64/01, 36/03 - odl. US - ZUSDDD) in na podlagi Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97) ali Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/99), ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Tožena stranka mora le v takem primeru po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje. Tožnica pa je imela v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče od 25. 5. 1990 do 25. 2. 1992 ter ponovno od 4. 8. 1999 dalje na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje izdanega po 17. členu Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 in 14/99). V času od 25. 2. 1992 do 18. 10. 1993, ko si je uredila status tujca z dovoljenjem za začasno prebivanje, tožnica ni imela urejenega statusa tujca in se v postopku doslej še ni ugotavljalo njeno dejansko prebivanje v Republiki Sloveniji od "izbrisa" do pridobitve prvega dovoljenja za začasno prebivanje. Ob zatrjevanju, da je Ministrstvo za notranje zadeve zaradi izvršitve 8. točke izreka citirane odločbe že pripravilo predlog Zakona o stalnem prebivanju tujcev z državljanstvom drugih držav naslednic SFRJ v Republiki Sloveniji, ki so imeli na dan 23. 12. 1990 in 25. 2. 1992 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče, tožena stranka meni, da bo tožnici lahko izdala odločbo o ugotovitvi njenega stalnega prebivanja od izbrisa do pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje po uveljavitvi navedenega zakona, ki bo predstavljal pravno podlago za izdajo odločb o stalnem prebivanju izdanih na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča. Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem postopku.

Tožba je deloma utemeljena iz razlogov, navedenih v nadaljevanju te obrazložitve.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožena stranka tožnici na njeno prošnjo z dne 26. 5. 1999 izdala dovoljenje za stalno prebivanje tujca na podlagi 17. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I, 44/97, 50/98 odl. US in 14/99 odl. US - ZTuj). Prav tako ni sporno dejstvo, da je tožnica, ki je imela kot državljanka drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče od 25. 5. 1990 do 25. 2. 1992, vložila dne 22. 9. 2003 pisno urgenco za izdajo dopolnilne odločbe. Sporno pa ostaja vprašanje o tem, ali bi morala tožena stranka tudi tožnici, ki je bila 26. 2. 1992 izbrisana iz registra stalnega prebivalstva, po uradni dolžnosti izdati odločbo o ugotovitvi njenega stalnega prebivanja od izbrisa pa do ponovnega vpisa v register stalnega prebivalstva neposredno na podlagi določila 8. točke odločbe ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003, sprejeto na podlagi določb 43. člena, drugega odstavka 40. člena in 48. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 in 64/01 - ZUstS), s katero je v 1., 2. in 3. točki izreka ugotovilo neskladnost Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99 in 64/01), v 7. točki izreka zakonodajalcu naložilo, da v izreku ugotovljene neskladnosti odpravi v roku šestih mesecev od dneva objave te odločbe v Uradnem listu RS in v 8. točki izreka določilo, da se z dovoljenjem za stalno prebivanje, izdanim med drugim tudi na podlagi Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I in 44/97 - ZTuj) ugotavlja stalno prebivanje državljanov drugih republik nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje, če so bili tega dne izbrisani iz registra stalnega prebivalstva. Z 8. točko izreka je Ministrstvu za notranje zadeve tudi naložilo, da jim mora po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje. Ustavno sodišče je v obrazložitvi navedene odločbe zavzelo stališče, da je z izpodbijanim zakonom kršeno načelo pravne države iz 2. člena Ustave, ker državljanom drugih republik ne omogoča pridobitve stalnega prebivanja od dneva, ko jim formalno pravno ni bilo priznano. Ker zakonodajalec vprašanja časovnega učinkovanja pravne ureditve ne bi mogel urediti drugače, kot da bi določil, da imajo osebe, ki so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje, priznano stalno prebivanje za nazaj, je Ustavno sodišče v točki 8 izreka samo določilo način izvršitve te odločbe med drugim tudi za tiste osebe, ki so dovoljenje za stalno prebivanje pridobile na podlagi ZTuj.

Iz doslej navedenega je razvidno, da se 8. točka izreka odločbe ustavnega sodišča nanaša tudi na osebe, ki so pridobile dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi ZTuj. Zato sodi tudi tožnica med osebe, za katere ta točka izreka nalaga izdajo dopolnilnih odločb po uradni dolžnosti, k odločbam o pridobitvi dovoljenja za stalno prebivanje. Ker je glede na določbo 1. odstavka 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02 - ZUP) mogoče uporabiti 26. člen Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/00 - ZUS) tudi za primere, kadar naj bi upravni postopek tekel po uradni dolžnosti, vendar v interesu stranke, sodišče šteje, da je tožnica izkazala predpostavke za vložitev tožbe zaradi molka organa, saj je pisno urgenco za izdajo dopolnilne odločbe, ki bi jo morala tožena stranka izdati po že navedeni odločbi Ustavnega sodišča objavljeni v Uradnem listu RS dne 16. 4. 2003, vložila v mesecu septembru 2003. Stališča tožene stranke, da bo tožnici lahko izdala dopolnilno odločbo po uveljavitvi zakona, ki bo pravna podlaga za izdajo odločb o stalnem prebivanju izdanih na podlagi 8. točke odločbe Ustavnega sodišča, sodišče v obravnavani zadevi ne more sprejeti. Izdajanje spornih dopolnilnih odločb je v primerih kot je tožničin, oprto na akt, ki ga je izdalo Ustavno sodišče zaradi določitve načina izvršitve njegove navedene odločbe za nazaj (2. odstavek 40. člena Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS, Uradni list RS, št. 15/94, 64/01; 20. točka obrazložitve odločbe), zato je pravna podlaga za izdajo dopolnilnih odločb podana v okviru tega akta (8. točka izreka odločbe ustavnega sodišča). Tožena stranka mora kot upravni organ opravljati svoje delo samostojno, vendar v okviru in na podlagi ustave in zakonov (2. odstavek 120. člena Ustave). Pravne posledice odločitev ustavnega sodišča ureja zakon (3. odstavek 162. člena Ustave). Po 3. odstavku 1 člena ZUstS so odločbe ustavnega sodišča obvezne. V 2. odstavku 40. člena ZUstS pa je določeno, da ustavno sodišče, če je potrebno, določi kateri organ mora izvršiti odločbo in na kakšen način. Ker je z 8. točko izreka že navedene odločbe ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin določilo organ in način izvršitve odločbe, je tudi tožena stranka na podlagi navedene točke obvezana k izdaji dopolnilnih odločb v primerih, ki so v njej obravnavani. Ob ugotovitvi, da spada tožnica med osebe, ki jim mora tožena stranka izdati dopolnilno odločbo, se tožena stranka moti, ko meni, da v tožničinem primeru pred uveljavitvijo predvidenega zakona ni podana pravna podlaga za izdajo odločbe o ugotovitvi njenega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje. Ker tožnica trdi, da po izdaji odločbe o dovoljenju za stalno prebivanja tujca, izdani po določbah ZTuj, njeno stalno prebivanje od izbrisa do 12. 8. 1999 še ni bilo ugotovljeno, je sodišče ob že navedenih ugotovitvah, tožbi v delu, ki se nanaša na molk organa ugodilo.

Tožnica tožbenega zahtevka za odločanje o njeni pravici, ki temelji na že navedeni 8. točki izreka odločbe Ustavnega sodišča, ni postavila. Med strankama pa je sporen tudi datum, s katerim je bilo tožnici ponovno priznano stalno prebivanje, podatki postopka pa glede tega dejstva tudi ne dajejo zanesljive podlage. Zato po presoji sodišča pogoji, ki so za odločanje sodišča o stvari sami, določeni v 1. in 5. odstavku 61. člena ZUS, niso izpolnjeni.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 1. odstavka 65. člena ZUS tako, da je toženi stranki naložilo, da odloči o tožničinem stalnem prebivanju v času pred 12. 8. 1999, torej za obdobje od izbrisa pa do datuma, za katerega tožnica trdi, da ji je bilo ponovno priznano stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Tožnica je zaprosila za oprostitev plačila sodnih taks. V skladu s 13. členom Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 20/04 - p.b. - ZST) sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila s plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Predlogu mora stranka predložiti v zakonu navedene listine. Iz listin, ki jih je tožnica priložila izhaja, da tožnica, ki živi v družinski skupnosti z A.A., B.B. in C.C., sama ne prejema dohodkov obdavčenih po določbah Zakona o dohodnini. Davčni zavezanec za leto 2002 je bil v njeni družinski skupnosti le A.A., ki mu je bila dohodnina za navedeno leto odmerjena od osnove 1.731.522 in mu je bila za tožnico kot za preostala dva vzdrževana družinska člana priznana olajšava. Tožnica in njeni družinski člani pa tudi niso zavezanci za plačilo katastrskega dohodka, saj niso lastniki ali zakupniki kmetijskih in gozdnih zemljišč. Ob navedenem premoženjskem stanju je po presoji sodišča citirani zakonski pogoj izpolnjen in je zato tožnico oprostilo plačila sodnih taks.

Ker je tožnica v tem upravnem sporu oproščena plačila sodnih taks, drugih stroškov pa v tožbi ni prijavila, sodišče o stroških sploh ni odločalo. Zato tudi ni imelo pravne podlage, za po tožnici predlagano uvedbo postopka za oceno ustavnosti 23. člena ZUS.