Jedro

Gospodarske javne službe (obvezne državne) je treba šteti med dejavnosti posebnega družbenega pomena v smislu prvega odstavka 7. člena ZStk.

Nasprotni udeleženec je splošno stavko pri predlagatelju in vse napovedi nadaljevanja stavke napovedal prepozno. Predlagatelju je datumsko, časovno in krajevno napovedal stavkovne aktivnosti največkrat le en dan (včasih dva, tri ali pet dni) prej. Prav tako sklepa o začetku stavke in izjave o načinu zagotavljanja minimuma delovnega procesa ni poslal pristojnemu ministrstvu (dikcija v ZStk „pristojni organ družbenopolitične skupnosti“), niti Vladi RS. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je nasprotni udeleženec kršil 8. člen ZStk, kar zadostuje za ugotovitev nezakonitosti sporne stavke.

ZStk sodišču ne daje podlage za presojo zakonitosti stavke z vidika njene nujnosti, primernosti oziroma sorazmernosti (kot razmerja med koristjo, ki jo želijo doseči stavkajoči delavci in škodo, ki jo stavka povzroči delodajalcu). Prav tako veljavna zakonodaja ne daje podlage, da bi sodišče presojalo zakonitost stavke glede na utemeljenost oziroma neutemeljenost stavkovnih zahtev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlagatelj sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je stavka pri predlagatelju, ki jo je napovedal, organiziral in izvedel nasprotni udeleženec, nezakonita (datumska, časovna in krajevna opredelitev aktivnosti je razvidna iz I. točke izreka te sodbe). Nasprotnemu udeležencu je naložilo, da je dolžan predlagatelju povrniti stroške tega postopka v znesku 3.174,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka). Zahtevek nasprotnega udeleženca, da mu je predlagatelj dolžan povrniti stroške postopka, pa je zavrnilo (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje nasprotni udeleženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da predlog predlagatelja zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je v izreku sodbe datumsko naštevalo napovedi stavke nasprotnega udeleženca napačno ugotovilo dejansko stanje in storilo bistveno kršitev postopka. Nasprotni udeleženec je namreč stavko napovedal le enkrat, tj. dne 20. 12. 2011 in to do izpolnitve stavkovnih zahtev, vse ostale, po ugotovitvah sodišča prve stopnje „napovedi stavke“ pa so bile dejansko (po imenu in po vsebini) „napovedi oblike nadaljevanja stavke“. Izpodbija tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je predlagatelj izvajalec dejavnosti posebnega družbenega pomena v skladu s prvim odstavkom 7. člena Zakona o stavki (ZStk, Ur. l. SFRJ, št. 23/19991 in nadalj.). Navaja, da je sodišče prve stopnje to svojo odločitev oprlo na sodbo Upravnega sodišča, opr. št. U 607/2005 z dne 11. 9. 2006, v kateri se sodišče ni opredelilo, da predlagatelj opravlja dejavnost posebnega družbenega pomena, uporabilo pa je tudi predpise, ki danes ne veljajo več (Zakon o energetskem gospodarstvu). O obstoju in vsebini pogodbenega razmerja med družbo A. in predlagateljem, nasprotni udeleženec ni bil seznanjen, zato mu tudi ni bilo znano, da je predlagatelj od navedene družbe prevzel v izvajanje naloge, ki spadajo v okvir dejavnosti gospodarske javne službe. Predlagatelj je opustil dolžnost obveščanja nasprotnega udeleženca o odločilnih dejstvih. Ta teh podatkov ni mogel pridobiti tudi na noben drug način. Meni, da zato ni bil dolžan spoštovati 10 dnevnega roka za napoved stavke, niti o tem ni bil dolžan obvestiti organa družbenopolitične skupnosti. Stališče sodišča prve stopnje je v tem delu v nasprotju samo s seboj, zaradi česar je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka. Ne glede na navedeno pa bi moralo sodišče prve stopnje, ob upoštevanju 5 dnevnega roka za napoved stavke, predlog za ugotovitev nezakonitosti stavke zavrniti vsaj za dni 27., 28., in 29. 11. 2011, ker so bili napovedani več kot 5 dni prej. Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da je nasprotni udeleženec preprečeval delo delavcem, ki niso stavkali, utemeljilo na podlagi izpovedb zaslišanih prič A..A in A.B., ki pri predlagatelju nista zaposlena, o preprečevanju dela delavcem, ki niso stavkali pa sta vedela malo in še to le posredno. Navaja, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlaganega dokaza z zaslišanjem obeh receptork (A.C. in A.D.), bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Navedeni bi namreč lahko izpovedali o tem ali so imele stranke možnost vstopa skozi „prva vrata“ na način, da so pri vratih pozvonile in ali sta tudi sami v tem času stavkali. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je bil zadnji rok za sklenitev dogovora o božičnici 15. 12. 2011, nasprotni udeleženec pa je stavko napovedal šele 20. 12. 2011. Kršitev kolektivne pogodbe je torej ob začetku stavke (27. 12. 2011) trajala že 12 dni.

Predlagatelj je na pritožbo odgovoril. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje nasprotni udeleženec, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, logični in prepričljivi. Prav tako ni podanih očitanih nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe in med dejanskimi navedbami ter med vsebino zapisnikov in drugih listin v spisu ter ugotovitvami sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani v potrditev pravnoodločilnih dejstev. Smiselno očitane kršitve pravil pravdnega postopka iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato niso podane.

V tem kolektivnem delovnem sporu je predlagatelj zahteval ugotovitev nezakonitosti stavke, ki je bila organizirana zaradi neizplačila božičnice v letu 2011 po 129. členu Podjetniške kolektivne pogodbe. Trdil je, da je nezakonita, ker: 1. ni bila napovedana pravočasno z 10 dnevnim napovednim rokom, s tem pa je bila kršena določba 8. člena v zvezi s 7. členom Zakona o stavki (ZStk; Ur. l. SFRJ, št. 23/1991, ki se uporablja kot predpis RS), 2. so bila tudi nadaljevanja stavke napovedana prepozno, ker pri tem ni bil spoštovan niti 5 dnevni rok po 3. členu ZStk, čeprav bi moral biti upoštevan 10 dnevni rok, 3. je bila vodena tako, da so stavkajoči delavci preprečevali delavcem, ki niso sodelovali v stavki, da bi delali in s tem kršili določbo drugega odstavka 5. člena ZStk, 4. je neprimerna in nepotrebna ter nesorazmerna glede na stavkovne zahteve in so s tem kršena načela stavke kot zadnje sredstvo in sorazmernosti.

Sodišče prve stopnje je predlogu ugodilo. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da je predlagatelj izvajalec dejavnosti in del (obvezne republiške) gospodarske javne službe distribucije električne energije, torej dejavnosti posebnega družbenega pomena, kot je to navedeno v prvem odstavku 7. člena ZStk. Glede na navedeno je zaključilo, da nasprotni udeleženec stavke ni pravočasno napovedal, tj. v roku 10 dni pred njenim začetkom, kot mu to nalaga 8. člen ZStk, prav tako sklepa o začetku stavke in izjave o načinu zagotavljanja minimuma delovnega procesa, ni poslal pristojnemu ministrstvu (dikcija v ZStk „pristojni organ družbenopolitične skupnosti“), ne Vladi RS. Enako velja tudi za nadaljevanja te stavke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je nasprotni udeleženec kršil določbo 5. člena ZStk, ker je med stavko nestavkajočim delavcem predlagatelja preprečeval, da bi delali. Ocenilo je, da je kršil tudi načelo stavke kot zadnjega sredstva „ultima ratio,“ ker ni pristal na uporabo vseh mirnih (nadomestnih) sredstev za rešitev spora o pravici delavcev predlagatelja do božičnice. Ugotovilo je nesorazmernost med cilji stavke in njenimi posledicami. Z ozirom na vse navedeno je zaključilo, da je stavka, ki jo je nasprotni udeleženec napovedal, organiziral in izvedel v dneh, navedenih v izreku, nezakonita, ker nasprotni udeleženec pravice do stavke ni uveljavljal pod pogoji ZStk. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje v pretežni meri strinja in jih zato ne ponavlja, v zvezi s pritožbenimi navajanji pa še dodaja: Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je predlagatelj izvajalec dejavnosti oziroma del posebnega družbenega pomena, kot je to navedeno v prvem odstavku 7. člena ZStk (5. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Nasprotni udeleženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da za obstoj pogodbenega razmerja med predlagateljem in sistemskim operaterjem distribucijskega omrežja - družbo A. d.o.o. o prenosu izvajanja dejavnosti na predlagatelja ni vedel, ker ga predlagatelj o tem ni obvestil in da se glede dejavnosti, ki jih opravlja predlagatelj tudi ni mogel informirati na drug način. Iz podatkov iz sodnega registra, ki so javni (vpogled v podatke sodnega registra je mogoč na spletnem portalu AJPES, preko aplikacije ePRS i), namreč izhaja, da je predlagatelj podjetje za distribucijo električne energije (do leta 2007 je to dejavnost opravljal kot javno podjetje). Poleg navedenega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima predlagatelj na svoji spletni strani objavljen podatek, da ima z družbo A. d.o.o. sklenjeno pogodbo o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za sistemskega operaterja distribucijskega omrežja in podatek, da v imenu te družbe opravlja dejavnost distribucije električne energije. Enako informacijo ima na svojih spletnih straneh objavljeno tudi družba A. d.o.o.. Nenazadnje pa je zakoniti zastopnik nasprotnega udeleženca – predsednik sindikata A.E. na zaslišanju sam izpovedal, da so se pri nasprotnem udeležencu zavedali dejavnosti predlagatelja in njenega „posebnega družbenega pomena,“ kot je to vse pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Obvezne javne službe na energetskem področju določa Energetski zakon (EZ, Ur. l. RS, št. 79/1999 in nadalj.; glej 20. in 23. a člen). Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je gospodarske javne službe (obvezne državne) treba šteti med dejavnosti posebnega družbenega pomena v smislu navedenega določila ZStk (prvi odstavek 7. člena). Takšen zaključek pa je skladen tudi s sodno prakso, natančneje odločitvijo Upravnega sodišča RS, opr. št. U 607/2005 z dne 11. 9. 2006, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. V navedenem sporu je Upravno sodišče med drugim ugotovilo, da tožeča stranka opravlja dejavnost distribucije električne energije, ki je v skladu s tedaj veljavnim predpisom Zakonom o energetskem gospodarstvu opredeljena kot dejavnost posebnega družbenega pomena in je kot taka ostala tudi po sprejetju Zakona o gospodarskih javnih službah, ki je določil, da se morajo s področja energetike gospodarske javne službe določiti z zakonom (to pa je bil EZ).

Z ozirom na navedeno se nasprotni udeleženec ne more sklicevati, da mu dejavnosti, ki jih izvaja predlagatelj, niso bile znane. Prav tako tudi ne, da so te dejavnosti, dejavnosti posebnega družbenega pomena v smislu navedenega določila ZStk, saj nepoznavanje prava bremeni tisto stranko, ki bi ga morala poznati (načelo ignorantia iuris nocet). Nasprotni udeleženec je bil zato dolžan spoštovati poseben pravni režim, ki velja za izvajanje te dejavnosti, vključno s posebnimi določbami v ZStk.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nasprotni udeleženec ni ravnal v skladu z določbo 8. člena ZStk. Po tej določbi mora stavkovni odbor v dejavnostih iz prvega odstavka 7. člena ZStk (v organizacijah in pri delodajalcih, ki opravljajo dejavnost ali dela posebnega družbenega pomena) napovedati stavko organu upravljanja in poslovodnemu organu oziroma delodajalcu, sindikatu, če sindikat ni organizator stavke in pristojnemu organu družbenopolitične skupnosti najpozneje 10 dni pred dnevom, določenim za njen začetek, tako da pošlje sklep o začetku stavke in izjavo o načinu zagotovitve minimuma delovnega procesa v skladu s prvim odstavkom 7. člena ZStk (8. člen ZStk). S sklepom o začetku stavke se določijo stavkovne zahteve, čas, ko se stavka začne, kraj zbiranja udeležencev stavke, oblikuje pa se tudi organ (stavkovni odbor), ki zastopa interese delavcev in v njihovem imenu vodi stavko (četrti odstavek 2. člena ZStk).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo in teh ugotovitev nasprotni udeleženec v pritožbi ne izpodbija, da je splošno stavko pri predlagatelju napovedal dne 20. 12. 2011 za dneve 27., 28. in 29. 12. 2012, kar je, ob upoštevanju 10 dnevnega roka za napoved stavke iz 8. člena ZStk, prepozno. Enako velja tudi za vse napovedi nadaljevanja stavke (priloge pod A/2-A/5, A/9, A/12-A/27). Nasprotni udeleženec je predlagatelju datumsko, časovno in krajevno napovedal stavkovne aktivnosti največkrat le en dan (včasih dva, tri ali pet dni) prej. Z ozirom na navedeno nasprotni udeleženec v pritožbi neutemeljeno navaja, da je stavko napovedal le enkrat, tj. 20. 12. 2011 do izpolnitve stavkovnih zahtev, saj je bila tudi ta napoved prepozna. Prav tako pa je v tej napovedi opredelil čas in kraj aktivnosti le za tri dni (27., 28. in 29. 12. 2012). Predlagatelj je izvajalec dejavnosti posebnega družbenega pomena, sporna stavka oziroma njene aktivnosti so potekale ob različnih dneh na različnih lokacijah in ob različnem času, stavkali pa so tako delavci predlagatelja kot tudi delavci njegove hčerinske družbe, zato je bila zanj pravočasna napoved stavke z določitvijo kraja in časa stavkovnih aktivnosti (četrti odstavek 2. člena in 8. člen ZStk), bistvenega pomena za organizacijo njegovega delovnega procesa, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi, da je nasprotni udeleženec kršil 8. člen ZStk tudi s tem, ker sklepa o začetku stavke in izjave o načinu zagotavljanja minimuma delovnega procesa ni poslal pristojnemu ministrstvu (dikcija v ZStk „pristojni organ družbenopolitične skupnosti“), niti Vladi RS.

Ugotovljena kršitev 8. člena ZStk zadostuje za ugotovitev nezakonitosti sporne stavke. Z ozirom na navedeno so vse nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje glede ostalih očitanih kršitev (preprečevanja dela, kršitve načela stavke kot zadnjega sredstva, (ne)sorazmernosti med cilji in posledicami stavke) odveč, zato pritožbeno sodišče pritožbenih navedb, ki te ugotovitve sodišča prve stopnje izpodbijajo, ni presojalo.

Kljub navedenemu pritožbeno sodišče opozarja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z načelom sorazmernosti napačno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je namreč že zavzelo stališče (glej sodbo in sklep opr. št. X Pdp 1082/2011 z dne 10. 5. 2012), da ZStk (niti drug zakon) ne daje sodišču podlage za presojo zakonitosti stavke z vidika njene nujnosti, primernosti oziroma sorazmernosti (kot razmerja med koristjo, ki jo želijo doseči stavkajoči delavci in škodo, ki jo stavka povzroči delodajalcu). Prav tako veljavna zakonodaja ne daje podlage, da bi sodišče presojalo zakonitost stavke glede na utemeljenost oziroma neutemeljenost stavkovnih zahtev. Z drugimi besedami to pomeni, da je stavka zakonita, če se začne in poteka v skladu z določbami ZStk (člen 2 – člen 5 ZStk, člen 7 – člen 12 ZStk) in če se stavkovne zahteve nanašajo na uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela. Z ozirom na navedeno navedbe predlagatelja, da je bila stavka neprimerna, nepotrebna in nesorazmerna glede na stavkovne zahteve, niso pravnorelevantne v tem sporu.

Ker ugotovljena kršitev 8. člena ZStk zadostuje za ugotovitev njene nezakonitosti, se pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do pritožbenih navedb, ki izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nasprotni udeleženec kršil tudi določbo drugega odstavka 5. člena ZStk, zato so brezpredmetne tudi pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, da je sodišče prve stopnje s tem v zvezi kršilo pravila pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem predlaganih prič - receptork (A.C. in A.D.). Sicer pa so te njegove pritožbene navedbe tudi neutemeljene. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da nasprotni udeleženec šele v pritožbi prvič predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem A.D., prav tako šele v pritožbi prvič navaja, da bi predlagani priči (A.C. in A.D.) lahko izpovedali o tem ali so imele stranke možnost vstopa skozi „prva vrata“ na način, da so pri vratih pozvonile in ali sta tudi sami v tem času stavkali. Pri tem nasprotni udeleženec ni niti poskusil pojasniti, zakaj tega ne bi mogel uveljavljati prej in dokaze predlagati pravočasno. Zato pritožbeno sodišče glede na prvi odstavek 337. člena ZPP ocenjuje, da so te njegove pritožbene navedbe nedovoljena pritožbena novota.

Ker nasprotni udeleženec v tem kolektivnem delovnem sporu ni uspel, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi, da je dolžan predlagatelju povrniti njegove pravdne stroške, skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker nasprotni udeleženec v tem delu ne navaja pritožbenih razlogov, je pravilnost te odločitve prvostopenjskega sodišča pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru uradnega preizkusa. Ob tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločitev o pravdnih stroških sprejelo upoštevaje veljavne določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo nasprotnega udeleženca zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Predlagatelj sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker njegov odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče o stroških pritožbe, ki jo je podal nasprotni udeleženec, ni odločalo, ker jih ta ni priglasil.