Jedro

Ker je imel tožnik vse možnosti, da takoj po prijetju s strani policije, pa tudi kasneje, zaprosi za mednarodno zaščito, pa je to storil šele, ko je izvedel, da je v postopku odstranitve iz države, sta podana razloga za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku iz 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 14. 10. 2011. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje zaključku tožene stranke, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, čeprav je imel za to možnost. Če bi bil tožnik v izvorni državi resnično preganjan, bi bila vsa njegova dejanja usmerjena izključno v pridobitev mednarodne zaščite v zanj prvi varni državi. Tožena stranka je v zadostni meri obrazložila, zakaj je ocenila, da tožnik zlorablja in zavaja postopek. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbena ugovora, ki se nanašata na seznanitev s pravicami in dolžnostmi, ki jih ima prosilec v postopku in na (ne)razpis glavne obravnave.

3. Tožnik zoper izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da odločba tožene stranke in izpodbijana sodba ne vsebujeta razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in v nasprotju z dokazili v spisu. Sklicuje se na 8. člen ZMZ in meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, kdaj je dejansko prejel brošuro z informacijami. Šele od tedaj dalje bi lahko šteli, kdaj je bil celovito obveščen o vseh pravicah in dolžnostih v postopku, pri čemer se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 1229/06. Samo dejstvo, da je vložil prošnjo za mednarodno zaščito šesti dan po prispetju v Republiko Slovenijo, ne kaže na sum zlorabe postopka. Izpodbijana sodba je arbitrarna, saj sodišče ni presojalo razlogov za priznanje mednarodne zaščite niti za priznanje subsidiarne zaščite. Opozarja tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up 1187/06, v kateri je navedeno, da je zaradi narave azilnega postopka in morebitnih posledic za prosilca v primeru zavrnitve njegove prošnje treba pri ugotavljanju dejanskega stanja tudi v pospešenem postopku spoštovati načelo, da se v primeru dvoma odloči v korist prosilca. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku na podlagi 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Na navedeni zakonski podlagi pristojni organ v pospešenem postopku prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrne, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je imel za to možnost (5. točka prvega odstavka 55. člena ZMZ), oziroma, če je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države (6. točka). Prošnja se v pospešenem postopku ne more zavrniti zgolj na podlagi 5. točke prvega odstavka 55. člena (drugi odstavek 55. člena ZMZ).

7. Iz predloženih spisov izhaja, da je bil tožnik po ilegalnem prehodu državne meje prijet v Republiki Sloveniji (Občina Črna na Koroškem) dne 16. 9. 2011. Za mednarodno zaščito je zaprosil dne 23. 9. 2011 (z vlogo, datirano dne 22. 9. 2011) v centru za tujce, po tem, ko je bil že v postopku odstranitve iz države. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru ne obstajajo subjektivne ali objektivne okoliščine, ki bi opravičevale navedeno časovno razliko med tožnikovim prijetjem in podano prošnjo za mednarodno zaščito. Tožnik je imel vse možnosti, da takoj po prijetju s strani policije, pa tudi kasneje, zaprosi za priznanje mednarodne zaščite, vendar je očitno to storil šele, ko je izvedel, da je v postopku odstranitve iz države. Poleg tega je iz njegove lastnoročne izjave, ki jo je napisal v angleškem jeziku v centru za tujce, razvidno, da podaja zahtevo za priznanje mednarodne zaščite iz razloga, da bi prišel iz zaprtega oddelka na odprti oddelek „pod normalne pogoje“. Tudi to kaže na njegov namen zlorabe oziroma zavajanja postopka mednarodne zaščite in na to, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države.

8. Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da bi bilo treba rok za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite šteti šele od tedaj dalje, ko je bil prosilec celovito obveščen o vseh pravicah in dolžnostih v postopku. Po tem, ko je tožnik izkazal namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (z vlogo z dne 22. 9. 2011, ki jo je tožena stranka prejela 23. 9. 2011), je bil dne 27. 9. 2011 ob 9.00 uri (preden je podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite) s strani organizacije PIC seznanjen s pravicami in dolžnosti prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Določbo 8. člena ZMZ je po presoji Vrhovnega sodišča treba razlagati tako, da je treba temeljna postopkovna jamstva zagotoviti prosilcu za mednarodno zaščito (oziroma osebi, ki je izrazila namen, da vloži prošnjo za mednarodno zaščito), ne pa da je vsakega tujca, ki je v postopku odstranitve iz države, treba seznaniti s postopkovnimi jamstvi po ZMZ.

9. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na nepresojanje splošnih informacij o izvorni državi in neobravnavanje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tožena stranka je v izpodbijano odločbi na 5. strani obrazložila, zakaj v obravnavanem primeru, ob upoštevanju tožnikovih izjav v prošnji in njegovega ravnanja po prijetju, ne obstajajo zakonski pogoji za priznanje statusa begunca ali statusa subsidiarne oblike zaščite. Na kratko je tudi obrazložila (ob upoštevanju splošno znanih dejstev) stanje v tožnikovi izvorni državi.

10. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.