Jedro

Pogodba, ki jo sklene neupravičena oseba (73. člen OZ) zavezuje sopogodbenika (tožečo stranko), če jo neupravičeno zastopani (tožena stranka) pozneje odobri. Tožeča stranka tožene stranke ni nikoli pozvala, naj se izreče, ali pogodbo (dogovor) odobrava (skladno z drugim odstavkom 73. člena OZ). Je pa mogoče iz dejanj oziroma navedb tožene stranke v postopku utemeljeno sklepati, da je tožena stranka dogovor (konkludentno) odobrila, saj se prav sama nanj sklicuje. Ker je torej tožena stranka (neupravičeno zastopana) dogovor odobrila, le-ta velja in zavezuje pravdni stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 40.269,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2019 dalje (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti 2.986,56 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži v plačilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tej pravdi tožeča stranka od tožene zahteva plačilo več izdanih računov. Pravdni stranki sta dne 23. 12. 2016 sklenili Pogodbo o prenosu poslovne dejavnosti (v nadaljevanju: Pogodba, priloga spisa A2), s katero se je dejavnost upravljanja s Hotelom, v lasti družbe A. d. o. o., prenesla iz tožeče stranke na toženo stranko, ter istega dne tudi Dodatek k pogodbi (v nadaljevanju: Dodatek, priloga spisa A3), v katerem sta določili, da bo prevzem začel veljati 1. 4. 2017, tožena stranka bo tožeči plačala nagrado za opravljeno pomoč do konca leta 2017, vsi stroški poslovanja hotela od dne 3. 1. 2017 do dne 31. 3. 2017 pa preidejo na toženo stranko. Na tej podlagi tožeča stranka zahteva plačilo računov za nagrado, plačilo računa za najemnino po Pogodbi o najemu parkirnih mest ter plačilo več računov za stroške poslovanja hotela v času, ko je z njim upravljala tožena stranka in jih je tožeča stranka plačala za zagotovitev nemotenega delovanja hotela. Tožena stranka je višini terjatve tožeče stranke nasprotovala zaradi nepoznavanja dejanskih prilivov, ki jih je na svoj račun prejela tožeča stranka in so pripadli toženi stranki, ter zaradi neizvedenega prenosa pogodb z vsemi dobavitelji na toženo stranko. Pred presojo navedenih ugovorov je sodišče prve stopnje najprej presojalo ugovor tožene stranke, da je bilo ob prenosu poslovanja nazaj na lastnika hotela A. d. o. o. v letu 2020 z zakonitim zastopnikom tožeče stranke dogovorjeno, da se „zaprejo vse medsebojne obveznosti“ tako v razmerju tožene stranke do A. d. o. o., kot v razmerju med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je bil dne 23. 7. 2020 med pravdnima strankama tak dogovor veljavno sklenjen, zato je tožbeni zahtevek tožeče stranke neutemeljen.

5. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je o obstoju takega dogovora odločalo v nasprotju z navedbami pravdnih strank in tako kršilo razpravno načelo iz 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka naj namreč ne bi podala ustrezne trditvene podlage o obstoju in vsebini dogovora. Navedeno po mnenju pritožbenega sodišča ne drži. Kot izhaja tudi iz točke 3 obrazložitve izpodbijane sodbe, je tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 17. 2. 2021 (list. št. spisa 101-106) navedla, da je bilo ob predaji hotela lastniku A. d. o. o. z „_g. B. B. (takratnim zakonitim zastopnikom tožeče stranke) dogovorjeno, da se zaprejo vse medsebojne obveznosti med lastnikom hotela ter med tožečo in toženo stranko v smislu, da nobena stranka iz tega razmerja drugi po predaji hotela ne dolguje ničesar več, kar potrjujejo maili, ki jih je tožena stranka priložila svoji vlogi – Prošnja za podaljšanje roka z dne 24. 8. 2020_ (priloga spisa B1), _vendar je tožeča stranka v vlogi direktorice od tega dogovora odstopila in je vložila predmetno tožbo...“_. Tudi na prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 2. 2021 je tožena stranka navedla, da je med pravdnima strankama „_ves čas potekalo pogovarjanje o morebitni sporazumni ureditvi te zadeve, pri čemer je ta ureditev tudi bila dogovorjena med g. B. B. in zakonito zastopnico tožene stranke, vendar očitno druga direktorica tega ni sprejela in se spušča v pravdo._“ Tožeča stranka je na navedeno odgovorila, da sta se pravdni stranki res dogovarjali, a je bilo konec meseca avgusta jasno, da dogovora ne bosta dosegli, zato je tožena stranka v novembru 2020 tožeči izdala račune za storitve, ki naj bi jih opravila za tožečo stranko. Tožena stranka je v nadaljevanju pojasnila, da je med dokaze predložila tudi elektronsko sporočilo, kjer je navedeno, da se računi izstavljajo zaradi tega, da stranki ugotovita obveznosti ena do druge in mirno uredita sporno razmerje.

6. Tožena stranka je po mnenju pritožbenega sodišča s temi navedbami podala ustrezno trditveno podlago za presojo, ali je med strankama obstajal dogovor o zaprtju medsebojnih obveznosti. Pri tem je podrobnejšo vsebino dogovora mogoče razbrati iz predloženih elektronskih sporočil (priloga spisa B1), na katera se je sklicevala tožena stranka, kar zadošča za zadostitev trditvenemu in dokaznemu bremenu. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje1 iz elektronskih sporočil jasno izhaja, da so s prenosom dejavnosti na A. d. o. o. zaprte vse medsebojne terjatve tako med A. d. o. o. in toženo stranko ter med tožečo in toženo stranko, kar je potrdil B. B. (elektronsko sporočilo z dne 23. 7. 2020 ob 10:17 uri). Iz elektronske korespondence izhaja, da tožena stranka storitve (na primer prenos licenc Protel, zaloge, pohištvo v recepciji...), za katere je kasneje izdala račune, prenaša, „v duhu dobrih odnosov“, brezplačno. V kolikor pa bi prišlo do nadaljevanja ali odpiranja novih sodnih postopkov, bi te storitve zaračunala, kar se je tudi zgodilo, saj tožeča stranka tožbe ni umaknila, temveč postopek nadaljevala. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožena stranka torej račune izdala zgolj zato, ker je tožeča stranka tudi po sklenitvi dogovora v tem postopku vztrajala pri plačilu svojih terjatev do tožene stranke. Navedeno izhaja tudi iz navedb tožene stranke, da je „_tožeča stranka v vlogi druge direktorice od tega dogovora odstopila in vložila predmetno tožbo_“, pri čemer je mogoče po mnenju pritožbenega sodišča besedo „_odstopila_“ razlagati na način, da je tožeča stranka dogovor kršila.

7. Kot je v dokazni oceni prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje, so obstoj dogovora potrdile tudi zaslišane priče. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v zvezi s tem v celoti sklicuje na dokazno oceno sodišča prve stopnje.2 Pri tem zgolj dodaja, da ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj B. B. v izpovedbi ni potrdil obstoja takega dogovora, C. C. pa ni podala prepričljivega odgovora. Sodišče prve stopnje je namreč ustrezno pojasnilo, da izpoved B. B. ni prepričljiva, saj je vsebina elektronskih sporočil jasna, C. C. pa je celo potrdila, da se je B. B. strinjal z dogovorom, pri čemer je trdila, da naj bi tožena stranka na ta način poskušala izsiliti pobot vseh terjatev, da bi sploh prenesla poslovanje hotela na lastnika. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da priča D. D. ni potrdila obstoja dogovora, saj je zaslišana kot priča povedala, da je dogovor bil, zato so bili presenečeni, ko so dobili novo pripravljalno vlogo, B. B. in E. E. sta se namreč v elektronskih sporočilih dogovorila, da se „vse zaključi“, kar je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.3 Drži sicer, da je izpovedala tudi, da tožeča stranka do nagrade ni bila upravičena, saj Pogodba ni bila izpolnjena, a iz navedenega po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče sklepati, da dogovor ni bil sklenjen.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče v zvezi s tem protispisno razlagalo vsebino elektronskih sporočil D. D. (priloga spisa B30), ki naj bi štela, da dogovora o zaprtju ni, saj sicer ne bi izdala in poslala računov. Iz elektronskega sporočila D. D. namreč izhaja, da računa pošilja „_skladno s potrjenim dogovorom..._“. Glede na zgoraj navedeno vsebino dogovora, „_skladno s potrjenim dogovorom_“ torej pomeni, da račune izdaja, ker je bil dogovor kršen, saj je tožeča stranka nadaljevala ta pravdni postopek. Po mnenju pritožbenega sodišča je treba sklenjeni dogovor razlagati na način, da bo v primeru nadaljevanja postopkov (konkretno obravnavanega), tožeča stranka zahtevala plačilo opravljenih storitev, ki bi jih sicer na tožečo stranko prenesla brezplačno, kar pa ne pomeni, da ostale medsebojne obveznosti med pravdnima strankama niso ostale zaprte. Zato se kot neutemeljene izkažejo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbene navedbe, da je protispisnost podana tudi, ker iz dokaznih listin ne izhaja, da bi tožena stranka v hotelu pustila vse programe in ves material, za obravnavni postopek niso pomembne, kar je ustrezno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje.4

9. Prav tako neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi dogovor, zaradi že začetega pravdnega postopka, moral biti sklenjen v obliki sodne poravnave. Dogovoru namreč ne moremo odreči veljave zgolj zato, ker ni bil sklenjen v obliki sodne poravnave. Obravnavani postopek bi se sicer res lahko končal s sklenitvijo sodne poravnave (sklenjene na podlagi sprejetega dogovora), lahko pa bi se končal tudi z odpovedjo zahtevku tožeče stranke.

10. Pritožba sodišču prve stopnje očita tudi, da dogovor ni bil podpisan s strani ustreznih zakonitih zastopnikov (tako pri tožeči, kot pri toženi stranki). V zvezi s toženo stranko pritožba navaja, da dogovor ni bil predlagan niti podpisan s strani zakonite zastopnice tožene stranke D. D., temveč je v pogovorih sodeloval E. E., ki pri toženi strani ni bil niti zaposlen, niti ni nastopal kot zakoniti zastopnik ali pooblaščenec. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da se je E. E. dogovarjal v imenu tožene stranke (in sporočila pošiljal iz elektronskega naslova tožene stranke), kar je potrdila tudi D. D. v svoji izpovedbi,5 res pa ni iz izpodbijane sodbe niti izpovedbe razvidno (niti tožena stranka tega ni zatrjevala), da bi E. E. nastopal kot zakoniti zastopnik ali pooblaščenec tožene stranke. V obravnavanem primeru gre torej za pogodbo, ki jo sklene neupravičena oseba (73. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Ta sopogodbenika (tožečo stranko) zavezuje, če jo neupravičeno zastopani (tožena stranka) pozneje odobri. Tožeča stranka tožene stranke ni nikoli pozvala, naj se izreče, ali pogodbo (dogovor) odobrava (skladno z drugim odstavkom 73. člena OZ). Je pa mogoče iz dejanj oziroma navedb tožene stranke v postopku utemeljeno sklepati, da je tožena stranka dogovor (konkludentno) odobrila, saj se prav sama nanj sklicuje. Ker je torej tožena stranka (neupravičeno zastopana) dogovor odobrila, le-ta velja in zavezuje pravdni stranki.6

11. Kot neutemeljeni se izkažejo tudi pritožbeni argumenti, da na strani tožeče stranke pogodbe oziroma dogovora ni podpisal pravi zakoniti zastopnik, saj naj bi B. B. nastopal izključno v vlogi direktorja A. d. o. o., medtem ko je vse posle, vezane na družbo F. d. o. o. vodila C. C. Tožeča stranka ni trdila (tudi v pritožbi ne), da B. B. ni bil zakoniti zastopnik tožeče stranke, niti da bi bila v statutu katerekoli izmed omenjenih dveh družb zapisana omejitev glede zastopanja, temveč se je sklicevala (tudi v pritožbi) zgolj na medsebojni dogovor med obema zakonitima zastopnikoma, kdo bo zastopal katero družbo, kar naj bi bilo znano tudi toženi stranki. Glede na navedeno in skladno z določbo drugega odstavka 32. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1)7, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je B. B. lahko samostojno zastopal tožečo stranko, ne glede na to, ali sta se oba zakonita zastopnika tožeče stranke o tem medsebojno strinjala.

12. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil dogovor med pravdnima strankama veljavno sklenjen, očitana kršitev zmotne ugotovitve dejanskega stanja zato ni podana. Ker pritožba tožeče stranke ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Točke 10 do 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Točki 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 List. št. spisa 201; točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Točka 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. 5 List. št. spisa 201; točka 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Primerjaj na primer VSL Sodba V Cpg 730/2019 z dne 22. 1. 2020 in VSL sklep I Cpg 1282/2012 z dne 21. 1. 2014. 7 Ta določa, da lahko zastopnik opravlja vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, statutarna ali druga omejitev pa nima pravnega učinka proti tretjim osebam.