Jedro

Pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku organ upošteva predpise, ki veljajo v času izdaje odločbe. Zato v razmerju ZDen - ZLPP ni pomembno, kdaj je bil vložen denacionalizacijski zahtevek. Začasna odredba po ZLPP je morala biti posebej predlagana in ni veljal avtomatizem, po katerem bi zahtevek za denacionalizacijo štel tudi že kot predlog za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 478/97-9 z dne 1.10.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 3.2.1997. Z njo je ta na podlagi pritožbe zavezanca DO E., TOZD M., Ljubljana, odpravila odločbo Upravne enote L. z dne 14.6.1996. Z njo je bil tožniku vrnjen v last in posest poslovni prostor v izmeri 44,85 m2 v stanovanjsko poslovni stavbi v D. 111, ki stoji na parc. št. 2387/5 - hiša v R. 26, vpisana kot z. k. telo II, vl. št. 1199, k.o. R., kjer je vpisana pravica uporabe na DO E., TOZD M., ter vzpostavljena lastninska pravica na pripadajočem delu funkcionalnega zemljišča parc. št. 2387/5, vpisanega kot z. k. telo I, isti vložki in k. o., kjer je v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina pod upravo Občine L..

V obrazložitvi svoje sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna, vendar ne zaradi določbe 4. odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ta določba se uporablja le za tiste pravne osebe v mešani lastnini, ki so bile z dnem uveljavitve ZDen, to je 7.12.1991, v tej statusni obliki že vpisane v sodni register. V konkretnem primeru je bil zavezanec vpisan v sodni register šele 21.5.1992, torej po uveljavitvi ZDen. Zato se navedena določba v tem primeru ne more uporabiti. Pač pa je v konkretnem primeru odločilna nesporna okoliščina, da v procesu lastninskega preoblikovanja zavezanca tožnik svoje zahteve za denacionalizacijo ni zavaroval z vložitvijo zahteve za izdajo začasne odredbe na podlagi 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Uradni list RS, št. 55/92 in 31/93, v nadaljevanju: ZLPP) in to najkasneje do 7.6.1993. Navedeno bistveno vpliva na vračanje podržavljenega premoženja. Po določbi 2. odstavka 15. člena ZLPP namreč v primeru, da upravičenec ne vloži v predpisanem roku predloga za zavarovanje, pripada upravičencu le odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada ali delnic v lasti Republike Slovenije. Odločitev tožene stranke je torej pravilna iz drugih razlogov, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

V pritožbi tožnik navaja, da je vložil zahtevo za denacionalizacijo še pred uveljavitvijo ZLPP. Njegova pravica do vračila izhaja iz ZDen, ne pa iz ZLPP. Zato zakon, ki je bil sprejet kasneje, ne more omejevati njegovih pravic. Po njegovem mnenju lahko veljajo določila 10. in 11. člena ZLPP le za tiste zahteve za denacionalizacijo, ki so bile podane po uveljavitvi ZLPP, ne pa pred njegovo uveljavitvijo. Storil je vse, ko je v skladu z določili ZDen vložil zahtevo za denacionalizacijo. Ni mogel vedeti, da kasnejši zakona lahko vplivajo na pravico do vračila premoženja v naravi. V postopku je bil neuka stranka. Zato bi moral biti obveščen o dodatnih zakonskih pogojih za vrnitev premoženja v naravi ali pa bi njegova vloga za denacionalizacijo morala šteti tudi kot začasna odredba, ki jo je kasneje zahteval ZLPP. Ni mogel vedeti, da zakonodaja s področja lastninskega preoblikovanja podjetij, torej z vsebinsko popolno drugega področja, lahko vpliva na njegovo zahtevo. Meni, da je bil zaveden. Predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno odločilo in navedlo za svojo odločitev pravilne razloge. Z njimi se pritožbeno sodišče strinja, saj so skladni z dejanskim stanjem, kot to izhaja iz podatkov spisa, in imajo podlago v določbah ZLPP, na katere se izpodbijana sodba sklicuje. Zato - v izogib ponavljanju - pritožbeno sodišče navedene razloge sprejema kot svoje razloge. Glede na pritožbene ugovore pritožbeno sodišče še dodaja: Pri odločanju o denacionalizacijskem zahtevku je bil organ dolžan upoštevati predpise, ki so veljali v času izdaje odločbe prve stopnje. Zato (v razmerju z ZDen - ZLPP) ni pomembno, kdaj je bil vložen denacionalizacijski zahtevek. Določila ZLPP veljajo za vse, zato se tožnik ne more sklicevati na svojo nevednost, ali zavedenost. Začasna odredba, kot posebna oblika zavarovanja zahtevka v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, je morala biti posebej predlagana. Ni veljal avtomatizem, po katerem bi denacionalizacijski zahtevek štel tudi kot predlog za izdajo začasne odredbe. Pritožbeni ugovori zato ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.