Jedro

1. Regres za letni dopust je vezan na pravico delavca do dopusta in ne na njegovo dejansko izrabo, zato delavcu pripada regres, čeprav ni izrabil letnega dopusta.

2. Delavka je večkrat zaprosila za koriščenje letnega dopusta, ki pa ji ga delodajalec ni odobril, zato ji pripada odškodnina za neizkoriščen dopust. 3. Sodišče prizna delavki plačilo nadur tudi v primeru, ko delavka ne uspe dokazati točnega števila nadur, če je evidentno, da je delavka opravila mnogo več ur preko polnega delovnega časa kot to dopušča 2. odst. 50. čl. ZDR, vendar pa največ po 8 ur na teden, 20 ur na mesec oz. 180 ur na leto.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. odstavku izreka delno spremeni, tako da se glasi: "Tožena stranka D.N d.o.o. Ljubljana, je dolžna plačati tožnici A. M. 40.140,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26.4.1995 dalje do plačila, v 8 dneh.

Kar zahteva tožnica več, se zavrne." V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka D.N d.o.o. Ljubljana je dolžna povrniti tožnici A. M. stroške pritožbe v višini 6.357,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.4.1999 dalje do plačila v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da povrne tožnici regres za leto 1993 v neto znesku 37.291,00 tolarjev, za leto 1994 v neto znesku 42.457,00 tolarjev ter odškodnino za neizkoriščeni letni dopust za leto 1993 v višini 29.232,00 tolarjev in za leto 1994 v višini 26.964,00 tolarjev, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.12.1994 dalje do plačila, v 8 dneh. Višji tožničin zahtevek je zavrnilo, odločilo pa tudi, da stranki trpita vsaka svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe (in ne zahtevka, kot navaja tožnica) in zoper izrek o stroških, kar predstavlja odločitev sodišča prve stopnje v 2. in 3. odstavku izreka, se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77-27/90, ki se v R Sloveniji uporablja kot republiški predpis) in predlaga njeno spremembo, podrejeno pa razveljavitev. V pritožbi konkretizira le pritožbene razloge v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi zahtevka sodišča za plačilo nadur in odločitvijo o stroških postopka. Navaja, da se je sodišče formalistično postavilo na stališče, da ni predložila dokazil o odobritvi nadur ter potrdila, da so bile nadure res opravljene, kar pa je zgrešeno. Sodišče se je lahko ob zaslišanju zastopnika tožene stranke in računovodja prepričalo, da sta si dejstva sproti izmišljevala in brez argumentov poskušala izničiti tožničine navedbe.

Ta je imela zgolj možnost, da odrejene ure opravi, sicer bi ji prenehalo delovno razmerje. Sodišče bi moralo tožnici priznati tudi vse stroške postopka, če ne drugega, le od prisojenega zneska.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo in sicer v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (1. in 2. odst. 365. člena ZPP). Pritožba se sicer sklicuje na pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka, vendar ga ne konkretizira v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi dela tožničinih zahtevkov. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče le iz razlogov po uradni dolžnosti ugotavljalo, ali je podana katera od absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, vendar teh kršitev ni ugotovilo.

Prav tako sodba tudi nima konkretnih pritožbenih razlogov zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dela zahtevkov tožnice za izplačilo regresa za letni dopust in odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leti 1993 in 1994. Zato je tudi v tem delu pritožbeno sodišče presojalo odločitev sodišča prve stopnje le po uradni dolžnosti, torej pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki pa ga ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici po temelju prisodilo tako regres za letni dopust kot odškodnino za neizkoriščeni letni dopust, odločitev sodišča pa je materialnopravno pravilna tudi v odločitvi glede višine regresa in odškodnine, saj je sodišče pravilno izhajalo iz znanih podatkov o regresu v letu 1993 in 1994, od katerih je bilo treba odbiti tudi davek ter podatkov iz pogodbe o zaposlitvi, po kateri je bila tožnici določena plača za IV. tarifni razred.

Obrazložitev navedene odločitve sodišča prve stopnje je tudi zadosti izčrpna in ne zahteva dopolnitev.

Delno pa je utemeljena pritožba tožnice zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njenega zahtevka za izplačilo dela preko polnega delovnega časa. Takšno delo mora biti sicer posebej odobreno, kar izhaja iz 48. in 49. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), vendar prav v konkretni zadevi tožničinega dela tudi brez posebne odločitve oz. odobritve delodajalca dejansko ni mogoče obravnavati drugače kot dela preko polnega delovnega časa.

Tožnica je namreč v celotnem spornem obdobju praktično brez prekinitev, letnega dopusta ali bolniške odsotnosti (šlo naj bi le za odsotnost v trajanju enega tedna) delala pri toženi stranki ob torkih, sredah in četrtkih najmanj po 10 ur, ob petkih, sobotah in nedeljah pa najmanj po 12 ur, za tožničino delo v takšnem času pa so vedeli tudi odgovorni pri toženi stranki. Kljub določbam v pogodbi o zaposlitvi in aneksih te pogodbe, da tožnica dela poln delovni čas 42 oz. 40 ur tedensko, je opravljala delo v obratovalnem času lokala, ki ga je potrdil N. O., tožničino delo v tem času pa B. Z.. Iz izpovedi te priče in tožnice tudi izhaja, da sta v spornem obdobju v lokalu tožene stranke delali le tožnica in kuharica Z. B. (razen kratkega obdobja konec leta 1993, ko so zaposlili kot natakarico tudi S. J.).

Delo pri toženi stranki ni bilo organizirano tako, da bi tožnici bilo omogočeno oz. zagotovljeno delati le 42 oz. 40 ur tedensko, oz.

ustrezna prerazporeditev delovnega časa, kar očitno tudi ni bil namen tožene stranke, to pa je dejansko pomenilo, da je tožnica vsakodnevno delala preko polnega delovnega časa, vendar brez dodatka za delo preko polnega delovnega časa, ki pripada delavcu po 1. alinei 40. člena Kolektivne pogodbe med delavci in podjetji drobnega gospodarstva (Ur.l. RS št. 20/91) v višini 50%. Glede na zasedbo delavcev (le dve delavki), ki je bila očitno neustrezna, in obratovalni čas lokala, v katerem je tožnica opravljala delo, je bilo njeno delo tudi potrebno za normalno obratovanje, tožnica pa je bila zaradi neustrezne organizacije oz. nezaposlitve še ostalih potrebnih delavcev dejansko prisiljena vsakodnevno delati več ur preko polnega delovnega časa. Tožena stranka ni uspela dokazati, da tožnica tega dela ne bi opravila oz. da bi bilo nepotrebno, tožnica pa je navedla, da je delovne ure tudi dobila plačane, vendar brez dodatka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja le to, da tožnica ni uspela dokazati točnega števila ur nad polnim delovnim časom, kar pa za odločitev v zadevi niti ni pomembno, saj je bilo tako v letu 1993 kot 1994 teh ur evidentno mnogo več, kot ur preko polnega delovnega časa v skladu z zakonsko omejitvijo iz 2. odst. 50. člena ZDR. Iz navedene določbe namreč izhaja, da delo preko polnega delovnega časa lahko traja največ 8 ur na teden ali 20 ur na mesec ali 180 ur na leto, zaradi česar je to tudi zgornja meja, za katero se delavcu lahko priznajo dodatki. Glede na navedeno, upoštevajoč že v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno vrednost neto ure v letu 1993 in 1994, je pritožbeno sodišče tožnici priznalo dodatek za delo preko polnega delovnega časa v višini 180 ur letno, kar za leto 1993 znaša 20.880,00 tolarjev neto, za leto 1994 pa 19.260,00 tolarjev neto oz.

skupno 40.140,00 tolarjev, v presežku pa je tudi iz tega naslova tožničin zahtevek zavrnilo.

Tako je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 373. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v 2. odstavku izreka le delno spremenilo, tako da je tožnici iz naslova plačila nadurnega dela prisodilo skupaj 40.140,00 tolarjev, z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kot jih je tožnica zahtevala (od vložitve tožbe dalje, ki jo je za plačilo nadur vložila 26.4.1995), v preostalem delu pa je njen zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Kot že navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo del zahtevkov tožnice za izplačilo regresa in odškodnine za neizrabljeni dopust. Neutemeljena je pritožba tožnice zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka, kljub delni ugoditvi zahtevku za plačilo nadurnega dela. Tožnica je namreč zahtevala skupaj 326.400,00 tolarjev, od česar ji je sodišče prve stopnje prisodilo 135.944,00 tolarjev, po odločitvi pritožbenega sodišča pa je skupno upravičena do izplačila 176.084,00 tolarjev, kar predstavlja 54% uspeh v sporu.

Stroške postopka pred sodiščem prve stopnje sta priglasila pooblaščenca tožeče in tožene stranke. Pri tem je tožnica v mejah priglašenih stroškov in po odmeri sodišča upravičena do povrnitve stroškov v višini 1450 točk ter stroškov za kilometrino in takse, kar znese skupaj 119.925,00 tolarjev, tožena stranka pa do stroškov v višini 1575 točk in 3.300,00 tolarjev iz naslova kilometrine, kar znese skupaj 123.787,50 tolarjev. To pomeni, da je sodišče prve stopnje odločilo celo v korist tožnici, saj bi bila tožnica, tako kot sedaj zahteva v pritožbi, z upoštevanjem uspeha obeh strank v sporu, dolžna toženi stranki celo povrniti del stroškov postopka. Ker pa sodišče prve stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona (374. člen ZPP), je odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka ostala nespremenjena. Pač pa je tožnica upravičena do dela pritožbenih stroškov, ki pa ji (tako kot del priglašenih stroškov pred sodiščem prve stopnje) ne pripadajo v celoti, saj je za posvet upravičena do 50 točk po Odvetniški tarifi, za pritožbo do 250 točk (in ne 400 točk, kot jih je prijavila, saj se pritožuje le zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, kar predstavlja 190.456,00 tolarjev), upravičena pa je tudi do povrnitve stroškov takse za pritožbo, kar skupno znaša 30.270,00 tolarjev. Ker pa je s pritožbo uspela le v višini 21%, je upoštevajoč ta uspeh upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov v višini 6.357,00 tolarjev.