Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba II Cp 1944/2015

ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CP.1944.2015 Civilni oddelek

poroštvo kreditna pogodba ničnost načelo vestnosti in poštenja pacta sunt servanda venire contra factum proprium condictio ob turpem causam
Višje sodišče v Ljubljani
5. november 2015

Povzetek

Sodišče je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da sta toženca dolžna poravnati obveznosti iz kreditnih pogodb, kljub temu da sta bila seznanjena s slabim finančnim stanjem družbe X, d. o. o. Sodišče je presodilo, da tožnica ni ravnala nepošteno in da sta toženca kljub znanemu slabemu finančnem stanju družbe prevzela obveznosti. Kreditne pogodbe niso bile razglašene za nične, prav tako pa ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica kršila načelo vestnosti in poštenja. Pritožba tožencev je bila zavrnjena kot neutemeljena.
  • Poroštvena odgovornost tožencev za obveznosti družbe X, d. o. o.Ali sta toženca dolžna poravnati obveznosti iz kreditnih pogodb, kljub temu da sta bila ob sklenitvi pogodbe seznanjena s finančnim stanjem družbe X, d. o. o.?
  • Utemeljenost pritožbe tožencevAli je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožnica ni ravnala nepošteno in da sta toženca kljub znanemu slabemu finančnem stanju družbe prevzela obveznosti?
  • Kršitev načela vestnosti in poštenjaAli je tožnica ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja pri sklenitvi kreditnih pogodb?
  • Utemeljenost kreditnih pogodbAli so kreditne pogodbe nične zaradi nepoštenega ravnanja tožnice?
  • Obveznost tožencevAli sta toženca dolžna izpolniti svoje obveznosti iz poroštvenih izjav?
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Toženca sta se s poroštveno izjavo nepreklicno in brezpogojno zavezala, da bosta kot poroka in plačnika na prvi poziv tožnice plačala znesek, ki ga družba ne bo poravnala iz naslova glavnih in stranskih obveznosti po kreditnih pogodbah ob zapadlosti. Svojo obveznost sta dolžna izpolniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožnici znesek 299.338,47 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska: 200.000,00 EUR od 24. 11. 2010 do 6. 12. 2011 (v znesku 18.809,59 EUR); 89.000,00 EUR od 6. 11. 2010 do 6. 12. 2011 (v znesku 8.765,28 EUR); 299.338,47 EUR od 23. 3. 2012 dalje do prenehanja obveznosti, vse v roku 15 dni (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Tožencema je naložilo, da sta nerazdelno dolžna plačati tožnici stroške postopka v višini 7.195,34 EUR v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do prenehanja obveznosti (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožujeta toženca iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlagata, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajata, da iz izpovedi prič A. A., B. B. in C. C. izhaja, da so se ti sicer zelo izogibali odgovorom na ključna vprašanja, vendar pa je iz izpovedi vseeno mogoče razbrati, da je tožnica po tem, ko je prišlo do unovčenja plačilne garancije (ki jo je za X, d. o. o., dala tožnica), zahtevala od družbe B., d. o. o., da sklene sporno prvo kreditno pogodbo in da jo kot poroka podpišeta toženca. Pri tem je tožnica vedela, da družba X, d. o. o., ne more vrniti zneska kredita, da sta toženca imela več hipotek na edini nepremičnini, ali imata kakšen vir dohodkov pa tožnice ni zanimalo. Tožnici je šlo zgolj za to, da sklene pogodbo in s tem formalno spremeni dolg iz unovčenja plačilne garancije v kredit, s čimer je verjetno skrbela predvsem za to, da je bila njena bilanca navidezno lepša, ker ji ni bilo treba že tisto leto terjatve knjižiti med slabe terjatve. Na izmikanje prič kaže tudi dejstvo, da je priča B. B. izpovedala, da naj bi kredit odobrili na podlagi vmesne bilance na dan 30. 6. 2008, čeprav je bila prva kreditna pogodba sklenjena šele 10. 9. 2009, druga pa 15. 5. 2010, se pravi v času, ko sta bili že zdavnaj narejeni in predloženi celotni bilanci za leti 2008 in 2009. Sodišče ni ugotavljalo relevantnega stanja. Kreditni pogodbi sta iz let 2009 in 2010, za presojo trditve, da je bilo posojilo odobreno kljub negativnemu kapitalu, pa je pomembno, kakšni sta bili bilanci za leti 2008 in 2009, ne pa, kakšna je bila vmesna bilanca 30. 6. 2008. O tem se sodišče ni izreklo, ampak je nekritično dovolilo, da se je priča B. B. izmikala ključnim odgovorom in tako omogočilo sprenevedanje priče. Listinska dokumentacija je relevantna, saj dokazuje tisto, o čemer priče niso hotele izpovedati, to pa je dejstvo, da je bila družba X, d. o. o., insolventna na dan sklenitve prve in druge kreditne pogodbe. Toženca nista imela sredstev za poplačilo kredita, za katerega sta bila poroka, kar vse je bilo tožnici dobro znano. V duhu kršitve načela vestnosti in poštenja, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, je treba ugotoviti, da je bila tožnica zagotovo bolj nepoštena od tožencev. Tožnica je vedela, da je namen sklenitve kreditne pogodbe le v prolongiranju slabe terjatve, toženca pa sta naivno vstopila v to igro kot poroka, čeprav je bilo vsem jasno, da nimata prihodkov, iz katerih bi lahko plačala terjatev, njuno premoženje pa je že bilo obremenjeno preko svoje vrednosti. Priča B. B. je menila, da naj bi bila vrednost hiše 950.000,00 EUR, po podatkih GURS pa je vredna le 94.939,00 EUR. Iz izpovedi prič, predvsem C. C., izhaja, da je tožnica sistemsko ravnala tako, da je nekritično dajala posojila in da ni imela izdelanih meril za odobravanje posojil ter da ni preverjala posojilne sposobnosti oseb, ki jim je dala posojilo, in porokov. Gre za namerno prikrojevanje pravnih razmerij potrebam bilanc tožnice. Terjatev iz naslova vračila unovčenja plačilne garancije je bila že v času svoje zapadlosti slaba terjatev, s tem, ko jo je tožnica zamaskirala v kredit pa tudi ni postala dobra terjatev. Če bi tožnica imela sistem preverjanja plačilne sposobnosti, posojila ne bi dala, s tem pa tudi toženca ne bi bila obremenjena s tem zahtevkom. Toženca sta vstopila v pravno razmerje prav zaradi pretvorbe obveznosti iz naslova plačilne garancije v kredit. Sistematično prikrivanje slabih terjatev pod masko vedno novih pravnih razmerij je pri tožnici očitno redna praksa, ki pojasnjuje, zakaj je potrebna miljardna dokapitalizacija. Izpostavljata izjavo D. D. v TV oddaji ... za neimenovano banko. Toženca tega dokaza nista mogla predložiti prej, ker je bila izjava objavljena in s tem tožencema dostopna šele 19. 2. 2015. Očitno je, da ugovor condictio ob turpem causam ni neutemeljen. Tožnica je bila očitno nepoštena, saj je s pravno formo kredita prikrivala dejstvo, da je terjatev slaba in ne bo nikoli povrnjena. Družba X, d. o. o., bi morala že takrat začeti postopke insolventnosti, vendar je pristala na igro, v katero sta bila pritegnjena tudi toženca, pri čemer je bilo vsem jasno, da je to le igra, pri kateri ima tožnica za cilj, da odloži neizogibno dejstvo, da je terjatev neizterljiva, družba X, d. o. o., pa da odloži postopek insolvenčnosti ter upa, da bo v vmesnem času zadela na lotu. Čeprav X, d. o. o., ni vrnila ničesar iz prve kreditne pogodbe, je bila sklenjena tudi druga kreditna pogodba, čeprav je tožnica vedela, da je družba nelikvidna, prezadolžena, dolgoročno plačilno nesposobna, ter je imela v letih od 2008 do 2011 izgubo. Glede tega in ostalih ugovorov se sodišče v sodbi ni opredelilo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Kreditni pogodbi sta nični, saj je tožnica vedoma dala kredita družbi, za katero je vedela, da je dolgoročno plačilno nesposobna ter sprejela poroštvo oseb, za katere je vedela, da nimata niti prihodkov niti premoženja za poplačilo. Tožnica je sklenila kreditne pogodbe v nasprotju s temeljnimi moralnimi načeli in v nasprotju s 115. členom Zakona o bančništvu, saj je vedela, da je verjetnost neplačila praktično enaka gotovosti. Ker je tožnica, za katero se zahteva skrbnost dobrega strokovnjaka, vedoma kršila pravila o tveganju in dala kredit osebi, ki ga ni sposobna vrniti, in glede na dejstvo negativnega kapitala, so podani razlogi za zavrnitev zahtevka na podlagi drugega odstavka 87. člena OZ. Opozarja na odločbo II Ips 427/2003. Sodba je arbitrarna. Toženca priglašata stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki pa nanjo ne podaja odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da sta 10. 9. 2009 tožnica in družba X, d. o. o., sklenila kreditno pogodbo 193, s katero je bil družbi B., d. o. o., odobren kratkoročni kredit v znesku 200.000,00 EUR za druge potrebe v gibljivih sredstvih z rokom vračila do 8. 12. 2009; da je bil na osnovi sklenjenih aneksov k pogodbi dogovorjen rok vračila v enem obroku in sicer 23. 11. 2010; da je bil na osnovi kreditne pogodbe 0005 družbi B., d. o. o., odobren kratkoročni kredit v znesku 89.000,00 EUR z rokom vračila do dne 5. 11. 2010; da sta toženca podpisala poroštveni izjavi, s katerima sta se zavezala, da bosta na poziv tožnice slednji plačala vse obveznosti iz sklenjenih kreditnih pogodb, ki jih družba X, d. o. o., ne bo poravnala; na poziv banke toženca obveznosti nista poravnala. Navedene ugotovitve tudi pritožbeno niso sporne.

6. Sodišče prve stopnje je presodilo (9. in 10. točka obrazložitve), da iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica vedela, da toženca prevzetih obveznosti ne moreta izpolniti, da finančno stanje družbe X, d. o. o., ob podpisu kreditnih pogodb ni bilo tako, da ne bi mogla vračati kredita in da finančno stanje tožencev ni bilo takšno, da svoje obveze iz poroštvenih izjav ne bi mogla izpolniti. Pri tem je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi prič, uslužbencev na banki, za katere je ocenilo, da nimajo neposrednega osebnega interesa za izid v pravdi ter da so njihove izpovedbe življenjsko logične in prepričljive, kar vse sprejema tudi sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh s strani tožencev pravočasno podanih ugovorov in ni utemeljen pritožbeni očitek o nasprotnem.

7. Pritožba najprej splošno očita, da so se priče izogibale odgovorom na ključna vprašanja, vendar ne konkretizira, katera naj bi to bila. Ne drži, da sodišče ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja in da bi moralo, glede na čas sklepanja kreditnih pogodb, presojati bilanci za leto 2008 in 2009 (in da ni pomembno, kakšna je bila bilanca na dan 30. 6. 2008). Iz obrazložitve sodišča prve stopnje ne izhaja, da je sodišče ugotavljalo stanje bilance na dan 30. 6. 2008. Posplošeno je obrazloženo zgolj, da v spis priložene listine ne izkazujejo poslovnega izida v kritičnem obdobju, ko se je odobraval kredit. Slednje po presoji sodišča druge stopnje predstavlja zgolj dodatni in ne ključni argument sodišča prve stopnje (tudi sicer grajen na izpovedbi priče B. B.). Odločitev prepričljivo temelji predvsem na sistemski oceni izpovedb prič, ki so izpovedale oziroma vedele izpovedati o konkretno presojani obveznosti. Priče niso potrdile teze tožencev, kar zadošča. Predmet presoje namreč niso bili bilančni podatki, ampak očitek tožencev (iz odgovora na tožbo), da je tožnica vedoma dala kredit osebi, ki ga ni bila sposobna vrniti. Navedeni očitek se je, upoštevajoč predvsem skladne izpovedbe prič, ki so očitke tožencev argumentirano zanikale, po presoji sodišča prve stopnje izkazal za neutemeljenega, čemur pritrjuje tudi višje sodišče. 8. Sodišče druge stopnje v pritožbeno izpostavljenem delu zaslišanja priče B. B. ne zazna sprenevedanja, tudi sicer pa je ta del zaslišanja priče B. B. iztrgan iz konteksta. Priča je na začetku zaslišanja na vprašanja sodišča pojasnila, da ko je bila unovčena garancija je bilo po pravilnikih banke pravilo, da se v skladu z razgovorom s stranko odobri kratkoročni kredit, s katerim se poravna garancija in se potem kredit razdolžuje; da ko so dajali garancijo, je imela družba pozitiven izid, to so bile medletne bilance 2008; da je šlo za reševanje firme po unovčeni garanciji; da ko je stranka prišla in so povedali, da je prišlo do unovčenja garancije, je bilo povedano, da denarja ni in s strani banke razloženo, da je v banki tak protokol, da se odobri kredit in se počasi razdolžuje; stranka se je s tem strinjala (list. št. 60, 61). Slednje kaže izključno na neprimernost iztrganja posameznega dela izpovedbe. Potrebno je upoštevati celotno izpovedbo posamezne priče in uspeh celotnega dokaznega postopka (konkretno predvsem izpovedbe ostalih prič), kar vse je sodišče prve stopnje vzelo v obzir v prepričljivi in celostni dokazni oceni.

9. Dodati je treba še, da je predmet presoje konkreten primer, ne pa presojanje poslovnega ravnanja tožnice na sistemski ravni, kot to želi uveljaviti pritožba s splošnim sklicevanjem na „izpovedbo prič“. Kar pa zadeva pritožbeno izpostavljanje priče C. C., pa je slednji na začetku zaslišanja eksplicitno pojasnil, da ne pozna konkretnega primera, pooblaščenec tožencev pa je tisti, ki mu je nato postavljal splošna vprašanja (list. št. 62, 63).

10. Pritožbene navedbe, da je šlo tožnici zgolj za to, da sklene pogodbo in s tem formalno spremeni dolg iz unovčene plačilne garancije v kredit, s čimer je verjetno skrbela predvsem za to, da je bila njena bilanca navidezno lepša, ker ji ni bilo potrebno že tisto leto terjatve knjižiti med slabe terjatve, da je tožnica s kreditno pogodbo le zakrivala dejstvo, da je njena terjatev slaba, da ji ne bi bilo treba v bilancah banke izkazovati obstoja slabih terjatev, da gre za namerno prikrojevanje pravnih razmerij potrebam bilanc, za „zamaskiranje“ slabe terjatve v kredit, da se je tožnica zavedala, da ni imela sistema preverjanja plačilne sposobnosti kreditojemalcev, navedbe o vrednosti nepremičnine tožencev ter navedbe, da čeprav družba X, d. o. o., ni vrnila ničesar po prvi kreditni pogodbi, je bila sklenjena druga pogodba, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP) in jih zato sodišče druge stopnje ne obravnava. Posledično tudi ne obravnava zaključkov, ki jih pritožba gradi na navedbah, ki predstavljajo nedovoljene pritožbene novote.

11. Za pritožbeno izpostavljeno izjavo D. D. v TV oddaji ... v letu 2015, za katero pritožnika navajata, da je nista mogla predložiti prej, toženca ne navajata, da se nanaša na tožnico, ampak navajata, da gre za „neimenovano banko“, zato dodatna obravnava ni potrebna.

12. Povsem na mestu je tudi dodatni argument sodišča prve stopnje, če sta toženca vedela, da prevzetih obveznosti ne bosta mogla izpolniti ob prevzemu le teh, pa sta jih kljub temu prevzela, tako ravnanje ni v skladu z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Če sta lastno vedenje o plačilni nesposobnosti tožnici ob prevzemu obveznosti zamolčala, glede na to, da nista trdila, da bi tožnico ob prevzemu obveznosti obvestila o morebitnem slabem finančnem stanju, pa njuno zdajšnje ravnanje nasprotuje prejšnjemu (venire contra factum proprium). Pojmovanje načela vestnosti in poštenja, kot si ga razlagata pritožnika, da je „treba ugotoviti, da je bila tožnica zagotovo bolj nepoštena od tožencev“, po presoji višjega sodišča ni skladno s samim bistvom načela vestnosti in poštenja.

13. Višje sodišče pritrjuje presoji, da kreditni pogodbi in poroštvene izjave niso nične ter da uporaba pravila condictio ob turpem causam (drugi odstavek 87. člena OZ), pri katerem tudi pritožbeno vztrajata toženca, ne pride v poštev (12. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Tudi višje sodišče v zadevi II Ips 427/2003 ne vidi vzporednic s konkretno presojanim primerom (navedeni primer obravnava predvsem prepoved lex commissoria).

14. Višje sodišče pritrjuje, da sta se toženca s poroštvenimi izjavami nepreklicno in brezpogojno zavezala, da bosta kot poroka in plačnika na prvi poziv tožnice plačala znesek, ki ga družba X, d. o. o., ne bo poravnala iz naslova glavnih in stranskih obveznosti po kreditnih pogodbah ob zapadlosti. Svojo obveznost sta toženca dolžna izpolniti (načelo pacta sunt servanda, 9. člen OZ).

15. Sodišče druge stopnje ni zasledilo ne očitanih in tudi ne kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo tožencev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Toženca s pritožbo nista uspela, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia