Jedro

Ob povsem jasnem ugovoru tožene stranke, da ni bila v poslovnem odnosu s tožečo stranko in da tožeči stranki ni izdala nobene naročilnice, bi morala tožeča stranka (pravna oseba zastopana po odvetniku) sama navesti dejstva in predlagati dokaze o obstoju poslovnega razmerja in posebno materialno pravdno vodstvo sodišča v smislu 298. člena ZPP ni bilo potrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom odločilo: 1.Sklep o izvršbi tega sodišča opr. št. VIII Ig..... z dne 6.6.1991 se v celoti razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka.

2. Tožena stranka M. je dolžana v roku 8 dni pod izvršbo, plačati tožeči stranki L., glavnico v višini 47.815,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.4.1991 do plačila in zakonite zamudne obresti od naslednjih zneskov: - od zneska 50.000,00 SIT za čas od 9.4.1991 do 16.4.1991 - od zneska 32.590,10 SIT za čas od 9.4.1991 do 20.4.1991 3. V preostalem delu se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

Zoper sodbo v tistem delu, v katerem je bil deloma zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke, je tožeča stranka vložila pritožbo iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter glede odločbe o stroških postopka. V obrazložitvi pritožbe obrazlaga tudi tisti del, v katerem je bilo ugodeno njenemu tožbenemu zahtevku. Glede zavrnjenega dela tožbenega zahtevka pa navaja, da se z obrazložitvijo ne more strinjati. Tožeča stranka je zahtevala razliko med zakonitimi zamudnimi obrestmi in dejansko škodo. Če je tožena stranka dolžna plačati sporno glavnico in zakonite zamudne obresti, potem je dolžna plačati tudi razliko po 2. odstavku 278. člena ZOR. Namen tožene stranke je bil oškodovati tožečo stranko in s svojim namernim ravnanjem je tožena stranka povzročila tožeči stranki škodo. Trdi, da je ob zapadlosti računa dne 2.4.1991 sporni znesek predstavljal 3.400 DEM, kar pa 31.3.1992 predstavlja že 171.632,00 SIT, tožeča stranka pa je zahtevala manj. Po 31.3.1993, ko je bila določena obrestna mera zamudnih obresti v višini mesečne inflacije za pretekli mesec (R), povečane za 30 %, (sedaj 25%) pa popolne odškodnine sploh ne uveljavlja več. Zaradi padanja realne vrednosti spornega zneska je tožena stranka imela interes zavlačevati postopek, na primer z ugovorom ali z izostanki na narokih.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka uveljavlja škodo po 2. odstavku 278. člena ZOR. Po tem določilu ima upnik v primeru, če je škoda, ki jo je trpel zaradi dolžnikove zamude, večja od zneska, ki bi ga dobil na račun zamudnih obresti, pravico zahtevati razliko do popolne odškodnine. Tožnik trdi, da je tožeča stranka zamudila s plačilom, zato zahteva zakonite zamudne obresti. Ker pa je obrestna mera po zakonu o obrestni meri zamudnih obresti določena v višini eskontne stopnje, povečane za 20 % in ker eskontna stopnja ni določena v višini kot se povečujejo življenjski stroški (R), ampak precej nižja, trdi, da je tožeča stranka oškodovana in zahteva, da se ji prizna pravica do popolne odškodnine tako, da se namesto eskontne stopnje Narodne banke Jugoslavije za čas do 8.10.1991 in Banke Slovenije za čas od 9.10.1991 dalje upošteva dejansko povečanje življenjskih stroškov (R) in prilaga tudi obračun z dne 31.3.1992, to je obresti v višini revalorizacijskih obresti v znesku 95.748,40 SIT, ki predstavlja škodo kot razliko med zakonitimi zamudnimi obrestmi in zneskom, ki bi ga dobila najmanj, če bi s to glavnico razpolagala, jo dala na banko ali jo posodila drugemu podjetju. Nadalje je tudi trdila med postopkom, da ima tožena stranka namen povzročiti tožeči stranki čim večjo škodo, saj zavlačuje postopek. Tožeča stranka je tako v svojem zahtevku, poleg neplačanega računa, zahtevala še obračun obresti po stopnji rasti cen na drobno do 31.3.1992, nato pa uveljavlja zakonite zamudne obresti od zneska 143.599,80 SIT od 1.4.1992 dalje do plačila. Drugačnih navedb glede odškodnine tožeča stranka ni podala.

Za priznanje škode oziroma odškodnine po 2. odstavku 278. člena ZOR morajo biti podani pogoji, da nastane dolžnikova obveznost nadomestiti škodo zaradi zamude. Odgovornost dolžnika za škodo nastane, če je dolžnik zamudil z izpolnitvijo denarne obveznosti.

Potrebno je tudi, da je zaradi zamude dolžnika upnik pretrpel škodo, škoda mora biti večja od zamudnih obresti in, da ne obstojijo okoliščine, ki izključujejo odgovornost dolžnika za škodo. Upnik mora utrpeti konkretno škodo, ki jo mora konkretno izkazati. Samo na podlagi zatrjevanega dejstva, da je v času dolžnikove zamude kupna moč denarja padla in da je zaradi inflacije tožniku nastala škoda, ni mogoče uveljavljati razlike, ker takšne škode ni mogoče šteti kot pravno priznano škodo. Razlike v obračunu obresti, ki naj bi predstavljala škodo z upoštevanjem R, torej ni mogoče šteti kot tako dejstvo, ki utemeljuje uveljavljanje škode na podlagi 2. odstavku 278. člena ZOR. Tožeča stranka bi morala navajati konkretne okoliščine in dejstva ter tudi predložiti konkretne dokaze o tem, da je utrpela določeno škodo, ki ji je nastala zaradi nepravočasne izpolnitve denarne obveznosti. Tako bi moralo priti na primer do situacije, ko je upnik najel bančni kredit ali je moral ustaviti gospodarsko dejavnost in podobno. Ob takšnem stališču ni potrebno utemeljevati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, upravičenosti do škode z dejstvom, da za neplačilo tožena stranka ni kriva v smislu 158. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno pravilno odločilo, ko je zahtevek za popolno odškodnino po 2. odstavku 278. člena ZOR zavrnilo. Tudi o pravdnih stroških je sodišče odločilo pravilno, skladno z načelom uspeha v pravdi, tako da je tudi v tem delu bilo potrebno pritožbo zavrniti.

Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo po 368. členu ZPP.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan nositi sam stroške pritožbenega postopka po 1. odstavku 166. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.