Jedro

S tem ko je državni tožilec na pripornem naroku združil in pozneje tudi v teku postopka zahteval preiskavo še za drugo kaznivo dejanje, ni bil kršen 204.a člen ZKP. Predlog državnega tožilca za združitev zadev na pripornem naroku pred preiskovalnim sodnikom tako ne izključuje možnosti, da se vsebina pridružene zadeve ne bi ocenjevala z vidika obstoja posebnih okoliščin, ki narekujejo odreditev pripora.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. A.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom zoper obd. A.P. odredil pripor, ki je začel teči od 11.6.2001 od 6. ure dalje in sicer zaradi ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Izvenobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo zagovornika obdolženega A.P. zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornik obd. A.P. je dne 24.7.2001 priporočeno po pošti vložil na Okrožno sodišče v Mariboru zoper uvodoma navedena sklepa in zoper sklepa o podaljšanju pripora zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 2. in 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče napadene sklepe tako spremeni, da pripor zoper obd. A.P. odpravi oziroma podrejeno spremeni tako, da odredi hišni pripor oziroma podrejeno napadene sklepe razveljavi in zadevo vrne v novo odločitev.

Vrhovni državni tožilec B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti predlaga zavrnitev le-te in navaja, da iz izvajanj obdolženčevega zagovornika ni razvidno, zaradi katere konkretne kršitve iz 2. in 3. točke 420. člena ZKP vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti, niti ni pojasnil, na katerega izmed obeh pravnomočnih sklepov se njegove posplošene navedbe nanašajo. Tako ne bo moč presoditi, ali je podana kakšna kršitev zakona, saj sodišče presoja samo tiste, na katere se zahteva sklicuje. Zatrjevanje obdolženčevega zagovornika, da v sklepih ni govora o neogibnosti odreditve pripora za varnost ljudi, ni resnična. Ko v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami sodišča zatrjuje, da se obdolžencu napačno očita predkaznovanost in nezaposlenost njegove zunajzakonske družice, s čemer izpodbija nujnost izrečenega ukrepa, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč zmotno ugotovljeno dejansko stanje, vse to pa skuša prikazati kot nasprotje med odločilnimi dejstvi in obenem da sklepi nimajo razlogov o odločilnih dejstvih. Zagovornik tudi ne pojasni, v čem vidi nesorazmernost med težo očitanih kaznivih dejanj in posegi v osebno svobodo posameznika ter v čem so se spremenile okoliščine, v katerih je bil pripor odrejen. Tudi tožilčevo dopolnjevanje predloga na pripornem naroku ni v nasprotju z zakonom.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da ni razlogov za odreditev pripora. V napadenih sklepih ni govora o neogibnosti odreditve pripora za varnost ljudi, ko naj ne bi zadoščala obrazložitev sklepa o odreditvi pripora v tej smeri glede na tatvino tovornega avtomobila v vrednosti sedem milijonov SIT. Napačno naj bi se obdolženemu očitala predkaznovanost za istovrstna kazniva dejanja kot subjektivna okoliščina za odreditev pripora iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Napačna je ugotovitev, da je obdolženčeva izvenzakonska partnerica nezaposlena. Sicer pa pri kaznivem dejanju dajanja podkupnine ni mogoče govoriti o pripornem razlogu, ko pri tem dejanju ne gre za ogrožanje varnosti ljudi in tudi ne premoženja. Dalje vložnik navaja, da v zvezi s postopkom zaradi tatvine osebnega vozila Audi na škodo K.K. v teku izvajanja posameznih preiskovalnih dejanj, ko je bil obdolženec zaslišan, ni bilo govora, da bi bil podan priporni razlog. Združitev obeh zadev v enotno obravnavanje in v preiskavo tako ne daje podlage za ugotovitev obstoja pripornega razloga. Zato bi bilo potrebno presojati odreditev pripora in pogoje za pripor le v zvezi z očitkom tatvine tovornega vozila. V zvezi s predkaznovanostjo pa je bil obdolženec le pogojno obsojen zaradi kaznivega dejanja prikrivanja. V zvezi s tatvino tovornjaka ni mogoče govoriti o ogroženosti premoženja večjih vrednosti in varnosti več ljudi in s tem o neogibnosti pripora, saj je možno odrediti hišni pripor kot milejši ukrep. Tudi z odreditvijo hišnega pripora obdolženi nikakor ne bi imel možnosti ogrožati varnosti ljudi povezano s premoženjem večjih vrednosti in več ljudi. Ob povedanem gre za bistvene kršitve iz 1. odstavka 371. člena ZKP, saj sklepa nimata razlogov o odločilnih dejstvih, prav tako pa obstaja po oceni vložnika nasprotje med odločilnimi dejstvi in listinami v spisu (očitno 11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

Druge kršitve določb kazenskega postopka pa naj bi bile po mnenju vložnika podane, ko je Državno tožilstvo lahko na pripornem naroku dopolnjevalo, mimo 204.a člena ZKP, še predlog za odreditev pripora tako, da je zatrjevalo ogrožanje premoženja, v zvezi s tem pa varnost ljudi.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da nobena od zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Tako prvostopni sklep kot tudi drugostopni sklep o odreditvi pripora imata glede na zbrane podatke v spisu, in sicer o obdolženčevi predkaznovanosti in o odprtem postopku za kaznivo dejanje po 1. odstavku 211. člena KZ ustrezno obrazložene zaključke o pripornem razlogu ponovitvene nevarnosti, tako da o kakršnemkoli izostanku razlogov o odločilnih dejstvih oziroma o nasprotju med odločilnimi dejstvi in listinami v spisu ni mogoče govoriti. Pravilnost dejanskih ugotovitev, na katerih temelji zaključek o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, ni predmet ocene v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, ko je skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP uveljavljanje razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izrecno izključeno.

Zahteva vložnika, v čem naj bi bila podana kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ni konkretizirana, vložnik pa v svoji zahtevi napada dejanske zaključke obeh napadenih sklepov, zato razlog iz 2. točke 1. odstavka 420. člena ZKP ni podan.

Prav tako Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podane druge kršitve določb postopka, ki bi vplivale na zakonitost sodne odločbe. S tem ko je državni tožilec združil na pripornem naroku in pozneje tudi v teku postopka zahteval preiskavo tudi za kaznivo dejanje po 1. odstavku 211. člena KZ, v nobeni smeri ni bil kršen 204.a člen ZKP.

Preiskovalni sodnik je s sklepom postopku, ki se je vodil pod eno opravilno številko, pridružil še postopek, ki se je vodil pod drugo opravilno številko prvostopnega sodišča. Predlog državnega tožilca za združitev zadev na pripornem naroku pred preiskovalnim sodnikom ne izključuje možnosti, da se vsebina pridružene zadeve ne bi ocenjevala z vidika obstoja posebnih okoliščin, ki narekujejo odreditev pripora zaradi ponovitvene nevarnosti. V napadenih sklepih je skladno z določbo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP odrejeni pripor ustrezno obrazložen, zato je vložnikovo izvajanje, češ da bi bilo primerneje odrediti zoper obdolženca hišni pripor, neupoštevno.

Glede na to, da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da ne obstoji nobena od uveljavljanih kršitev zakona, zahteva pa je vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je zahtevo vložnika za varstvo zakonitosti skladno z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.