Jedro

Če se je toženka v imenu A. A. odrekla uveljavljanju <em>njegovih</em> pravic do denarnih prejemkov iz naslova invalidnosti, bremena te svoje odločitve ne more prevaliti (tudi še) na drugega preživninskega zavezanca - tožnika, temveč je pravično, da ga nosi sama. Pravilno je torej, da se pri ugotovitvi višine tožnikove preživninske obveznosti za A. A. tudi za obdobje po 1. 1. 2019 (enako kot za obdobje pred tem, ko je veljal ZDVDTP) upošteva denarna prejemka iz naslova invalidnosti (nadomestilo za invalidnost ter dodatek za pomoč in postrežbo), četudi ju A. A. (tudi v tem obdobju) dejansko ni prejemal.

Izrek

I.Pritožbi tožene stranke glede preživninske obveznosti tožeče stranke do A. A. po 1. 1. 2019 (VI. točka izreka) se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tej točki spremeni tako, da se glasi:

"Od 1. 1. 2019 do 31. 7. 2019 je tožnik dolžan plačevati toženki za A. A. poleg že dosojene mesečne preživnine (v višini 750 EUR) še mesečno preživnino v višini 70 EUR, od 1. 8. 2019 dalje pa poleg že dosojene mesečne preživnine (v višini 750 EUR) še mesečno preživnino v višini 60 EUR, vse do prve uskladitve preživnin z rastjo življenjskih stroškov, odtlej dalje pa v valoriziranih zneskih, določenih v vsakokratnem obvestilu o uskladitvi preživnin pristojnega CSD. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke je dolžan plačati v roku 15 dni, v bodoče zapadle obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od njihove zapadlosti do plačila, pod izvršbo.

Zahtevek toženke za plačilo višje preživnine za A. A. za obdobje od 1. 1. 2019 dalje se zavrne."

V preostalem delu (to je glede odločitve o stroških postopka v VII. točki izreka) se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v tem delu potrdi.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenih postopkov, o katerih doslej še ni bilo odločeno.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo z dne 5. 5. 2020 odločilo o obveznosti plačevanja preživnine tožeče stranke (po nasprotni tožbi tožene stranke, v nadaljevanju tožnik) za mld. B. A. (I., II. in III. točka izreka) in o plačilu preživnine za A. A. za čas od 31. 1. 2018 do 31. 12. 2018 (IV. in V. točka izreka). V VI. točki izreka je razsodilo, da se preživninska obveznost tožnika do A. A., določena s sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu IV P 104/2017 z dne 16. 8. 2019 v povezavi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 50/2019 z dne 10. 4. 2019, ukine s 1. 1. 2019. Glede stroškov postopka je odločilo, da vsaka stranka krije svoje (VII. točka izreka).

2.Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Pritožbeno sodišče je z delno sodbo IV Cp 1521/2020 z dne 14. 1. 2021 pritožbi tožnika delno ugodilo v I., II. in IV. točki izreka, v ostalem delu pa je njegovo pritožbo ter pritožbo toženke glede preživnine za mld. B. A. in glede preživnine za A. A. za čas do 31. 12. 2018 kot neutemeljeni zavrnilo ter v teh izpodbijanih in nespremenjenih delih sodbo potrdilo. Glede preživnine za A. A., ki jo je sodišče prve stopnje ukinilo s 1. 1. 2019, je pritožbeno sodišče prekinilo pritožbeni postopek zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti ZSVI.¹ Ustavno sodišče RS je z odločbo U-I-65/21-12 z dne 4. 7. 2024 ugotovilo neskladnost ZSVI z Ustavo ter predpisalo način odprave ugotovljenega neskladja. Pritožbeno sodišče je nato s sklepom IV Cp 1521/2020 z dne 3. 10. 2024 nadaljevalo prekinjeni pritožbeni postopek od sprejema ustavne odločbe ter ugodilo pritožbi toženke glede ukinitve preživninske obveznosti tožnika do A. A. in glede odločitve o stroških postopka, sodbo v tem obsegu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Toženka se je zoper ta razveljavitveni sklep pritožila in Vrhovno sodišče je s sklepom Cp 2/2025 z dne 16. 4. 2025 njeni pritožbi ugodilo ter omenjeni sklep v II. in III. točki razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje.

3.V predmetni zadevi sta sporni samo še odločitev o preživninski obveznosti tožnika do A. A. za čas od 1. 1. 2019, ki jo je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo s tem dnem ukinilo (VI. točka izreka), ter odločitev o stroških postopka (VII. točka izreka). V nadaljevanju pritožbeno sodišče povzema le tiste toženkine pritožbene navedbe, ki se nanašajo na navedeni odločitvi.²

4.Toženka v pritožbi podrobno utemeljuje, zakaj je odločitev o prenehanju preživninske obveznosti, ki temelji na 27. členu ZSVI, protiustavna. Pri tem kot bistveno izpostavlja, da je bilo staršem odvzeto breme preživljanja polnoletnih invalidnih otrok, država pa ni vzpostavila pravilnega mehanizma, po katerem bi to breme v celoti prevzela nase. Polnoletni invalidni otroci, ki se še vedno šolajo, so postavljeni v neenakopraven položaj v primerjavi s polnoletnimi zdravimi otroki, ki se še vedno šolajo in imajo tudi možnost dodatnega zaslužka. Za polnoletne invalidne otroke, ki se še vedno šolajo, bi morala biti vzpostavljena subsidiarna preživninska obveznost staršev oz. bi morala celotno breme za njihovo preživljanje kriti država. Mesečne potrebe za A. A. tudi od 1. 1. 2019 dalje znašajo najmanj 1.900 EUR, kar ni v celoti krito s strani države. V tem primeru se ZSVI izkaže kot nesorazmeren in diskriminatoren zakon, saj je A. A. s 1. 1. 2019, četudi se zanj upoštevajo vse t. i. pravice iz ZSVI, v slabšem položaju kot do 31. 12. 2018 (njegove potrebe po 1. 1. 2019 so finančno nepokrite najmanj v višini 1.173 EUR). Poleg tega je bila pred uveljavitvijo ZSVI preživninska obveznost zanj že pravnomočno določena, gre torej za poseg v že pridobljeno pravico. Država A. A. ob ukinitvi dolžnosti preživljanja s strani staršev ne zagotavlja nadomestnih sredstev oz. t. i. dodatne socialne pomoči, saj sta bili pravica do invalidnine³ in dodatek za pomoč in postrežbo za osebe s statusom invalida v veljavi že v okviru ZDVDTP⁴ (v skupni višini 594,72 EUR), z novim ZSVI bi bile te pravice za A. A. zgolj za 132 EUR višje (727 EUR). Toženka meni, da bi sodišče moralo po 1. 1. 2019 ugotoviti preživninsko odgovornost staršev v višini 1.173 EUR (prej 1.305 EUR). Sicer pa A. A. niti do 31. 12. 2018 niti po 1. 1. 2019 nima odločbe o statusu invalida. Sodišče je A. A. pri ugotavljanju preživninskih potreb odštevalo t. i. neprejete pravice iz ZDVDTP. Čeprav A. A. nima statusa invalida po ZSVI, je tožniku preživninska obveznost do njega vseeno prenehala. Če bi A. A. imel status invalida, toženka ne bi mogla več uveljavljati nadomestila za nego zanj, posledično pa bi mu bilo onemogočeno redno izvajanje terapevtskih obravnav, kar pa je nujno za izboljšanje njegovega zdravstvenega stanja. Prekinitev odobrene pravice zaradi pravic po ZSVI tako pomeni A. A. stagnacijo oz. celo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja. Toženka ne zasleduje svojih ciljev, gre ji za ohranjanje oz. izboljšanje sinovega zdravstvenega stanja. Preživninska odgovornost do 26. leta starosti oz. dokler je A. A. vključen v izobraževalni program, je gotovo podana. Glede odločitve o stroških postopka se sklicuje na določbo 154. člena ZPP⁵ in na nujnost spremembe te odločitve, tudi če njeni pritožbi ne bi bilo ugodeno. Tožnik je bil namreč v postopku popolnoma pasiven in je sodišče zaradi tega opravilo več obravnav. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in tožniku naloži plačilo celotnih stroškov pravdnega postopka, vključno s pritožbenimi stroški, oz. naj sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

5.Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev toženkine pritožbe in priglasil stroške.

6.Pritožba je delno utemeljena.

7.Ustavno sodišče je v odločbi U-I-65/21-12 potrdilo pravilnost pritožbenih argumentov, s katerimi je toženka obširno utemeljevala, zakaj meni, da je odločitev o prenehanju preživninske obveznosti, ki temelji na 27. členu ZSVI, protiustavna. Zato odgovor pritožbenega sodišča na te pritožbene argumente ni potreben.

8.V isti odločbi je Ustavno sodišče tudi določilo način odprave ugotovljenega neskladja do nadaljnjega: osnovno preživljanje oseb z invalidnostjo po ZSVI se zagotavlja tudi s preživninsko obveznostjo staršev, kot jo je urejal 123. člen ZZZDR⁶,⁷ pred uveljavitvijo 26. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZZDR, če njihove potrebe presegajo višino nadomestila za invalidnost ter pravice do dodatka za pomoč in postrežbo iz 5. in 6. člena ZSVI. Za konkretni primer to pomeni naslednje: v tistem delu, v katerem A. A. potrebe po uveljavitvi ZSVI (od 1. 1. 2019 dalje) niso krite s strani države, so ga dolžni v skladu s svojimi možnostmi preživljati njegovi starši.

9.Glede na navedeno je materialnopravno zmotna odločitev, da se že pravnomočno določena preživninska obveznost tožnika do A. A. s 1. 1. 2019 ukine.

10.Pritožbeno nasprotovanje uporabi drugih določil ZSVI (razen 27. člena) za odločitev o A. A. pravici do preživnine po 1. 1. 2019 ni utemeljeno. Ni pomembno, da A. A. niti do 31. 12. 2018 niti po 1. 1. 2019 nima odločbe o statusu invalida⁸ in da posledično njegove potrebe <em>dejansko</em> niso niti delno krite s strani države. Dejstvo je, da bi A. A. potrebe <em>lahko bile</em> krite po ZSVI (to je tudi osnovno izhodišče v odločbi U-I-65/21-12⁹), zaradi česar okoliščine, da toženka kot A. A. zakonita zastopnica v njegovem imenu ni uveljavljala pravic, ki bi mu šle po ZSVI, ni mogoče šteti v škodo tožnika. Toženkino prepričanje, da je njeno uveljavljanje <em>dveh svojih pravic</em> iz obveznega zdravstvenega zavarovanja¹⁰ za A. A. koristnejše oz. nujnejše kot uveljavljanje <em>njegovih pravic</em> do denarnih prejemkov iz naslova invalidnosti ter da uveljavljanje vseh omenjenih pravic med seboj ni združljivo, ob tem ni pomembno. Če se je toženka v imenu A. A. odrekla uveljavljanju <em>njegovih</em> pravic do denarnih prejemkov iz naslova invalidnosti, bremena te svoje odločitve ne more prevaliti (tudi še) na drugega preživninskega zavezanca - tožnika, temveč je pravično, da ga nosi sama. Pravilno je torej, da se pri ugotovitvi višine tožnikove preživninske obveznosti za A. A. tudi za obdobje po 1. 1. 2019 (enako kot za obdobje pred tem, ko je veljal ZDVDTP) upošteva denarna prejemka iz naslova invalidnosti (nadomestilo za invalidnost ter dodatek za pomoč in postrežbo), četudi ju A. A. (tudi v tem obdobju) dejansko ni prejemal.

11.Višina A. A. mesečnih preživninskih potreb za obdobje od 31. 1. 2018 do 31. 12. 2018 je bila v dosedanjem postopku že ugotovljena (ocenjena na 1.900 EUR) in tudi pritožbeno preizkušena,¹¹ po izrecnih pritožbenih navedbah toženke, ki jim tožnik v še odprtem delu tega pritožbenega postopka ni nasprotoval,¹² pa A. A. preživninske potrebe tudi od 1. 1. 2019 dalje ostajajo enake. V dosedanjem postopku sta pravdni stranki tudi že imeli možnost dodatne opredelitve tako glede dejanskih okoliščin kot tudi glede pravne podlage (ZSVI) za določitev višine tožnikove preživninske obveznosti za A. A. po 1. 1. 2019.¹³ Pritožbeno sodišče pa je dolžno upoštevati (tudi) časovne meje pravnomočnosti in je zato vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje ob izdaji izpodbijane sodbe. Morebitnih naknadnih sprememb zato pritožbeno sodišče ni več smelo ugotavljati.

12.Toženka pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da sta bila z uveljavitvijo ZSVI s 1. 1. 2019 denarna prejemka iz naslova invalidnosti za A. A. glede na leto 2018 nekoliko zvišana.¹⁴ Od 1. 1. 2019 do 31. 7. 2019 namreč znaša seštevek nadomestila za invalidnost ter dodatka za pomoč in postrežbo 727,34 EUR, od 1. 8. 2019 dalje pa 741,20 EUR¹⁵ (od 1. 4. 2018 do 31. 12. 2018 je seštevek obeh mesečnih prejemkov iz naslova invalidnosti znašal zgolj 594,72 EUR¹⁶). Posledično je od 1. 1. 2019 dalje skupna preživninska obveznost pravdnih strank nižja, in sicer od 1. 1. 2019 do 31. 7. 2019 znaša 1.172,66 EUR,¹⁷ od 1. 8. 2019 dalje pa 1.158,80 EUR¹⁸ (pred 1. 1. 2019 v višini 1.305 EUR). Pri porazdelitvi bremena preživljanja med pravdnima strankama po določenem in že preizkušenem deležu¹⁹ 70 % (tožnik) : 30 % (toženka),²⁰ mesečna preživninska obveznost tožnika za A. A. od 1. 1. 2019 do 31. 7. 2019 po zaokrožitvi znaša 820 EUR, od 1. 8. 2019 dalje pa 810 EUR.²¹ Pri določitvi preživnine za čas od 1. 1. 2019 dalje pa je treba upoštevati tudi, da je bila preživnina za A. A. deloma že pravnomočno določena s sodbo sodišča prve stopnje IV P 104/2017 z dne 16. 8. 2019 v zvezi s sklepom VSL IV Cp 50/2019 z dne 10. 4. 2019 (to je v višini 750 EUR²²), kar narekuje temu ustrezno spremembo VI. točke izreka sodbe²³ - tj. zvišanje že pravnomočno določene preživninske obveznosti (5. alineja 358. člena ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.

7.V preostalem delu, v katerem toženka zahteva določitev še višje preživninske obveznosti za obdobje od 1. 1. 2019 dalje, pa je zahtevek zavrnjen, pri čemer se pritožbeno sodišče sklicuje na svojo obrazložitev v delni sodbi IV Cp 1521/2020 z dne 14. 1. 2021 (glej 9. ter 11. do 14. točko obrazložitve), kjer se je že opredelilo tudi do toženkinih pritožbenih navedb glede preživninskih zmožnosti pravdnih strank in preživninskih potreb A. A., kot so bile te ugotovljene ob izdaji izpodbijane sodbe, ter glede porazdelitve preživninskega bremena. Četudi je bila z izpodbijano sodbo določena le višina tožnikove preživnine za A. A. za obdobje od 31. 1. 2018 do 31. 12. 2018, pa glede A. A. mesečnih potreb in glede porazdelitve preživninskega bremena med strankama enako velja tudi za obdobje od 1. 1. 2019 dalje, saj pravdni stranki za čas od 1. 1. 2019 nista podali drugačnih navedb, kot za predhodno obdobje.

Glede izpodbijane stroškovne odločitve (VI. točka izreka)

8.Sprememba izpodbijane sodbe v VI. točki izreka ne narekuje tudi spremembe stroškovne odločitve v VII. točki izreka. Glede na začetek in potek predmetnega postopka se je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka pravilno oprlo na (sedaj razveljavljeno) določbo 413. člena ZPP, ki v postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki predpisuje odločanje o stroških postopka po prostem preudarku.²⁴,²⁵ Pri sklicevanju na omenjeno določbo je sodišče prve stopnje pravilno poudarilo, da je načelo uspeha le eden (ne pa edini) izmed kriterijev, kot izhodiščno načelo pa je treba upoštevati načelo pravične izenačitve stroškovnega bremena (postopek je bil namreč izpeljan v interesu obeh pravdnih strank in v korist njunih dveh otrok). Tudi sicer sta obe pravdni stranki glede na višino njunih postavljenih zahtevkov (v tožbi in nasprotni tožbi) uspeli le deloma, vložili pa sta približno enako število pripravljalnih vlog. Zaradi tožnikove manj aktivne udeležbe v postopku (to je odsotnosti z večine narokov (pri čemer pa je bila njegova pooblaščenka vselej navzoča) ter nepredložitve nekaterih listinskih dokazov) pa se pravda ni dodatno podaljšala (naroki zato niso bili preloženi) oz. niso nastali nobeni dodatni stroški, ki bi morali biti tožniku posebej naloženi v plačilo kot t. i. separatni stroški (prvi odstavek 156. člena ZPP).

9.Pritožbeni razlogi glede nepravilnosti stroškovne odločitve torej niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo toženke v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Glede odločitve o stroških pritožbenih postopkov

10.Kot že rečeno, sta se zoper izpodbijano sodbo pritožili obe stranki,²⁶ pritožbeno sodišče pa je s predmetno odločbo odločilo le še o tistem delu toženkine pritožbe, o katerem doslej še ni bilo odločeno. Poleg tega je toženka 25. 11. 2024 vložila pritožbo tudi zoper razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča VSL IV Cp 1521/2020 z dne 3. 10. 2024. O stroških obeh pritožbenih postopkov (pred višjim sodiščem²⁷ in pred Vrhovnim sodiščem) doslej še ni bilo odločeno.

11.Toženka je sicer primerjalno gledano s svojo pritožbo zoper izpodbijano sodbo (upoštevaje doseženo spremembo odločitve v VI. točki izreka) uspela v večjem obsegu kot tožnik s svojo pritožbo, vendar pa je toženkin uspeh posledica posebne procesne situacije (to je naknadne ugotovitve protiustavnosti ZSVI za konkretni primer²⁸), in je treba upoštevati, da tudi ona s pritožbo (niti v spremenjenem delu) ni uspela v celoti. Toženkin uspeh s pritožbo zoper razveljavitveni sklep pritožbenega sodišča pa je le navidezen, saj je imel vpliv le na potek (in trajanje) sojenja, ne pa na njegovo vsebino (namesto sodišču prve stopnje se je zadeva v izogib predolgemu trajanju postopka v razveljavljenem obsegu vrnila v odločanje sodišču druge stopnje).

12.Upoštevaje opisan uspeh strank v pritožbenih postopkih in glede na njun že omenjen skupni interes za odločitev o spornih vprašanjih v korist otrok, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je najbolj pravično, da vsaka stranka krije tudi svoje stroške obeh pritožbenih postopkov, o katerih doslej še ni bilo odločeno (prvi in drugi odstavek 165. člena ter 413. člen ZPP).