Jedro

Oseba lahko s tožbo izpodbija vsebinske odločitve šele, če ji je pred tem priznan položaj udeleženca v postopku, bodisi na podlagi njene zahteve na prvi stopnji, z vložitvijo pritožbe ali s predlogom za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, bodisi z obvestilom organa v postopku o pravici, da se ga udeležuje (44. člen ZUP).

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo gradbeno dovoljenje št. 351-05-67/2005-TŠ/GB z dne 6. 10. 2009 za rekonstrukcijo viaduktov Peračica, Ljubno in Lešnica ter predora Ljubno na avtocesti A2 Karavanke – Obrežje, odseku Černivec – Podtabor od km 28 + 780 (1,592 BCP) do km 31 + 220, (4,032 BCP) izdano A., d.d. (prizadeti stranki v tem upravnem sporu), spremenila oziroma dopolnila tako, da se v točki I izreka citiranega delnega gradbenega dovoljenja spremeni točka 1.1.1. in se jo nadomesti z novo, katere vsebina je navedena, v točki II.B. Projekt za izdajo gradbenega dovoljenja pa se dodata novi alineji navedene vsebine.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je izpodbijana odločba v nasprotju z veljavnim državnim lokacijskim načrtom. Navedena odločba namreč presega dopustno spremembo v okviru 31. člena Uredbe o državnem lokacijskem načrtu. Prav tako prizadeta stranka od nje kot soglasodajalke ni pridobila novega soglasja na spremenjen projekt. Toženka pa je novo odločbo izdala tudi brez zaslišanja strank v postopku in jih o izdaji odločbe tudi ni obvestila. Tožnica je za novo odločbo izvedela od občana B.B. Predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo in vrne zadevo toženki v ponovni postopek, hkrati pa ji odredi, da ga po 9. točki 260 člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) obnovi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja razloge, zakaj meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pri tem se sklicuje na 31. člen Uredbe. Navaja, da se je izpodbijana odločba omejila le na Viadukt Peračica, katerega lokacijski pogoji se niso spremenili, zato v skladu s tretjim odstavkom 73. člena ZGO-1 ni zaslišala strank v postopku. Kot neresnično navaja trditev tožnice, da za izpodbijano odločbo ni vedela. Pojasnjuje, da je bil tožničin predstavnik s sklepom imenovan v Komisijo za tehnični pregled ter vabljen na pregled, ki pa se ga tožnica ni udeležila, niti ni svojega izostanka opravičila. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka družba A., družba za avtoceste v Republiki Sloveniji d.d. v odgovoru na tožbo navaja razloge, zakaj meni, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožbene navedbe pa ocenjuje kot pavšalne in nedokazane. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrže. Tožba ni dovoljena.

V skladu z določbo prvega odstavka 17. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je tožeča stranka v upravnem sporu lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Zato je v drugem odstavku istega člena določeno, da lahko zoper dokončen sklep, s katerim je bila osebi zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, vloži tožbo oseba, ki ji je bila pravica do udeležbe v postopku s tem sklepom zavrnjena. Glede na tako zakonsko ureditev lahko oseba s tožbo izpodbija vsebinske odločitve šele, če ji je pred tem priznan položaj udeleženca v postopku, bodisi na podlagi njene zahteve na prvi stopnji, z vložitvijo pritožbe ali s predlogom za obnovo postopka po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), bodisi z obvestilom organa v postopku o pravici, da se ga udeležuje (44. člen ZUP).

To pomeni, da mora oseba, ki ni bila udeležena v upravnem postopku, v katerem je bil izdan akt, ki ga želi izpodbijati pred sodiščem, najprej doseči udeležbo v postopku izdaje izpodbijanega akta, oziroma izpodbijati upravni akt, s katerim ji je bila ta pravica odrečena.

Naveden pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen. Iz predloženih upravnih spisov in obrazložitve izpodbijane odločbe namreč ni razvidno, da bi imela tožnica v predmetnem postopku izdaje spremenjenega gradbenega dovoljenja status stranke oz. stranske udeleženke. Navedeno potrjuje tudi tožbena navedba, da je za izpodbijano odločbo izvedela od občana B.B. in odredbe za vročitev gradbenega dovoljenja, v kateri tožnica ni navedena med njegovimi prejemniki.

Ker tožnica na podlagi navedenega ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe, jo je sodišče po 3. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

Ne glede na navedeno pa sodišče še pripominja, da tožnica s tožbenimi ugovori ne uveljavlja posega v nobeno svojo pravico ali pravno korist. Tako z ugovorom, da je predvidena gradnja v nasprotju z veljavnim državnim lokacijskim načrtom, kot tudi z ugovorom, da prizadeta stranka za spremenjen projekt ni pridobila novega tožničinega soglasja, pri čemer ne navede, v čem bi bilo zaradi teh očitanih nepravilnosti poseženo v njene pravice oziroma pravne koristi, varuje javno korist. Prav tako z ugovorom, da je toženka izdala izpodbijano odločbo brez zaslišanj strank in jih o izdaji odločbe ni obvestila, če pri tem ne navede, da bi tudi sama morala biti stranka v postopku, ne varuje svoje pravice ali pravne koristi.