Jedro

Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja poneverbe, ki se v konkretnem primeru kaže v protipravni prilastitvi zaupanega denarja, je v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe konkretizirano s tem, da si je obdolženec prilastil denar, ki ga je prejel kot kupnino za posamezne avtomobile, kot so navedeni v izreku ter denar, ki ga je prejel od v izreku navedenih oseb kot aro, v obeh primerih pa je za vsako izvršitveno ravnanje konkretiziran tudi znesek, ki naj bi si ga s posameznim izvršitvenim ravnanjem prilastil, zato po stališču pritožbenega sodišča ni potrebno, da bi opis vseboval še dodatne navedbe o posameznih dnevih, ko so mu stranke izročile denar, za kar se zagovornik v pritožbi neutemeljeno zavzema. Zadošča namreč, da so ta dejstva navedena in obrazložena v razlogih izpodbijane sodbe. Te razloge pa zagovornik v izpodbijani sodbi utemeljeno pogreša.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbi zagovornika obdolženega G.P. in po uradni dolžnosti se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je s sodbo I K 17554/2014 z dne 12. 10. 2016 spoznalo obdolženega G.P. za krivega storitve kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo, znotraj katere mu je določilo kazen eno leto in dva meseca zapora s preizkusno dobo dveh let in pod posebnim pogojem, da oškodovanki A S. d.o.o. - v stečaju, v roku enega leta od pravnomočnosti sodbe povrne znesek protipravne premoženjske koristi (pravilno znesek povzročene premoženjske škode) v višini 30.080,00 EUR. V kolikor obdolženec posebnega pogoja ne bo izpolnil, se mu lahko rok za izpolnitev obveznosti podaljša v mejah preizkusne dobe ali pa prekliče pogojna obsodba in izreče kazen. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje odločilo, da je obdolženec dolžan plačati družbi A S. d.o.o. - v stečaju, znesek 30.080,00 EUR, oškodovano družbo pa je s presežkom napotilo na pot pravde. Prav tako je sodišče prve stopnje odločilo, da mora obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP plačati stroške kazenskega postopka, in sicer pričnine in izvedenine v skupni višini 1.363,19 EUR ter sodno takso po tar. št. 7113 v zvezi s 71113 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v višini 168,00 EUR ter po tar. št. 7301 v višini 269,00 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega G.P. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je pritožba utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno razveljaviti tudi po uradni dolžnosti.

4. Ob preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno pritrditi zagovorniku obdolženega G.P., da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Obdolžencu se namreč v okviru očitanega kaznivega dejanja pod točko a) očita 18, pod točko b) pa 40 posameznih izvršitvenih ravnanj, do katerih pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja poneverbe, ki se v konkretnem primeru kaže v protipravni prilastitvi zaupanega denarja, je v opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe konkretizirano s tem, da si je obdolženec prilastil denar, ki ga je prejel kot kupnino za posamezne avtomobile, kot so navedeni v izreku ter denar, ki ga je prejel od v izreku navedenih oseb kot aro, v obeh primerih pa je za vsako izvršitveno ravnanje konkretiziran tudi znesek, ki naj bi si ga s posameznim izvršitvenim ravnanjem prilastil, zato po stališču pritožbenega sodišča ni potrebno, da bi opis vseboval še dodatne navedbe o posameznih dnevih, ko so mu stranke izročile denar, za kar se zagovornik v pritožbi neutemeljeno zavzema. Zadošča namreč, da so ta dejstva navedena in obrazložena v razlogih izpodbijane sodbe.1 Te razloge pa zagovornik v izpodbijani sodbi utemeljeno pogreša. 5. Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe zgolj povzelo izpovedbe posameznih prič o nepravilnostih, ki so bile ugotovljene po odhodu obdolženca in o nepravilnem ravnanju obdolženca z dokumentacijo, ter mnenje izvedenke finančne stroke, ki je ugotovila višino škode in je pojasnila tudi (ne)pravilnost poslovanja z gotovino v oškodovani družbi, na tej podlagi pa je zaključilo, da ti dokazi ovržejo obdolženčev obširen zagovor, v katerem je storitev kaznivega dejanja zanikal, pri čemer se je tudi opredelil do nekaterih izvršitvenih ravnanj. Pri tem pa iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku prebralo obsežno dokumentacijo, ki se nanaša na posamezna izvršitvena ravnanja, do katere pa se v razlogih izpodbijane sodbe ni z ničemer opredelilo in je tudi ni dokazno ocenilo. Ta dokumentacija pa je pomembna, ne samo zaradi obrazložitve posameznih faktov glede časa njihove storitve in zneska, ki naj bi si ga obdolženec prisvojil, ampak tudi za presojo očitkov, ali je obdolženec posamezne fakte tudi izvršil, saj je dejansko le tako mogoče ugotoviti, ali so vsi opisani posli oziroma zneski tudi povezani z obdolžencem. To pa je odločilno vprašanje, še posebej ob upoštevanju, da iz potrdila o plačilu are, ki jo je plačal I.H., izhaja, da je navedeno potrdilo pripravil M.H. in ne obdolženec (list. št. 1292). Zato ima zagovornik prav, ko graja pomanjkljivost razlogov o krivdi obdolženca za vsak posamezni primer zatrjevane protipravne prilastitve denarja, saj bi se sodišče prve stopnje do posameznih izvršitvenih ravnanj moralo ustrezno opredeliti in pojasniti, s čim je obdolžencu dokazano, da je izvršil posamezna dejanja, ki so zajeta v opisu očitanega kaznivega dejanja.

6. Zagovornik pa utemeljeno graja tudi nadaljnjo pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih, ko navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih ključnih vprašanj, predvsem do neskrbnega poslovanja družbe, kot ga je ugotovila izvedenka finančne stroke. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da iz njenega mnenja izhaja, da ni zaznala nepravilnosti samo pri ravnanju obdolženca, ampak tudi blagajnika, ki ni poskrbel, da bi bili blagajniški prejemki, ki jih je napisal slednji, podpisani tudi s strani tistega, ki je denar prinesel, česar pa sodišče ni dokazno ocenilo, čeprav gre za okoliščino, ki bi lahko bila obdolžencu v korist. S tem v zvezi pa tudi ni moč prezreti izpovedbe priče, blagajnika M.K., ki je izpovedal, da blagajniških prejemkov v zvezi s pologom denarja ni pisal vpričo osebe, ki je denar položila, ter blagajnika P.F., ki je tudi izpovedal, da se osebi, ki je prinesla gotovino, potrdilo ni izdalo. Ob upoštevanju obdolženčevega zagovora, da je ta denar položil na blagajno, pri tem pa ni prejel potrdila o pologu in da ne ve, kaj se je kasneje dogajalo z denarjem, pa se navedeno pokaže kot odločilna okoliščina v zvezi s presojo obdolženčeve krivde za očitano kaznivo dejanje, o čemer pa izpodbijana sodba, kot že pojasnjeno, nima razlogov.

7. Z opustitvijo dokazne ocene relevantnih dokazov, pa je sodišče prve stopnje kršilo tudi določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP, ki določa, da mora sodišče jasno in določno navesti, katera dejstva šteje za dokazana in katera za nedokazana in iz katerih razlogov, pri čemer mora sodišče obrazložiti vsa odločilna dejstva, na katerih temelji izrek sodbe in navesti presojo vsakega dokaza posebej, prav tako pa mora navesti tudi, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Ker izpodbijana sodba nima razlogov, iz katerih bi jasno in nedvoumno izhajalo, na podlagi česa sodišče prve stopnje sklepa, da je bil ravno obdolženec tisti, ki si je protipravno prilastil v izreku navedene zneske, pa je pritrditi zagovorniku, da je sodišče prve stopnje v tej smeri zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

8. Pritožbeno sodišče pa je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo tudi, da je sodišče prve stopnje storilo še nadaljnjo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izrek izpodbijane sodbe nasprotuje sam sebi. Obdolžencu se namreč pod točko I.b izreka izpodbijane sodbe očita, da je v poslovnem letu 2012 in 2013 do 4. 10. 2013 v 40 primerih od kupcev prejel aro v znesku skupaj 7.780,00 EUR, ki je ni položil na račun ali v blagajno podjetja, ta znesek pa je nato v nadaljevanju upoštevan pri izračunu skupne premoženjske koristi, ki si jo je pridobil obdolženec s kaznivim dejanjem in znaša 30.080,00 EUR. Vendar pa se ta skupni znesek prisvojenih ar v višini 7.780,00 EUR ne ujema s seštevkom posameznih zneskov ar, navedenih v alinejah pod točko I.b izreka izpodbijane sodbe, saj seštevek posameznih zneskov ar znaša 7.330,00 EUR, kar pa je bistveno manj od skupnega očitanega zneska prisvojenih ar v višini 7.780,00 EUR. Gre za odločilno dejstvo, saj je nenazadnje v nadaljevanju znesek 7.780,00 EUR upoštevan pri seštevku skupne pridobljene premoženjske koristi oziroma povzročene premoženjske škode, ki znaša 30.080,00 EUR. Za ta znesek pa je sodišče prve stopnje odločilo, da ga mora obdolženec povrniti oškodovani družbi, kar mu je tudi določilo kot posebni pogoj v izrečeni pogojni obsodbi. Takšno neujemanje zneskov, ki je obdolžencu v škodo, pa predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Obstoj kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ima vselej za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 392. člena ZKP).

10. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje odpravilo ugotovljene kršitve, pri čemer bo predvsem po poglobljeni in natančni analizi podatkov v spisu ter vseh izvedenih dokazov odgovorilo na vprašanje, ali je obdolžencu moč očitati krivdo za storjeno kaznivo dejanje, pri čemer se bo moralo ustrezno opredeliti do posameznih faktov storjenega kaznivega dejanja, za svojo odločitev pa bo moralo navesti tehtne, jasne in prepričljive razloge. Z ustreznimi razlogi bo moralo pojasniti eventualne protislovne dokaze in neskladja, na katera sicer opozarja zagovornik v svoji pritožbi, kritično pa bo moralo presoditi tudi vse ostale pritožbene navedbe zagovornika, saj se z njimi pritožbeno sodišče, glede na naravo ugotovljenih kršitev, ni ukvarjalo.

11. Sklep pritožbenega sodišča temelji na prvem odstavku 392. člena ZKP.

1 Prim.: Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 96/2008 z dne 11. 12. 2008.