Jedro

Stranki sta sicer res imeli možnost, da se opredelita do stališč v citirani sodbi Sodišča Evropske unije, kar pa glede na okoliščine primera ne zadošča. Bili sta namreč prikrajšani, da se izjavita glede novih stališč Vrhovnega sodišča (predvsem v sodbi II Ips 8/2022), na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, in v zvezi s tem podata nove trditve o dejstvih in predlagata nove dokaze.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Oris zadeve

1.Prvi tožnik (v nadaljevanju tožnik) je 8. 11. 2006 s toženko sklenil kreditno pogodbo za stanovanjski kredit v znesku 87.000 CHF, z dobo vračanja 180 mesecev oziroma do 19. 11. 2021, pri čemer je mesečna anuiteta na dan sklenitve pogodbe znašala 652,06 CHF. Obresti so bile dogovorjene v višini 6-mesečnega LIBOR s fiksnim pribitkom 2,50 % na letni ravni. Dne 21. 12. 2008 sta tožnik in druga tožnica s toženko sklenila pogodbo o zastavi nepremičnin, s katero sta v korist toženke ustanovila hipoteko.

2.Tožnik je zoper toženko vložil tožbo, s katero je zahteval ugotovitev ničnosti pogodb in plačilo 75.938,83 EUR ter izbris hipoteke. Trdil je, da mu toženka ni razkrila vseh ključnih podatkov in ga ni opozorila na tveganja, vezana na valutna razmerja pri najetju kredita v CHF. Tako je začetno stanje kredita na dan nakazila 14. 11. 2006 znašalo 86.950,03 CHF oziroma 54.555,91 EUR, do 19. 11. 2019 je tožnik odplačal že za 75.938,83 EUR obveznosti, na dan vložitve tožbe 24. 12. 2019 pa je bil še vedno dolžan 13.803,76 CHF oziroma 12.610,78 EUR, kar je drastičen porast obveznosti.

Dosedanji potek postopka

3.Sodišče prve stopnje je 12. 5. 2021 tožbeni zahtevek zavrnilo. Zaključilo je, da je banka ustrezno in celovito opravila pojasnilno dolžnost, pri sklepanju pogodbe ni ravnala v slabi veri in tudi ni mogoče govoriti o znatnem neravnotežju med strankama, saj sta pogodbenika ob sklepanju pogodbe upoštevala vse okoliščine, ki sta jih tedaj poznala. Tožniku sta bili predstavljeni obe možnosti kredita - kredit v EUR in v CHF, bančna uslužbenka mu je pokazala graf razmerja med EUR in CHF, ni dajala prednosti nobenemu izmed njiju in zaradi nižjega mesečnega obroka je tožnik izbral kredit v CHF.

4.Sodišče druge stopnje je 1. 8. 2023 pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo ničnost spornih pogodb in neveljavnost vknjižbe hipoteke ter naložilo izbris hipoteke. V preostalem (glede kondikcijskega zahtevka in stroškov postopka) je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotno od sodišča prve stopnje je presodilo, da pojasnilna dolžnost ni bila ustrezno izpolnjena. Zavzelo je stališče, da gola seznanjenost z valutnim tveganjem, brez drugih podrobnejših opozoril, ne zadošča. Toženka ni pojasnila konkretnega delovanja mehanizma valutne klavzule, torej kako lahko znatno povišanje tečaja v povezavi z obrestnim tveganjem vpliva na višino odplačila kredita v domači valuti. Ker pri sklepanju kreditne pogodbe niso bili upoštevani socialni vidiki (možnost izjemno škodljivih posledic za socialni položaj in osebnostni razvoj tožnikov, popolna prepustitev valutnemu trgu), je bilo kršeno načelo vestnosti in poštenja oziroma ni bila podana dobra vera toženke. Banka bi se ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala škodljivih posledic za potrošnika. Pritožbeno sodišče se je pri svojih zaključkih oprlo na sodno prakso Sodišča Evropske unije in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022.

5.Vrhovno sodišče je na predlog toženke s sklepom II DoR 375/2023 z dne 20. 3. 2024 dopustilo revizijo glede vprašanja: Ali je v konkretnem primeru pritožbeno sodišče kršilo prepoved izdaje sodbe presenečenja?

Revizija in odgovor na revizijo

6.Toženka v reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Poudarja, da v pritožbenem postopku ni mogla navajati pravno pomembnih dejstev, ki jih prvostopenjsko sodišče sploh ni ugotavljalo. Iz usklajene sodne prakse Vrhovnega sodišča v času izdaje prvostopenjske sodbe je izhajalo, da je pogodbeni pogoj v primeru neizpolnjene pojasnilne dolžnosti ničen zgolj, če je ponudnik ravnal v slabi veri ter je hkrati podano tudi znatno neravnotežje med pravicami in dolžnostmi pogodbenih strank. Leta 2023 je prišlo do pomembne spremembe sodne prakse Vrhovnega sodišča, katere toženka ni mogla predvideti in se zato v zvezi s tem ni mogla predhodno opredeliti v svojih vlogah. Ni ji bilo omogočeno, da bi učinkovito izkoristila pravico do izjave, in odvzeta ji je bila pravica do zakonitega sodnika. Višje sodišče odstopa od odločitve in stališč prvostopenjskega sodišča ni obrazložilo, niti ni izvedlo materialnega procesnega vodstva, saj ni izvedlo pritožbene obravnave. Izpostavilo je dejstva in okoliščine, ki jih prvostopenjsko sodišče sploh ni ugotavljalo (npr. glede socialnih vidikov zadolževanja in plačilne sposobnosti tožnikov). Ker je sámo odločilo v zadevi, namesto da bi izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, je bila toženki odvzeta pravica do pritožbe. Gre za sodbo presenečenja in sodniško samovoljo. Višje sodišče je sodne precedense povzemalo brez skrbne presoje, ali sta si primer iz precedensa in obravnavani primer glede odločilnih dejstev sploh dovolj podobna. Zgolj sklicevanje na sodno prakso ne zadosti nujno zahtevam zadostne obrazložitve; ne sme priti do mehanskega, nekritičnega avtomatizma, saj to lahko povzroči kršitev ustavnih procesnih jamstev. V nadaljevanju toženka opisuje, kako se obravnavana zadeva razlikuje od zadeve Paribas pred Sodiščem Evropske unije.

7.Tožnika v odgovoru na revizijo predlagata njeno zavrnitev. Poudarjata, da sodba Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 sloni predvsem na sodbah Sodišča EU, ki sta bili izdani 10. 6. 2021 (zadeva Paribas) oziroma 20. 9. 2017 (zadeva Andriciuc), na sodno prakso Sodišča EU pa se je tožnik skliceval že v tožbi. Toženka je mogla predvideti, da bodo odločitve sodišč (tako prve kot druge stopnje) slonele na razlagi Direktive 93/13 in sodni praksi Sodišča EU.

Odločitev o reviziji

8.Revizija je utemeljena.

9.Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo le v tistem delu in glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Vrhovno sodišče se zato ne bo ukvarjalo z drugimi (materialno)pravnimi vprašanji, ki jih načenja revidentka, niti v nadaljevanju njenih navedb v zvezi z njimi ne povzema.

10.Sodna praksa glede vprašanja ničnosti kreditnih pogodb, sklenjenih v švicarskih frankih, se je bistveno spremenila v letu 2023 in še kasneje v letu 2024 z naslednjimi odločbami: II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023, II Ips 54/2023 z dne 20. 9. 2023, II Ips 49/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 56/2023 z dne 18. 10. 2023, II Ips 52/2023 z dne 16. 11. 2023, II Ips 72/2023 z dne 22. 11. 2023 ter II Ips 37/2023 z dne 20. 3. 2024.

Bistvo spremenjene prakse je v:

-zaostreni vsebini pojasnilne dolžnosti, zlasti upoštevaje pri tem kontekst konkretnih pogodbenih bremen v potrošnikovem življenju;

-stališču, da so razlogi v štirih alinejah prvega odstavka 24. člena Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot), ki utemeljujejo sklep o nepoštenosti pogodbenega pogoja, določeni alternativno; ter

-razlikovanju med (ne)napovedljivostijo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter na drugi strani zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para.

11.Sodba sodišča prve stopnje, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, je bila sprejeta pred bistveno spremembo sodne prakse. Sodba pritožbenega sodišča pa po njej.

12.Predmet obravnavane revizijske zadeve je presoja pravilnosti procesnega ravnanja sodišča druge stopnje, ko je ob upoštevanju sprememb sodne prakse pritožbi tožnikov ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v njuno korist. Revizijske navedbe se v bistvu osredotočajo na očitek, da temelji odločitev sodišča druge stopnje na materialnopravnih izhodiščih sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022, ki je bila izdana 19. 4. 2023, medtem ko sta bila pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje in odgovor na pritožbo podana v drugi polovici leta 2021. Primerljiv procesni položaj je Vrhovno sodišče že večkrat obravnavalo.

13.Če sodišče druge stopnje ugotovi, da bi bilo za odločitev v sporu treba uporabiti pravno podlago, na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi pritožnik v pritožbi ni navajal ter ob tem strankama ni mogoče očitati, da bi na možnost uporabe te pravne podlage ob potrebni skrbnosti mogla in morala računati, mora skladno z drugim odstavkom 351. člena ZPP s pisno vlogo stranki opozoriti na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogočiti, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita v 15 dneh po vročitvi pisne vloge. Pod pogoji iz prvega odstavka 337. člena tega zakona lahko ob tem navajata tudi nova dejstva in predlagata nove dokaze. Namesto pisnega poziva k pisni izjavi lahko sodišče druge stopnje stranki povabi na sejo.

14.Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče druge stopnje pred izdajo sodbe strankama omogočilo, da se izjavita v zvezi z razlago pravne podlage, kot ta izhaja iz dne 13. 10. 2022 sprejete sodbe Sodišče Evropske unije v zadevi C-405/21, a se stranki v tej zvezi nista izjavili. Stranki sta tako sicer res imeli možnost, da se opredelita do stališč v citirani sodbi Sodišča Evropske unije. A to glede na okoliščine primera ne zadošča. Bili sta namreč prikrajšani, da se izjavita glede novih stališč Vrhovnega sodišča (predvsem v sodbi II Ips 8/2022), na katerih temeljijo nosilni razlogi sodišča druge stopnje, in v zvezi s tem podata nove trditve o dejstvih in predlagata nove dokaze. Sodišče druge stopnje se je namreč pri svoji presoji, kot je navedlo (13. točka obrazložitve), oprlo "na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki ni neposredno uporabna, ampak zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje zgolj minimalni standard varstva pred nepoštenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega". Dodalo je, da "kolikor je slovenski zakonodajalec določil višje varstvo, se opravi presoja v skladu z nacionalno ureditvijo, kar je preneseno na enakem nivoju varstva, pa tudi v skladu s pravom EU". Odločilni razlogi sodišča druge stopnje torej slonijo na slovenskem pravu, ne na pravu EU.

15.Ker je bilo materialno procesno vodstvo, ki ga je sodišče druge stopnje opravilo na podlagi drugega odstavka 351. člena ZPP, nepopolno, toženka svojih navedb v pritožbenem postopku ni mogla uskladiti s pravnimi stališči sodišča. Z njenega zornega kota je bila izpodbijana sodba zaradi uporabe spremenjene sodne prakse presenečenje. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej pritrdilen: pritožbeno sodišče je kršilo prepoved izdaje sodbe presenečenja.

16.Zaradi ugotovljene procesne kršitve je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrača temu sodišču v tem obsegu v novo sojenje.

17.Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

18.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenim v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

Sklepi Vrhovnega sodišča II Ips 42/2024 z dne 2. 10. 2024, II Ips 54/2024 z dne 18. 12. 2024, II Ips 71/2024 z dne 15. 1. 2025, II Ips 58/2024 z dne 22. 1. 2025, II Ips 57/2024 z dne 7. 2. 2024, II Ips 6/2025 z dne 12. 3. 2025, II Ips 61/2024 z dne 2. 4. 2025, II Ips 67/2024 z dne 2. 4. 2025.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 351, 351/2, 399

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24, 24/1

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 3, 4, 4/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.