Jedro

Pravica stranke, da v dokaznem postopku predlaga dokaze je ena izmed sestavin pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge pretehta in predlagane dokaze, ki so pravno relevantni tudi izvede. Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevatni. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca potrebno izvesti, razen če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen. Kljub načelni dolžnosti sodišča, da izvede predlagane dokaze, pravica do izvedbe dokaza ni neomejena. Če obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov, jih sodišče ne bo izvedlo. Tako sodišče ne bo dolžno izvajati dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi nekega dejstva, ki po presoji sodišča ni pravno relevantno, ki je že dokazano, ali ko gre za dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva itd. Seveda pa mora stranka natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza dokaže, ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega dejstva. Predlog za izvedbo dokaza torej mora substancirati. Sodišče pa mora zavrnitev dokaznega predloga v vsakem primeru razumno obrazložiti.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojena sta dolžna plačati sodno takso, M. P. 1.000,00 EUR in S. P. 800,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novem mestu je s sodbo II K 40378/2010 z 21. 11. 2014 obsojenega M. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen dve leti in sedem mesecev zapora; obsojenega S. P. pa kaznivega dejanja pomoči k ropu po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim in prvim odstavkom 38. člena KZ-1 in mu izreklo kazen eno leto in tri mesece zapora. Obsojencema je na podlagi določila prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka, izdatkov oškodovanca, izdatkov in nagrade njegovega pooblaščenca ter plačilo sodne takse. Odločilo je, da sta obsojenca oškodovancu J. V. dolžna nerazdelno plačati znesek 5.000,00 EUR, v presežku 2.000,00 EUR pa je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 40378/2010 s 6. 10. 2015 pritožbi, ki so jih vložili zagovorniki obsojencev, zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencema je naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, in sicer M. P. 600,00 EUR in S. P. 450,00 EUR.

3. Zahtevi za varstvo zakonitosti vlagajo zagovorniki obsojenih M. P. in S. P. Zagovorniki M. P. uveljavljajo kršitev kazenskega zakona (372. člen ZKP). Navajajo, da pravna kvalifikacija, ki se očita obsojencu v izpodbijanih sodbah, ni podana. Okrožno državno tožilstvo je obsojencu očitalo, da je kaznivo dejanje storil tako, da je v oškodovanca uperil pištolo in mu iz hlačnega žepa vzel 5.000 EUR gotovine. Izvedeni dokazni postopek je, po oceni zagovornika, potrdil obsojenčev zagovor, da je na škodo oškodovanca storil kaznivo dejanje goljufije in ne kaznivo dejanje ropa. Oškodovanec je trdil, da je šlo za rop, vendar za to ni nobenega objektivno preverljivega, materialnega dokaza. Iz uradnega zaznamka na list. št. 32 spisa izhaja, da nobena od zaseženih pištol ni bila uporabljena za izvršitev očitanega kaznivega dejanja oziroma ni bila last obsojenca. Tudi ostale nesporno ugotovljene okoliščine, ki jih zagovorniki naštevajo, kažejo, da je v obravnavanem primeru šlo za goljufijo in ne za rop, zato Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da obsojenemu izreče oprostilno sodbo oziroma podrejeno, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Zagovorniki obsojenega S. P. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Navajajo, da sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za zaslišanje policista K. U., čeprav bi le on lahko pojasnil okoliščine v zvezi s klicem oškodovanca obsojencu med podajanjem ovadbe. Točne informacije o medsebojnih komunikacijah so bistvenega pomena za pravilnost ugotovitve, čemu tolikšen časovni zamik med inkriminiranim dejanjem in podajo ovadbe. Omenjeni dokazni predlog je bil, glede na vse okoliščine, ki vzbujajo dvom v verodostojnost izpovedi oškodovanca ter glede na zagovor obeh obsojencev, materialnopravno relevanten. Naštevajo okoliščine, ki kažejo na dvom v oškodovančevo izpoved oziroma v verodostojnost njegovega opisa dogajanja. Zato je po njihovi oceni pomembno zaslišati pričo, ki je neposredno zaznala, tako dogajanje v času neposredno po inkriminiranem dejanju, kot stanje oškodovanca. Sodišči bi morali šteti ta dokaz v korist obsojenca. Obsojenec ima pravico do navajanja dejstev in predlaganje dokazov, ki so mu v korist (22. in 19. člen Ustave RS ter 16. ter 29. člen ZKP). Sodišču ni dopuščeno, da odkloni izvedbo dokaza, če je podana vsaj minimalna možnost, da utegne biti predlagani dokaz v korist obsojenca. Zato Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da se navedbe zagovornikov M. P. nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje, saj polemizirajo z dokazno oceno prvostopnega sodišča. To je namreč po izvedenem dokaznem postopku sprejelo dokazni zaključek, da je obdolženi M. P. storil kaznivo dejanje ropa in sicer tako, da je oškodovancu ob grožnji s pištolo vzel iz zadnjega hlačnega žepa 5,000,00 EUR gotovine. Zagovorniki v nasprotju s tem navajajo, da je izvedeni dokazni postopek pokazal, da je obsojenec na škodo oškodovanca storil kaznivo dejanje goljufije in ne ropa, saj za slednje ni nobenega dokaza. Pri tem naštevajo okoliščine, ki naj bi bile v prid njegovemu zatrjevanju. Vendar pa razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga uveljavljajo zagovorniki, glede na določilo drugega odstavka 420. člena ZKP, ni zakonit razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, saj je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na takšno dejansko stanje, kot izhaja iz pravnomočne prvostopenjske sodbe.

Zagovorniki S. P. očitajo sodišču, da ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagala obramba in naj bi bil v korist obsojenca. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov, ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevantni. Vendar pa višje sodišče glede predlaganega dokaza očitno ni tako menilo, saj je ocenilo, da so navedbe pritožnika, da bi moral biti zaslišan policist U. neprepričljive, saj pritožnik ne pojasni, zakaj naj bi bilo odločilno ali je med podajo ovadbe oškodovanec vzpostavil telefonski klic z obsojencem, kakor tudi ne, zakaj naj bi bilo odločilno, kaj se je dogajalo v tistih desetih minutah, ko se podajanje oškodovančeve ovadbe časovno prekriva s policijskim pregledovanjem njegovega prenosnega telefona. Sodišče na koncu utemeljeno ocenjuje, da je stališče o izostanku materialnih dokazov vsled načela proste presoje dokazov, neutemeljeno. Sodišče ni dolžno izvajati dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi nekega dejstva, ki je po presoji sodišča že dokazano. Prav tako mora stranka natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza dokaže ter na podlagi katerih okoliščin, naj bi predlagani dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega oziroma v obravnavanem primeru odločilnega dejstva. Predlog za izvedbo dokaza mora predlagatelj torej substancirati. Vse nadaljnje navedbe v tej zahtevi za varstvo zakonitosti, pa prav tako, kot v prej obravnavani zahtevi zagovornikov M. P., odražajo nestrinjanje vlagatelja z dokazno oceno okrožnega sodišča (npr. utemeljevanje obravnavanega dokaznega predloga z domnevno neverodostojnostjo oškodovanca in medsebojno usklajenostjo pričanja obeh obdolžencev.

5. O odgovoru vrhovnega državnega tožilca so se izjavili zagovorniki obsojenega S. P. Vztrajajo pri navedbah zahteve za varstvo zakonitosti ter predlogu za razveljavitev pravnomočne sodbe.

B.

6. Zagovorniki obsojenega S. P. uvodoma uveljavljajo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljujejo z navajanji, da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje policista K. U., ki ga je predlagala obramba in naj bi bil v korist obsojenca. Dokazni predlog je po navedbah obrambe, glede na okoliščine, ki vzbujajo dvom v verodostojnost izpovedi oškodovanca ter glede na skladen zagovor obeh obsojencev, materialnopravno relevanten, njegova relevantnost pa je utemeljena s stopnjo verjetnosti. Za obrambo je pomembno zaslišati navedeno pričo, ki je neposredno zaznala dogajanje tako v času po inkriminiranem dogodku, kot stanje oškodovanca (pri ropu gre za nasilno dejanje, ki pušča posledice na psihi žrtve), hkrati pa bi vedela povedati tudi, o čem je tekel pogovor med obsojencem in oškodovancem, med podajanjem kazenske ovadbe.

7. Pravica stranke, da v dokaznem postopku predlaga dokaze je ena izmed sestavin pravice do obrambe po 29. členu Ustave RS. Za sodišče iz te ustavne pravice izhaja obveznost, da dokazne predloge pretehta in predlagane dokaze, ki so pravno relevantni tudi izvede. Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP), sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, temveč le tiste, ki so pravno relevatni. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca potrebno izvesti, razen če je očitno, da tak dokaz ne more biti uspešen. Kljub načelni dolžnosti sodišča, da izvede predlagane dokaze, pravica do izvedbe dokaza ni neomejena. Če obstajajo upravičeni razlogi za zavrnitev izvedbe predlaganih dokazov, jih sodišče ne bo izvedlo. Tako sodišče ne bo dolžno izvajati dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi nekega dejstva, ki po presoji sodišča ni pravno relevantno, ki je že dokazano, ali ko gre za dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva itd. Seveda pa mora stranka natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s pomočjo določenega dokaza dokaže, ter na podlagi katerih okoliščin naj bi predlagan dokaz sploh lahko služil ugotovitvi določenega dejstva. Predlog za izvedbo dokaza torej mora substancirati. Sodišče pa mora zavrnitev dokaznega predloga v vsakem primeru razumno obrazložiti.

8. V obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče ni izvedlo s strani obrambe predlaganega dokaza za zaslišanje priče K. U., policista, ki je na zapisnik sprejel predlog oškodovanca za pregon oziroma kazensko ovadbo z namenom, da bi vedel povedati o njegovem neposrednem kontaktu z oškodovancem in o vtisu, ki ga je o njem dobil. Ker so o tem vprašanju izčrpno izpovedale že zaslišane priče (predvsem J. H., I. V., D. V.), nenazadnje pa tudi zdravstvena dokumentacija kaže, kakšne so bile posledice na oškodovancu, je ocenilo, da ni potrebe po dodatnem preverjanju, ker je to vprašanje že popolnoma razjasnjeno (točka 14 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Razlogom prvostopenjskega sodišča je pritrdilo višje sodišče (točka 5 obrazložitve drugostopenjske sodbe). V zvezi z pritožbenimi navedbami je še pojasnilo, da obramba ni pojasnila, zakaj naj bi bilo odločilno, ali je med ovajanjem oškodovanec vzpostavil telefonski stik z obsojencem, kakor tudi ni pojasnila, zakaj naj bi bilo odločilno, kaj se je dogajalo v tistih desetih minutah, ko se podajanje oškodovančeve ovadbe časovno prekriva s policijskim pregledovanjem njegovega prenosnega telefona. Stališče obrambe o izostanku materialnih dokazov pa je zavrnilo, sklicujoč se na načelo proste presoje dokazov, kot neutemeljeno.

9. Sodišči sta, po presoji Vrhovnega sodišča, razumno in obrazloženo ocenili, da s strani obrambe predlagani dokaz po zaslišanju policista K. U. ni relevanten, kolikor se nanaša na njegovo zaslišanje o neposrednem kontaktu z oškodovancem in o vtisu, ki ga je dobil o oškodovancu pri podajanju kazenske ovadbe oziroma, da ni substanciran, kolikor se nanaša na izpovedovanje policista o tem, kaj se je dogajalo v tistih desetih minutah, ko se podajanje oškodovančeve ovadbe časovno prekriva s policijskim pregledovanjem njegovega prenosnega telefona. Razlogom nižjih sodišč je v celoti pritrditi. Ker sta sodišči svoji odločitvi o zavrnitvi dokaznega predloga ustrezno obrazložili, je tudi nadaljnji očitek, da sta z zavrnitvijo dokaznega predloga ravnali v nasprotju s temeljnimi jamstvi poštenega postopka, neutemeljen.

10. V nadaljevanju zagovorniki obsojenega S. P. z navajanji okoliščin, ki po njihovem mnenju vzbujajo dvom v verodostojnost izpovedi oškodovanca (zanikanje oškodovanca, da bi imel kdaj opravka z orožjem, ogled vozila z zneskom 5.000,00 EUR, prosto gibanje po izvršenem zatrjevanem ropu, časovni zamik pri podaji ovadbe), na katere naj bi obramba opozarjala že tekom postopka; izpostavljanjem skladnosti zagovora obeh obsojencev glede vseh bistvenih okoliščin dejanja ter poudarjanjem, da vse okoliščine konkretnega primera kažejo, da ni šlo za kaznivo dejanje ropa, pač pa za kaznivo dejanje goljufije, izražajo nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč. S tem pa obramba, po presoji Vrhovnega sodišča, ne presega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga kot nedopustnega v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

11. V zvezi z navajanji zagovornikov obsojenega M. P., da izvedeni dokazni postopek ni pokazal, da je obsojenec M. P. ob grožnji s pištolo oškodovancu vzel iz zadnjega hlačnega žepa 5.000 EUR, saj za takšen zaključek ni nobenega materialnega dokaza; da naj bi v obravnavanem primeru šlo za kaznivo dejanje goljufije storjeno na škodo oškodovanca; da je opis dejanja s strani obsojencev v vseh bistvenih okoliščinah skladnejši od opisa, ki ga je podal oškodovanec; da nobena izmed zaseženih pištol ni bila uporabljena za izvršitev kaznivega dejanja ropa; z izpostavljanjem okoliščin, ki po mnenju obrambe kažejo na dvom v verodostojnost oškodovančevega opisa dogajanja (oškodovanec je obsojena ovadil s časovnim zamikom, z obsojenim se je dalj časa po storjenem kaznivem dejanju ropa vozil v avtomobilu, med vožnjo v obsojenčevem avtomobilu je imel pri sebi mobilni telefon ter komuniciral s svojim starim očetom), obsojenčevi zagovorniki tudi v tem primeru izražajo nestrinjanje z dokaznimi zaključki nižjih sodišč ter poskušajo z domnevno neverodostojnostjo oškodovanca prepričati, da obsojeni M. P. na škodo oškodovanca ni storil kaznivo dejanje ropa, temveč kaznivo dejanje goljufije. S tem pa po presoji Vrhovnega sodišča ponovno nedopustno uveljavljajo razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je namreč pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na takšno dejansko stanje, kot izhaja iz pravnomočne sodne odločbe.

C.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo na podlagi 425. člena ZKP. Kršitev zakona, na katero se sklicuje obramba S. P. ni podana, zahteva zagovornikov M. P. pa je vložena izključno iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

13. Obsojenca sta na podlagi določbe 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžna plačati sodno takso. Ta je bila za M. P. odmerjena po tarifnih številkah 7114, 7152 in 7301 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah ter za S. P. po tarifnih številkah 7113, 7152 in 7301 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.