Jedro

Zadržanja učinkovanja prenehanja PZ zaradi izredne odpovedi delodajalca ni mogoče podaljšati do odločitve sodišča (85/3 člen ZDR), če delavec zadžanja učinkovanja prenehanja PZ zaradi odpovedi ni predhodno zahteval že pri delodajalcu (85/1 člen ZDR). Zato je predlog za izdajo take začasne odredbe pravilno zavrnjen, čeprav delavec zadržanja pri delodajalcu ni zahteval zato, ker zaradi kršitev postopka v zvezi z izredno odpovedjo sindikat ni mogel pravočasno nasprotovati odpovedi in je bila odpoved ob podaji nasprotovanja sindikata že realizirana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi, vročene 1.6.2005 do pravnomočne odločitve sodišča o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter da se toženi stranki naloži, da je dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in da mu je v skladu z 2. odstavkom 137. člena Zakona o delovnih razmerjih dolžna izplačevati nadomestilo plače v višini določeni v členu 137/7 Zakona o delovnih razmerjih ter na to obračunati in plačati z zakonom določene prispevke in dajatve. Če tožena stranka ne bi ravnala v skladu z izdano začasno odredbo, se ji izreka denarna kazen v višini 1.000.000,00 SIT, ki se bo povišalo vsakokrat, ko toženka ne bo ravnala v skladu s sklepom o začasni odredbi. Taka začasna odredba naj bi veljala do pravnomočne odločitve sodišča o nezakoniti odpovedi.

Zoper zgoraj navedeno odločitev se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo in zavzelo stališče, da tožena stranka res ni spoštovala določil Zakona o delovnih razmerjih, ko je tožniku poslala pisno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in je sindikat izrazil nasprotovanje z dopisom, ko je bila izredna odpoved tožeči stranki že podana in je učinkovala, za kar sodišče ne more ugoditi predlogu za zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa je prepričano, da v tej fazi postopka verjetnost terjatve še ni izkazana. Po prepričanju sodišča tožniku tudi ni izkazal nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanek težko nadomestljive škode. Tožnik se z odločitvijo sodišča ne strinja, saj predlagana začasna odredba ni bila predlagana le zaradi zadržanja učinkovanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč tudi zaradi vrnitve tožnika nazaj na delo in dolžnosti izplačevanja nadomestila plače v višini, določeni v členu 137/7 Zakona o delovnih razmerjih. Zato meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Zmotno je tudi stališče sodišča, da v konkrentem primeru ni mogoče govoriti o samovoljnem ravnanju tožene stranke, ki je ignorirala tožnikovo zahtevo, da obvesti sindikat. Tako ravnanje ima posledico, da sindikat ni bil obveščen, oziroma je bil obveščen o nameravani izredni odpovedi dan po tem, ko je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že vročena in je učinkovala. Ne glede na to, da delodajalec ni vezan na mnenje sindikata, je bil dolžan čakati 8 dni na njegovo mnenje. V kolikor tako stališče ne bi vzdržalo, je brezpredmetna določba 1. odstavka 84. člena Zakona o delovnih razmerjih. Ker delodajalec tega ni storil predstavlja to samovoljo. V posledici neobveščenosti sindikat ni mogel izraziti nestrinjanje in tudi delavec ni mogel uveljavljati zadržanja učinkovanja izredne pogodbe o zaposlitvi. Nesprejemljivo je tudi stališče sodišča, da bi bila začasna odredba, s katero se zahteva zadržanje učinkovanja pogodbe in vrnitev nazaj na delo ter izplačevanje nadomestila plače neutemeljena že zato, ker je odpoved učinkovala pred vložitvijo tožbe in začasne odredbe. Sindikat nasprotovanja ni izrazil iz razloga, ker mu je bila zahteva delavca, da obvesti v postopku sindikat, vročena šele potem, ko je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že bila vročena in je začela učinkovati. V kolikor bi odločitev sodišča prve stopnje vzdržala, potem v situaciji kot je tožnik, ko delodajalec ne spoštuje predvidenega postopka pred odpovedjo v skladu s 83. in 84. členom Zakona o delovnih razmerjih, sploh ne bi bil zaščiten. Tožnik se tudi ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da njegova terjatev v zdajšnji fazi postopka ni verjetno izkazana. Prav tako nima prav sodišče, da ni izkazal težko nadomestljive škode, ker v sporu ni opredelil svojega premoženjskega stanja, to je dohodkov in obveznosti, ki se nanašajo na njega. Izkazal je, da mu je prenehalo delovno razmerje, zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar ne bo prejemal nobenega nadomestila pri zavodu za zaposlovanje. Tako je izgubil redne mesečne dohodke in nima več sredstev za plačevanje prehrane in računov. Tožnik živi sam, zato tudi ni navajal premoženjskega stanja njegove družine, ker je nima.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 366. členom ZPP in 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik obstoja terjatve v tej fazi postopka še ni verjetno izkazal. Iz navedb v tožbi izhaja, da tožena stranka ni spoštovala določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ki določajo postopek pred izredno odpovedjo, predvsem pa kot izhaja iz dosedanjih navedb ni spoštovala subjektivnega odpovednega roka, določenega v 2. odstavku 110. člena ZDR. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče meni, da je verjetnost terjatve izkazana.

Pravilen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da predlagana začasna odredba, s katero tožnik zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi ni mogoča, zaradi razloga, ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že realizirana pred vložitvijo predloga za izdajo začasne odredbe. V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je mogoče doseči zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po določbi 85. člena ZDR, to je v primeru, če že sindikat pri delodajalcu nasprotuje odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delavec pri delodajalcu zahteva zadržanje učinkovanja prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Le v primeru, da je zadržana odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 1. odstavka 85. člena ZDR, lahko delavec nato v sodnem postopku, ko uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ob vložitvi tožbe predlaga sodišču tudi izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi, kot to določa 3. odstavek 85. člena ZDR. Ker v konkretnem primeru sindikat ni pravočasno nasprotoval izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer v postopku o odločanju o predlagani začasni odredbi ni pomembno, zakaj ni prišlo oziroma ni moglo priti do zadržanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi, izdaja predlagane začasne odredbe ni mogoča. Zato je stališče sodišča prve stopnje pravilno in zakonito in so neutemeljene pritožbene navedbe, da v takih primerih delavci nimajo nobene možnosti zaščite. Te pritožbene navedbe ne držijo, saj lahko delavec v individualnem delovnem sporu predlaga katerokoli vrsto začasne odredbe, določeno v 273. členu Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.

l. RS, št. 51/98 in naslednji), kot to izhaja iz določbe 4. odstavka 43. člena ZDSS-1. Seveda pa mora v takem primeru tožnik izkazati tudi eno izmed predpostav za izdajo začasne odredbe, določeno v 2. odstavku 272. člena ZIZ, pri čemer je zmotno mnenje tožnika, da izguba zaposlitve že sama po sebi predstavlja izpolnitev predpostavke iz

2. odstavka 272. člena ZIZ.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Pri tem je sklenilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo iz razloga, ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec zmeraj krije svoje stroške postopka, kot je to določeno v 5. odstavku 41. člena ZDSS-1.