Jedro

Modifikacija obtožbe inočitka kaznivega dejanja vlomne tatvine v očitek zatajitve ima primerljiv procesni učinek kot oprostilna sodba za vlomno tatvino. Zato je ob pravnomočnosti obsodbe za zatajitev odpadla ustavnosklanapodlaga za nadaljnjo hrambo obtoženčevega DNK, pridobljenega ob preiskovanju vlomne tatvine.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Celju obtoženega A. A. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji nedovoljene proizvodnje in prometa orožja po drugem v zvezi s prvim odstavkom 307. člena KZ-1 ter povzročitve splošne nevarnosti po drugem odstavku 314. člena KZ-1. Odločbo o stroških tega kazenskega postopka je sprejelo na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP.

2.Zoper dano sodbo se je pritožila državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 3. točki prvega odstavka 370. člena v zvezi s prvim odstavkom 373. člena ZKP. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo "spremeni tako, da sodbo razveljavi" ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče v nasprotju s stališči državne tožilke ocenjuje, da je sodišče prve stopnje (tč. 2 - 12 izpodbijane sodbe) sprejelo ustavnoskladno razlago v relevantnem časovnem obdobju veljavnih določb Zakona o policiji (ZPol) ter za svojo odločitev, da je bila hramba obtoženčevega DNK profila v evidenci policije v trenutku izdelave poročila NFL o preiskavi bioloških sledi z dne 3. 9. 2010 nezakonita, navedlo v esenci pravilne in dovolj prepričljive razloge.

5.V letu 2006, ko naj bi obtoženec 12. 11. 2006 izvršil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ (kazenska ovadba PP Celje na list. št. 1859 - 1861) in mu je bil istega dne odvzet primerjalni vzorec sline, je ZPol v prvi alineji prvega odstavka 63. člena določal, da se v evidenci iz 8. točke 59. člena tega zakona (tj. evidenca DNK preiskav) podatki hranijo do ustavitve policijske preiskave oziroma do zaključka akcije varovanja ali do pravnomočne odločitve o uvedbi kazenskega postopka oziroma postopka o prekršku; če te ni, do zastaranja pregona. Predmetna ureditev je veljala tudi v obdobju pravnomočnega zaključka kazenskega postopka (11. 2. 2008) zoper obtoženca v zadevi Okrajnega sodišča v Celju K 53/2007 (sodba na list. št. 1869 - 1870), nekoliko pa je bila spremenjena z novelo ZPol-G iz leta 2009, ko je bila dikcija prve alineje prvega odstavka 63. člena modificirana tako, da se v evidenci iz 8. točke 59. člena tega zakona hranijo podatki do ustavitve policijske preiskave oziroma zaključka akcije varovanja ali izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe; če tega ni, do zastaranja kazenskega pregona. Ta zakonska ureditev je bila predmet sledeče ustavnosodne presoje.

6.Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-312/11-21 z dne 13. 2. 2014 (pri številki in datumu odločbe v tč. 3 izpodbijane sodbe sta očitni pisni pomoti) v izreku resda judiciralo, da je bila prva alineja prvega odstavka 63. člena ZPol v neskladju z Ustavo, kolikor je omogočala, da so se lahko profili odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so bile osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene za očitano kaznivo dejanje, hranili vse do zastaranja kazenskega pregona (neustavnost je bila ugotovljena tudi za 64. člena ZPol, kolikor je omogočal, da so se lahko profili odvzetih vzorcev DNK opredeljenih oseb obravnavali skladno s predpisi, ki urejajo poslovanje organov javne uprave s stalno zbirko dokumentarnega gradiva oziroma ravnanje z javnim arhivskim gradivom). Iz ratia decidendi odločbe U-I-312/11-21 (zlasti tč. 28 - 32 obrazložitve), ki ga po presoji pritožbenega sodišča pravilno prepozna tudi sodišče prve stopnje, pa izhaja, da mora biti čas hrambe profilov DNK procesiranih oseb zamejen na tiste faze pred/kazenskega postopka, z nastopom katerih je bil namen hrambe izpolnjen, sicer hramba DNK profilov ni ne nujna niti sorazmerna. Že Ustavno sodišče je poudarilo, da mora policija (prvi odstavek 148. člena v zvezi z drugim odstavkom 149. člena ZKP) storiti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja ter predmeti, ki utegnejo biti dokaz. Iz odločitve zakonodajalca, ki je, kot zapisano, z novelo ZPol-G določil, da se podatki v evidenci DNK preiskav (med drugim) hranijo do izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, je Ustavno sodišče izpeljalo zaključek, da je hramba DNK profilov (lahko) skladna s pravico do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave do časovne točke, ko je policija svojo nalogo že opravila (državni tožilec je kazensko ovadbo zoper osumljenca namreč zavrgel), oziroma a fortiori do vsakega trenutka, ko nadaljnja obdelava DNK profila kot osebnega podatka v pred/kazenskem postopku ni več potrebna, nujna, dopustna. Ustavno sodišče je navedlo, da imajo z zastaranjem kazenskega pregona bistveno primerljive učinke tudi druge (sodne) odločitve z učinkom res iudicata, kot sta primeroma ustavitev kazenskega postopka ali pa pravnomočna oprostilna sodba. Tako je prezentno, da so nameni, zaradi katerih je bil osebni podatek hranjen v policijskih evidencah (izsleditev storilca, zavarovanje dokazov), izpolnjeni tudi v primerih pravnomočnih odločb o preiskovanih kaznivih dejanjih, ki ne pomenijo obsodilne sodbe (za relevantno kaznivo dejanje). Tudi prerez nadaljnje geneze področnih določil Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), ki se je pričel uporabljati leta 2013, v 128. členu razkriva, da je zakonodajalec hrambo podatkov iz evidence DNK preiskav poleg že nanizanih situacij v ZPol izrecno vezal inter alia na pravnomočno ustavitev kazenskega postopka, pravnomočno zavrnilno ali oprostilno sodbo ali na izbris obsodbe iz kazenske evidence; šele če ti položaji ne nastopijo, pa na časovno točko zastaranja kazenskega pregona.

7.Pritožnica ne nasprotuje sledečim procesnopravno relevantnim dejstvom:

- da je bil obtožencu primerjalni vzorec sline odvzet 12. 11. 2006 ob preiskovanju kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ (vlom v trafiko ABC v ..., od koder naj bi kot osumljenec odtujil večje število cigaret), njegov profil STR pa je bil v evidenco DNK vnesen 15. 12. 2006;

- da je bil zoper obtoženca 5. 2. 2007 vložen obtožni predlog zaradi kaznivega dejanja t. i. majhne tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ, pri čemer je v razmerju do kazenske ovadbe PP Celje z dne 22. 12. 2006 odpadel očitek vlamljanja skozi okno trafike;

- da je državna tožilka na glavni obravnavi 11. 2. 2008 v zadevi K 53/2007 pred Okrajnim sodiščem v Celju obtožni predlog modificirala tako, da je obtožencu po novem očitala kaznivo dejanje zatajitve po petem odstavku 215. člena KZ, ki ga je izvršil s tem, da je kasneje protipravno prilaščene tuje premične stvari (cigarete) našel v črni vreči ob pešpoti v bližini M. trga v ..., medtem ko so odtujene predmete še isto noč opazili policisti v posesti obtoženca, natančneje v njegovem vozilu ob prometni kontroli;

- da je bil obtoženec s sodbo K 53/2007 z dne 11. 2. 2008, pravnomočno isti dan, spoznan za krivega opredeljenega kaznivega dejanja zatajitve po petem odstavku 215. člena KZ.

8.Strinjati se je mogoče s pritožnico, da se je kazenski postopek v zadevi K 53/2007 sklenil z obsodilno sodbo, vendar je ob aplikaciji ustavnopravnih izhodišč iz tč. 6 te sodbe na konkretno stanje stvari pritrditi sodišču prve stopnje, da obsodba obtoženca za kaznivo dejanje zatajitve, ki ga je storil s prilastitvijo stvari, ki jih je bil našel v vreči ob neki poti v C., nato pa jih je prevažal v svojem vozilu, nima v tej zadevi relevantne zveze s kaznivim dejanjem velike tatvine (vloma v trafiko ABC, kjer je bila med ogledom najdena in zavarovana sled rdeče barve, poslana v kriminalističnotehnično preiskavo, enako kakor zaseženo montirno železo kot domnevno vlomilsko orodje), pri preiskovanju katerega je bil obtožencu odvzet primerjalni vzorec sline z vsebovanim DNK materialom. Prav ima prvo sodišče, da je bil obtožencu kot osumljencu kaznivega dejanja velike tatvine vzorec sline nedvomno zakonito odvzet (za potrebe dokazovanja), vendar je pravna podlaga za še nadaljnjo hrambo DNK profila v policijski evidenci prenehala ob nastopu procesnega položaja, na katerega je nakazalo Ustavno sodišče RS, ko je ugotovilo neustavnost leta 2008 veljavne ureditve ZPol. Z modifikacijo obtožnega predloga v smer kaznivega dejanja zatajitve, ko je forenzična preiskava sledi rdeče barve in montirnega železa (ob še dodatnem dejstvu, da so bili corpora delicti izsledeni v posesti obtoženca) torej izgubila dokazni pomen, posledično pa je postal v tem pogledu brezpredmeten tudi primerjalni vzorec sline, je odpadla upravičenost namena hrambe DNK profila vse do za ta postopek kritičnega leta 2010, ko je bil uporabljen pri izdelavi poročila NFL o preiskavi bioloških sledi z dne 3. 9. 2010. Že sodišče prve stopnje se je opredelilo, da so policisti obtožencu zakonito odvzeli vzorec DNK zaradi preiskovanja kaznivega dejanja velike tatvine, ne drži pa teza pritožbe, da ni relevantno, "za storitev konkretno katerega kaznivega dejanja je bil odvzet DNK profil", saj je potek kazenskega postopka v zadevi K 53/2007 v smeri kazenskopravnega očitka prikrivanja razkril neupravičenost še nadaljnje hrambe DNK materiala, kar je od ugotovitve zakonitosti prvenstvenega odvzema primerjalnega vzorca sline vendarle ločeno vprašanje.

9.Glede na navedeno ni nerazumno stališče sodišča prve stopnje, da je bil z izdajo sodbe Okrajnega sodišča v Celju K 53/2007, pravnomočne 11. 2. 2008, kazenski postopek zoper obtoženca glede kaznivega dejanja (velike) tatvine zaključen z nedvomnim učinkom res iudicata , saj obtoženca za to kaznivo dejanje ne bi bilo več dopustno kazensko preganjati. Kljub obsodbi za kaznivo dejanje zatajitve v posledici spremembe obtožnega akta ne le v smislu pravne opredelitve kaznivega dejanja, ampak tudi v srži kazenskopravnega očitka, pa je v bistvenem pravilno razlogovanje, da ima tak zaključek postopka de facto enake procesne učinke, kot da bi bila obtožencu za kaznivo dejanje (velike) tatvine, pri preiskovanju katerega mu je bil odvzet primerjalni vzorec sline, izrečena oprostilna sodba, saj mu to dejanje očitno ni bilo dokazano. To velja tudi, če glede (velike) tatvine ni bila pro forma izdana "posebna odločba". Naposled ima prav prvo sodišče, ko ugotavlja, da obtožencu DNK vzorec ni bil odvzet za namen dokazovanja kaznivega dejanja zatajitve in je (bi) bil v povezavi s tem kaznivim dejanjem odvzem vzorca DNK nepotreben. Če bi se obtožencu očitalo "le" kaznivo dejanje zatajitve v povzetih dejanskih okoliščinah, ne bi bilo o vzorcu DNK nikakršne razprave. Tako se kot ustavnoskladna in ustrezno razlagajoča odločbo US RS U-I-312/2011-21 pokaže odločitev v napadeni sodbi, da je hramba DNK profila v evidenci policije postala neustavna oziroma nezakonita (najkasneje) ob pravnomočnosti sodbe v zadevi K 53/2007, kar je občutno pred izvršitvijo obtožencu očitanih kaznivih dejanj v tej zadevi, ko je bil v predkazenskem postopku pri preiskovanju eksplozivne naprave v poslovni stavbi B., d. d., v V. uporabljen še tedaj hranjen DNK profil, seveda v obtoženčevo škodo.

10.V sodbeni razlagi pritožbeno sodišče ne vidi, da bi sodišče prve stopnje odločbo Ustavnega sodišča U-I-312/2011-21 povzemalo selektivno, kot ocenjuje državna tožilka, temveč je, kot zapisano, ratio decidendi odločbe ustrezno apliciralo na dejstva obravnavanega primera. Po presoji pritožbenega senata državna tožilka zastopa (preveč) formalistično stališče, tj. da se je postopek v zadevi K 53/2007 zaključil z obsodilno sodbo, kar bi v skladu s takrat veljavo prvo alinejo prvega odstavka 63. člena ZPol pomenilo, da bi se podatki iz evidence DNK preiskav (vzorec DNK materiala obtoženca) smeli hraniti vse do zastaranja kazenskega pregona, torej še vedno v letu 2010. Pri tem pa pritožnica ne upošteva odločilne ločnice med pomenoma policijskega preiskovanja kaznivih dejanj vlomne tatvine in prikrivanja, ki je že bila pojasnjena. Nedvomno je bila modifikacija obtožnega predloga v zadevi K 53/2007 skladna z določbo prvega odstavka 344. člena ZKP, vendar to za presojo okoliščin, ki so ključne v tem ekskluzijskem postopku, nima relevantne teže. Zato je tudi pritožbeno ugotavljanje, kdaj bi prišlo do zastaranja kazenskega pregona glede kaznivega dejanja prikrivanja po petem odstavku 215. člena KZ, za odločitev brezpredmetno.

11.Kljub temu, da se sodišče prve stopnje v tč. 5 obrazložitve sklicuje na določbe 128. člena ZNPPol, pojasnjuje pa jih tudi državna tožilka na str. 5 pritožbe, je za odločitev v danem procesnem položaju ključna presoja, da je v letu 2008 odpadla ustavnoskladna podlaga za hrambo obtoženčevega DNK profila v okvirih tedaj veljavnih določb 63. člena ZPol. Pritožbeno sodišče seveda ni prezrlo kasnejših sprememb zakonske materije skozi številna noveliranja 128. člena ZNPPol, enako kakor ni prezrlo določb o blokiranju podatkov iz 129. člena ZNPPol. Toda tožilka v pritožbi z ničemer, kar je breme vlagatelja pravnega sredstva, ni substancirano utemeljila, ali in zakaj bi uporaba kasneje veljavnih predmetnih določb ZNPPol narekovala drugačno odločbo, pritožbena presoja pa se uradoma ter mimo načela dispozitivnosti ne more širiti, zlasti ne v obtoženčevo škodo. Ob nizanju določil ZNPPol pritožnica pri razpravi o hrambi DNK profila tako do izbrisa obsodbe iz kazenske evidence kakor do zastaranja kazenskega pregona gradi izključno na že zavrnjenem stališču, da je za odločitev merodajna "gola" obsodba obtoženca za kaznivo dejanje prikrivanja v zadevi K 53/2007, pomena določb o t. i. blokiranju podatkov pa se v svoji pritožbi niti ne dotakne.

1.Posledično je prvo sodišče v izpodbijani sodbi utemeljeno uveljavilo ekskluzijsko sankcijo in na podlagi določb drugega odstavka 18. člena ZKP tehtno presodilo, da predstavlja izkoriščanje podatkov iz evidence DNK preiskav, ki ne bi smeli biti več hranjeni, kršitev obtoženčeve pravice iz prvega odstavka 38. člena Ustave, ter iz spisa izločilo tako dokaze, obremenjene z dognano neustavnostjo, kot dokaze, pridobljene na podlagi takega nedovoljenega dokaza (tč. 1 in 13 obrazložitve). Ob (pritožbeno neproblematizirani) opredelitvi, da v obravnavani zadevi ni temelja za uveljavitev doktrine oziroma izjeme neodvisnega vira (tč. 17 obrazložitve), je po dokaznem ovrednotenju neizločenih dokazov (tč. 20 - 23 razlogov) obtoženca oprostilo obtožbe iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, tj. ker ni bilo dokazano, da je prav obtoženec izvršil očitani mu kaznivi dejanji. Na ta način ni zagrešilo ne pritožbeno zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP niti ni zmotno ali nepopolno ugotovilo relevantnega dejanskega stanja, pri čemer preostali dokazi nikakor ne zadostijo obsodilnemu dokaznemu standardu.

2.Gotovo mora sodišče na zakonitost dokazov paziti po uradni dolžnosti, kar se je v konkretni zadevi odrazilo v pravilni uporabi določb četrtega odstavka 340. člena ZKP. Pripomba pritožnice, da v postopku pred tem ni bila dognana nezakonitost hrambe profila odvzetega vzorca DNK, nima vpliva na pravilnost sedaj napadene odločitve, pri čemer pričujoča ekskluzijska problematika v predhodnih odločbah prvostopenjskega in višjega sodišča sploh še ni bila naslovljena.

3.Ker pritožbeni razlogi niso podani, uradoma preizkušanih kršitev pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (391. člen ZKP).