Jedro

Zakonska domneva o resničnosti dolžnikovih ugovornih navedb ne pomeni, da se ugovor, na katerega upnik ne odgovori, avtomatično šteje za utemeljen in mu sodišče ugodi, ampak pomeni le, da se dejstva, na katera dolžnik opira svoj ugovor, štejejo za resnična. Takšna ureditev izhaja iz predpostavke, da dejstva, navedena v ugovoru, za upnika, ki na ugovor ni odgovoril in dolžnikovih trditev o dejstvih ni obrazloženo prerekal, niso sporna. Seveda pa je za odločitev o utemeljenosti ugovora treba nato opraviti presojo sklepčnosti ugovora, ali torej iz dejstev, ki jih dolžnik navaja v ugovoru, izhaja pravna posledica, za katero se zavzema (praviloma razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrnitev predloga za izvršbo). V takem primeru sodišče pri odločanju o ugovoru kot dejansko podlago za svojo odločitev upošteva dejansko stanje, kot ga zatrjuje dolžnik (in mu v zvezi s tem ni treba izvajati nobenih dokazov), na podlagi v ugovoru zatrjevanih dejstev pa nato ob ustrezni uporabi materialnega prava presodi, ali je ugovor utemeljen. Pri tem mora v sklepu, s katerim odloči o ugovoru, določno obrazložiti, na katera v ugovoru zatrjevana relevantna dejstva je oprlo svojo odločitev in zakaj je na podlagi teh dejstev sprejelo odločitev o (delni) ugoditvi oziroma (delni) zavrnitvi ugovora.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru dolžnika ugodilo, sklep o izvršbi z dne 2. 12. 2021 razveljavilo, predlog za izvršbo zavrnilo in izvršilni postopek ustavilo. Prav tako je razveljavilo opravljena izvršilna dejanja, to je zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pri nepremičnini z ID znakom del stavbe X, last dolžnika do celote (točka I izreka). Zakoniti zastopnici mladoletne upnice je naložilo, da dolžniku v roku 8 dni od prejema tega sklepa povrne izvršilne stroške v višini 224,00 EUR, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do prenehanja obveznosti (točka II izreka).

2. Upnica v pravočasni pritožbi sklep sodišča prve stopnje izpodbija z utemeljitvijo, da preživnina ni bila plačana, sploh pa ne na način, ki izhaja iz izvršilnega naslova (tj. sodne poravnave Okrožnega sodišča v Mariboru I N 464/2020 z dne 11. 11. 2020). Pojasnjuje, da je v izvršilnem naslovu določeno, da mora dolžnik plačevati preživnino v višini 200,00 EUR mesečno do 10. dne v mesecu z nakazilom na TRR zakonite zastopnice upnice, odprt pri A. d.d.. Dolžnik nakazil, na katera se je skliceval v ugovoru, ni nakazal na navedeni račun, ampak na račun zakonite zastopnice v Avstriji. Ta nakazila pa tudi niso predstavljala preživnine, ampak gre za način, na katerega sta zakonita zastopnica upnice in dolžnik poslovala vse od leta 2018. Ker je imel dolžnik omejene dvige na računu, je namreč večje zneske polagal na TRR zakonite zastopnice upnice v Avstriji, ona pa je te zneske nato dvigovala in mu jih izročala v gotovini ter ni ničesar zadržala zase ali za upnico. Pritožnica kot neverjetno označuje navedbo dolžnika, da je med 31. 7. 2020 in 5. 1. 2021 zakoniti zastopnici upnice nakazal 4.890,00 EUR, kar naj bi pokrivalo preživninsko obveznost za eno leto v naprej, pri čemer naj bi domnevno preživnino nakazoval že eno leto pred razpadom zveze, ki naj bi po njegovi navedbi razpadla šele 5. 1. 2021. Da navedena nakazila niso bila namenjena plačilu (bodoče) preživnine pa po mnenju upnice izhaja tudi iz dejstva, da je dolžnik na avstrijski račun zakonite zastopnice upnice večje zneske nakazoval že vse od leta 2018, ko sta bila še v izvenzakonski skupnosti in še ni bilo slutiti, da bo zveza razpadla. Nakazila je bilo skupno za 24.879,64 EUR, kar gotovo ni bilo namenjeno preživljanju otroka. Po mnenju pritožnice bi dolžnik, če je kaj brez temelja nakazoval zakoniti zastopnici upnice, lahko do slednje imel obogatitveni zahtevek, tega pa ne more pobotati s preživninami, ki jih dolguje upnici. Višjemu sodišču je zato predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, ugovor zavrne in sklep o izvršbi obdrži v veljavi, dolžniku pa naloži njene stroške postopka.

3. Dolžnik je v odgovoru na pritožbo tej nasprotoval, predlagal njeno zavrnitev in zahteval povrnitev pritožbenih stroškov. Navedel je, da je za upnico preživnino vedno nakazoval v naprej in v večjih zneskih, saj mu je zakonita zastopnica upnice zatrjevala, da je brezposelna. V obdobju od 31. 7. 2020 do 5. 1. 2021 je tako nakazal znesek 4.890,00 EUR, kar več kot pokriva preživnino za obdobje od 1. 12. 2020 do 31. 12. 2021. Zanikal je, da bi mu zakonita zastopnica upnice izročala denar, ki ji ga je nakazal na račun v Avstriji, in trdil, da je bila zakonita zastopnica upnice tista, ki je zahtevala, da ji preživnino nakazuje na račun v Avstriji. Izpostavil je, da se upnica, ki na ugovor ni odgovorila, v pritožbi več ne more sklicevati na to, da po njenem mnenju odgovor na ugovor ni bil potreben, ker je domnevno štela, da je za njo vse nesporno.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Višje sodišče je preizkusilo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

6. Na podlagi prvega odstavka 58. člena ZIZ velja, da se, če upnik v roku ne odgovori na ugovor, šteje, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične. Ker upnica ni odgovorila na ugovor, ki je bil njeni zakoniti zastopnici v odgovor vročen 12. 1. 2022, z navedbami in dokazi, podanimi šele v pritožbi, ne more preprečiti nastopa domneve iz prvega odstavka 58. člena ZIZ in posledično tudi ne more več uspešno nasprotovati resničnosti dejstev, ki jih je dolžnik zatrjeval v ugovoru. Takšne njene navedbe in v zvezi z njimi predloženi dokazi so prepozni in jih pri presoji utemeljenosti ugovora oziroma pri presoji odločitve sodišča prve stopnje o ugovoru ni več mogoče upoštevati.

7. Zakonska domneva o resničnosti dolžnikovih ugovornih navedb ne pomeni, da se ugovor, na katerega upnik ne odgovori, avtomatično šteje za utemeljen in mu sodišče ugodi, ampak pomeni le, da se dejstva, na katera dolžnik opira svoj ugovor, štejejo za resnična. Takšna ureditev izhaja iz predpostavke, da dejstva, navedena v ugovoru, za upnika, ki na ugovor ni odgovoril in dolžnikovih trditev o dejstvih ni obrazloženo prerekal, niso sporna. Seveda pa je za odločitev o utemeljenosti ugovora treba nato opraviti presojo sklepčnosti ugovora, ali torej iz dejstev, ki jih dolžnik navaja v ugovoru, izhaja pravna posledica, za katero se zavzema (praviloma razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrnitev predloga za izvršbo). V takem primeru sodišče pri odločanju o ugovoru kot dejansko podlago za svojo odločitev upošteva dejansko stanje, kot ga zatrjuje dolžnik (in mu v zvezi s tem ni treba izvajati nobenih dokazov), na podlagi v ugovoru zatrjevanih dejstev pa nato ob ustrezni uporabi materialnega prava presodi, ali je ugovor utemeljen. Pri tem mora v sklepu, s katerim odloči o ugovoru, določno obrazložiti, na katera v ugovoru zatrjevana relevantna dejstva je oprlo svojo odločitev in zakaj je na podlagi teh dejstev sprejelo odločitev o (delni) ugoditvi oziroma (delni) zavrnitvi ugovora.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu sicer pravilno ugotovilo, da upnica na ugovor ni odgovorila in da se zato dolžnikove navedbe v ugovoru štejejo za resnične. Vendar pa je v sklepu izostala obrazložitev, na katera konkretna v ugovoru zatrjevana dejstva1 je oprlo svojo odločitev in na kateri pravni podlagi ter iz katerih razlogov je zaključilo, da je ugovor v celoti utemeljen. Ker v sklepu tako niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, na katerih temelji sprejeta odločitev, sklepa ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ, na katero višje sodišče ob odločanju o pritožbi pazi tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

9. Ugotovljena kršitev je narekovala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, v katerem bo moralo ob upoštevanju zgoraj navedenega vnovič odločiti o ugovoru (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ob navedenem pa višje sodišče opozarja še na določbo 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ v skladu s katero lahko dolžnik, ki se sklicuje na prenehanje terjatve, v ugovoru uspešno uveljavlja le dejstva, ki so nastopila po sklenitvi poravnave, ki v izvršilnem postopku predstavlja izvršilni naslov.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

1 Dolžnik je v ugovoru navedel več sklopov relevantnih dejstev, ki jih je treba presojati na različnih pravnih podlagah: da je na TRR zakonite zastopnice upnice v obdobju od 31. 7. 2020 do 5. 1. 2021 nakazal zneske v skupni višini 4.890,00 EUR, s čimer je plačal preživnine za naprej; da so dolžnik, zakonita zastopnica upnice in upnica skupaj živeli še šest mesecev po sklenjeni sodni poravnavi, vse do 1. 5. 2021, in da je v tem času dolžnik sam preživljal obe, plačeval vse stroške in zakoniti zastopnici upnice še dodatno nakazoval denarna sredstva za preživljanje mladoletne upnice v večjih zneskih; da od 1. 5. 2021 upnica več kot polovico časa živi z dolžnikom na naslovu M., preostali čas pa z babico in da je dolžnik že sprožil postopek za uradno predodelitev upnice njemu, sprožil pa bo tudi postopek za spremembo sodne poravnave z dne 11. 11. 2020, ki v predmetni zadevi predstavlja izvršilni naslov.