Jedro

Če v spisih (upravnih oz. sodnem) ni listin, s katerimi se utemeljuje pogojna davčna oprostitev, sodbe prve stopnje ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 5.10.2000. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba proti odločbi Davčnega urada C. z dne 18.4.1997, s katero mu je bil od ugotovljene obveznosti za plačilo davka od prometa proizvodov in storitev obračunan prometni davek v znesku 1,269.985,00 SIT ter obračunane zamudne obresti v znesku 410.212,00 SIT od dneva zapadlosti do 9.12.1996, kot je poravnal svojo obveznost. V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Sklicuje se na 4. člen Zakona o prometnem davku (ZPD), po katerem se prometni davek plačuje od vsakega prometa proizvodov, namenjenega za končno potrošnjo in od vsakega prometa opreme ter na 22. člen ZPD, po katerem se omenjeni davek plačuje od prometa vseh storitev, če ZPD ne določa drugače. Zato mora prodajalec oziroma tisti, ki opravlja storitve, če želi uveljavljati oprostitev plačila kot izjemo od navedenega pravila, v celoti izpolniti vse pogoje določene z zakonom. Iz dejanskih ugotovitev organa prve stopnje (inšpekcijskega zapisnika z dne 10.2.1996), ki so bile podlaga izpodbijani odločitvi, izhaja, da tako pri prodaji proizvodov kupcem, kot pri opravljanju storitev na naročnikovem materialu, naj ne bi bili izpolnjeni z ZPD določeni pogoji za to, da se taka prodaja ne šteje za promet proizvodov za končno potrošnjo (1. in 2. točka 6. člena ZPD) oziroma, da se taka storitev šteje za fazo v reprodukciji (20. člen ZPD v zvezi s 3. odstavkom 36. člena Pravilnika o uporabi Zakona o prometnem davku (pravilnik). Teh ugotovitev (da k računom niso bile priložene izjave oziroma da dane izjave niso imele vseh predpisanih podatkov s 3. točke 1. odstavka 7. člena ZPD; da na naročilnici kupec ni navedel klavzule, da prometni davek ni obračunan; in da za storitve, ki jih je opravljal tožnik za firmo G. d.o.o. na podlagi letne kooperacijske pogodbe, naročnik storitve tožniku ni izročil naročilnice) tožnik v upravnem postopku oziroma v tožbi ni zanikal. Zgolj z navajanjem, da ni pravilno, da se mu še enkrat obračunava prometni davek, zato ne more z uspehom uveljavljati ugovora o nepravilni uporabi materialnega prava in tudi ne ugovora o nepravilno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je s tožbo v upravnem sporu izpodbijana odločba nezakonita, ker naj bi tožena stranka odločila le o pritožbi zoper odmerno leto 1996, ne pa tudi za odmerno leto 1995. Ker ni ustrezno utemeljena odločitev o neizpolnjevanju zakonskih pogojev za pogojno davčno oprostitev, omenjene odločbe tudi ni mogoče preizkusiti.

Vseskozi je zatrjeval, da naj bi bili omenjeni zakonski pogoji izpolnjeni, zato meni, da bi moralo sodišče prve stopnje (glede na sporno dejansko stanje) sporne listine vpogledati in na glavni obravnavi samo presoditi, česar pa ni storilo. Tudi materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno, saj v ZPD ni podlage za večkratno obdavčitev posameznega prometa. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter odpravo izpodbijanega upravnega akta.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Po 4. členu ZPD se davek od prometa proizvodov plačuje od vsakega prometa proizvodov, namenjenih za končno potrošnjo; po 20. členu omenjenega zakona pa tudi od prometa vseh storitev. Oprostitev plačila navedenega davka je sicer mogoča, vendar le ob kumulativni izpolnitvi vseh zakonskih pogojev, ki so taksativno našteti v 1. odstavku 7. člena ZPD. Med temi pogoji je tudi v 2. točki določeno, da se proizvodi prodajajo na podlagi pisne naročilnice kupca, v kateri mora biti navedena vrsta in količina proizvodov oziroma materiala, ob obvezni izdaji računa in ob brezgotovinskem plačilu (z žiro računa oziroma nakazilom kupca na žiro račun prodajalca); v 3. točki pa je določeno, da kupec pred prevzemom proizvodov oziroma pred izdajo računa da prodajalcu pisno izjavo, da bo kupljene proizvode uporabljal izključno za namene iz 1., 2. ali 3. točke 1. odstavka 6. člena tega zakona oziroma za namene, za katere jih lahko nabavlja po znižani davčni stopnji; pisna izjava pa mora vsebovati tudi predmet poslovanja, zasebnikova pa še številko in datum izdaje dovoljenja za opravljanje dejavnosti ter ime organa, ki ga je izdal. Ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi ter tožene stranke (pred tem), po kateri tožnik ne izpolnjuje omenjenih zakonskih pogojev za pogojno davčno oprostitev, ne temelji na vpogledu v sporne račune oziroma izjave, saj teh niti v upravnih niti v sodnem spisu ni, ampak na sklepanju tožene stranke oziroma sodišča prve stopnje, da se tožnik z omenjenimi ugotovitvami strinja, ker da jih ni izpodbijal. Toda tožnik je v pritožbi v davčnem postopku ter v tožbi, s katero je začel upravni spor, uveljavljal nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter zatrjeval, da so po njegovem zakonski pogoji iz 1. odstavka 7. člena ZPD za pogojno davčno oprostitev izpolnjeni in izkazani. To pa uveljavlja tudi v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Ker se niti v upravnih spisih niti v sodnem spisu omenjeni sporni računi in nepopolne izjave ne nahajajo, pritožbeno sodišče ne more preizkusiti omenjenih odločilnih dejstev (ali so izpolnjeni zakonski pogoji za pogojno davčno oprostitev po 1. odstavku 7. člena ZPD), ki so med strankama sporna. Omenjene presoje, ki bi temeljila na vpogledu v sporne listine, pa ne vsebuje niti sodba sodišča prve stopnje. Zato ima po presoji pritožbenega sodišča takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je zaradi navedene pomanjkljivosti zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu (3. odstavek 72. člena ZUS v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku).

Ker je ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu po 3. odstavku 72. člena ZUS, je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena omenjenega zakona izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter mu zadevo vrnilo, da opravi nov postopek. V omenjenem postopku pa bo poleg navedenega moralo upoštevati tudi zavezujočo odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-356/02 z dne 23.9.2004, glede zamudnih obresti, ki lahko bremenijo davčnega zavezanca šele po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.