Jedro

Vzpostavitev etažne lastnine ne bo rešila spornih vprašanj med pravdnimi strankami o skupnih prostorih stavbe. V skladu s prvim odstavkom 25. člena ZVEtL bo lahko druga toženka po vzpostavitvi etažne lastnine svoje zahtevke na skupnih delih uveljavljala v pravdi, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne bo ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka spremeni tako, da v tem delu glasi: - Tožena stranka je dolžna, razen vhodnega dela - vetrolova, stopnišča v pritličju, stopnišča v kleti in hodnika ter kurilnice v kleti, izprazniti klet in pritličje hiše na naslovu D ulica 12, R, stoječe na parceli parc. št. 1696/0 k.o. ter klet in pritličje izročiti tožeči stranki v posest proste oseb in stvari, ki so last tožene stranke, razen vhodnega dela - vetrolova, stopnišča v pritličju, stopnišča v kleti in hodnika ter kurilnice v kleti, ki jih je dolžna tožeči stranki izročiti v soposest obeh pravdnih strank, v 60 dneh, pod izvršbo.

- Tožena stranka je dolžna izprazniti objekt z dvema garažama v pritličju in prostorih v nadstropju, ki stoji pretežno na parc. št. 1697/0 k.o. in deloma na parc. št. 1696/0 k.o. ter novejši vezni del, zgrajen med objektoma stanovanjska hiša in garaža s prostori v nadstropju, ki v pritličju predstavlja pokrito teraso, v nadstropju pa večjo sobo, ki povezuje oba objekta v celoto ter vse navedene prostore izročiti proste oseb in stvari, ki so last tožene stranke, v posest tožeči stranki, v 60 dneh, pod izvršbo.

- V presežku, glede izpraznitve vhodnega dela - vetrolova, stopnišča v pritličju, stopnišča v kleti, hodnika in kurilnice v kleti ter izročitve teh delov prostih oseb in stvari, ki so last tožene stranke, v izključno posest tožnikom, se tožbeni zahtevek zavrne.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu ter v izreku o pravdnih stroških potrdi.

III. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženca dolžna izprazniti ter proste oseb in stvari izročiti tožeči stranki klet in pritličje dvostanovanjske hiše, zgrajene na parc. št. 1696/0 k.o., kot tudi objekt z dvema garažama v pritličju in prostori v nadstropju, zgrajen pretežno na parc. št. 1697/0 k.o. ter novejši vezni del, zgrajen med stanovanjsko hišo in garažo, ki v pritličju predstavlja pokrito teraso, v nadstropju pa večjo sobo. Zaradi delnega umika tožbe je ustavilo pravdni postopek v delu glede zahtevane izpraznitve in izročitve stanovanja v nadstropju hiše, zgrajene na parc. št. 1696/0 k.o.. Toženi stranki je naložilo povrniti tožeči stranki 1.913,20 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka do plačila. Tožniki so solastniki etažno neurejene nepremičnine, toženca pa nimata pravnega naslova za posest, razen glede stanovanja v etaži hiše po kupni pogodbi z dne 10. 2. 1997 (overjeni 21. 2. 1997).

2. Toženca sta se zoper sodbo sodišča prve stopnje pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Nasprotujeta tudi neutemeljeno naloženim pravdnim stroškom. Menita, da je izpraznitev celotne kleti v nasprotju z 12. členom in 18. členom Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), ker so skupni deli večstanovanjske hiše v solasti etažnih lastnikov. Etažno lastnino urejata, vendar ju pri tem ovirajo tožniki. Pritožnika razlagata, da je bilo v sodbi Okrožnega sodišča v M II P 31/2009 obrazloženo, da je druga toženka že s pogodbo s pokojnim FR pridobila lastninsko pravico na zgornji etaži in eni sobi v pritličju. Smiselno nasprotujeta tudi izpraznitvi ostalih prostorov v pritličju hiše, ker so jih s pokojnim uporabljali skupaj, razen sobe v izmeri 4,4 m x 5,9 m, ki jo je pokojni uporabljal zase. Izpraznitvi prizidka - veznega dela nasprotujeta z navedbo, da gre samo za stabiliziran balkon, z rekonstrukcijo katerega je objekt v pritličju pridobil na funkcionalnosti. Menita, da sta še vedno lastnika garaže in drugih adaptacij, ker jima tožniki še niso poplačali vlaganj. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, ki se naj opravi po ureditvi etažne lastnine.

3. Tožniki so v odgovoru na pritožbo poudarili, da na obravnavanih nepremičninah ni ustanovljena etažna lastnina, pač pa so v njihovi idealni solastnini. Iz tožbenega zahtevka za izpraznitev so izločili stanovanje v nadstropju stanovanjske hiše na parc. št. 1696/0 k.o., na katerem lahko toženca svoje pravice izvajata le iz določb kupne pogodbe med FR in drugotoženko z dne 10. 2. 1997. Takrat je kupila prostore v zgornji etaži v izmeri 74,3 m2, ki merijo v resnici 82,72 m2. Zato po mnenju tožnikov sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo navedbam tožencev, da sta z ustnim dogovorom s pokojnim kupila še sobo v pritličju. Toženca imata na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v M II P 31/2009 denarno terjatev za adaptacije, zavrnjen pa je bil njun stvarnopravni zahtevek v zvezi s spornimi nepremičninami. Predlagajo zavrnitev pritožbe in priglašajo stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki vsak do ¼ solastniki nepremičnin parc. št. 1696/0 in 1697/0 k.o., kar so podedovali po FR, umrlem 7. 2. 2002. Z imenovanim je druga toženka 10. 2. 1997 sklenila kupno pogodbo za zgornjo etažo, v izmeri 74,30 m2, stanovanjske hiše na parc. št. 1696/0. Prodajalec je dovolil, da se nepremičnina razdeli v dve etaži in se v zgornji vpiše etažna lastnina kupke, vendar etažna lastnina ni bila urejena. Tožnika sta zatrjevala adaptacije in izgradnjo garaže z nadzidkom, za kar sta zoper dediče FR že uveljavljala stvarnopravni in obligacijski zahtevek, o katerem je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II P 31/2009 z dne 26. 10. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru I Cp 317/2012 z dne 14. 8. 2012. Zavrnjen je bil pritožbeni zahtevek, da je druga toženka s priposestvovanjem ali na podlagi odkupa zgornje etaže in sobe v pritličju v velikosti 10,15 m2 postala solastnica do ½ celotne nepremičnine na parc. št. 1696 k.o. Prav tako je bil zavrnjen zahtevek za dovolitev odmere dela parc. št. 1696 in združitev s parc. št. 1697 ter vpis lastninske pravice tedanjih tožencev na tam stoječi garaži z nadzidkom. Toženca nista dokazala dogovora s pokojnim lastnikom, da bosta po izgradnji pridobila lastninsko pravico. Namesto stvarnopravnemu je bilo delno ugodeno podrejenemu obligacijskemu zahtevku za povrnitev vlaganj v višini 62.079,79 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljeno ugodilo zahtevku za izpraznitev in izročitev garaže z nadzidkom. Tega toženca ne moreta pogojevati s predhodnim plačilom adaptacij, za kar že imata izvršilni naslov (ki ga po navedbah v odgovoru na tožbo že uveljavljata v izvršilni zadevi pred Okrajnim sodiščem v Mariboru, I 462/2013). Drugih razlogov zoper izpraznitev garaže in nadzidka v pritožbi ne navajata, omenjata pa vezni del, ki naj bi bil le rekonstrukcija balkona v prvi etaži. Vendar je bila tudi ta adaptacija upoštevana v ugoditvenem delu sodbe II P 31/2009, v kateri je bila višina utemeljenega obligacijskega zahtevka izračunana iz ugotovitve izvedenca o vrednosti vlaganj v izgradnjo garaž z nadzidkom in prizidkom v višini 75.022,00 EUR.

7. Toženca nista idealna solastnika stanovanjske hiše in ne etažna lastnika stanovanja v pritličju, o čemer je že pravnomočno odločeno s sodbo II P 31/2009. Zmotno si razlagata, da je sodišče v njej štelo, da je druga toženka odkupila sobo v pritličju. Sodišče je v njej namreč zapisalo, da iz pogodbe ni razvidno, da je njen predmet morebiti tudi soba v pritličju. V sedaj izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo enako. V kupni pogodbi je navedeno samo stanovanje v prvi etaži, z naštetimi prostori ter njihovo površino, ki je skupaj znašala 74,30 m2. Dejanska površina prve etaže znaša 82,72 m2, zaradi česar ni verjetno, da so pogodbene stranke zajele tudi katero sobo izven prve etaže. V primeru odkupa še dodatne sobe v pritličju bi bila zagotovo navedena, tako kot ostali prostori, kupljena površina pa bi bila bistveno večja. Od morebitnega dogovora, da sobo uporablja sin tožencev ali od dogovora o skupni uporabi posameznih prostorov s FR so imeli dediči pravico odstopiti, saj ni šlo za stanovanjsko pogodbo. Toženca, razen neprepričljivih trditev, da je druga toženka sobo v pritličju odkupila, nista zatrjevala, da imata kakšen drug pravni naslov za njeno posest. Enako velja za ostalo stanovanje v pritličju.

8. Sodišče prve stopnje je po ugotovitvi lastninske pravice tožnikov in pomanjkanju pravnega naslova tožencev za zasedanje pritličnega stanovanja ter kleti, po določbi prvega odstavka 111. člena SZ ugodilo izpraznitvenemu zahtevku. Vendar se pritožbeno sodišče pridružuje pomisleku tožencev (čeprav iz drugih materialnopravnih razlogov) zoper odločitev prvega sodišča, ki je brez omejitev ugodilo zahtevku za izpraznitev vseh prostorov v pritličju in v kleti, ne glede na to ali so potrebni tudi za uporabo stanovanja v prvem nadstropju.

9. Zmotno je sicer stališče tožencev, da bi bilo treba z odločanjem o izpraznitvenem zahtevku počakati do ureditve etažne lastnine. V nepravdnem postopku po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL) sodišče namreč ne bo odločalo o spornem vprašanju, kateri prostori v dvostanovanjski hiši so skupni prostori. Po določbi 1. točke prvega odstavka 9. člena ZVEtL se v postopku za vzpostavitev etažne lastnine, v primeru spora o tem, in če ni drugače izkazano s pravnomočno odločbo sodišča ali drugega pristojnega državnega organa, domneva, da je skupni del stavbe samo pripadajoče zemljišče. O vseh spornih dejstvih bo sodišče v skladu s 17. členom ZVEtL odločalo po domnevah iz tega zakona. Tudi z odločbo o vzpostavitvi etažne lastnine bo po 2. točki prvega odstavka 24. člena ZVEtL otvorilo poseben podvložek za vpis (samo) nespornih skupnih delov stavbe (razen zemljišča), ki se vpisujejo v zemljiško knjigo. Vzpostavitev etažne lastnine torej ne bo rešila spornih vprašanj med pravdnimi strankami o skupnih prostorih stavbe. V skladu s prvim odstavkom 25. člena ZVEtL bo lahko druga toženka po vzpostavitvi etažne lastnine svoje zahtevke na skupnih delih uveljavljala v pravdi, pri čemer odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ne bo ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju.

10. Sporno razmerje bo urejeno z vzpostavitvijo etažne lastnine in s sporazumom o skupnih delih ali s sodbo sodišča o tem po posebni tožbi. Do tedaj je treba upoštevati lastninsko pravico tožnikov in kupno pogodbo z dne 10. 2. 1997. Tožniki so v odgovoru na pritožbo zapisali, da so tožbeni zahtevek oblikovali tako, da z njim ne posegajo v pravice, ki drugotoženki pripadajo na podlagi kupne pogodbe, kar pa ne drži v celoti. Sodišče prve stopnje je ugodilo njihovi zahtevi za izpraznitev in izročitev vseh prostorov v kleti in pritličju dvostanovanjske hiše, prostih stvari in oseb. Vendar je za uporabo stanovanja potreben dostop v hišo in po stopnišču v etažno stanovanje, kot tudi dostop in uporaba kotlovnice. Prodajalec, ki je prodal prvo etažo, je vse to dovoljeval, niti ne bi imel pravice po prodaji ovirati uporabe stanovanja, zato tega ne morejo niti njegovi dediči. Morda s tožbo tega niso zasledovali, vendar je pritožbeno sodišče v izogib nejasnostim in novim sporom izrek izpodbijane sodbe delno spremenilo. Tožniki imajo kot solastniki pravico do posesti, druga toženka pa lahko na podlagi pogodbe o odkupu etažnega stanovanja le-tega z družino nemoteno uporablja. Izvedenec, katerega izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje uporabilo, je opisal vhodni del - vetrolov, stopnišče v pritličju, stopnišče v kleti ter hodnik in kurilnico v kleti. Ti deli so potrebni tudi za uporabo stanovanja v etaži, zato jih toženca nista dolžna izprazniti, niti izročiti v izključno posest tožnikom, pač pa jih lahko imajo vsi (tožniki in toženca) v soposesti.

11. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, postopek pa je opravilo brez bistvenih procesnih kršitev. Pritožbeno sodišče je s pravilno uporabo materialnega prava izpodbijano sodbo v manjšem delu spremenilo (peta alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pravdnih stroških je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo z navedbo odvetniških storitev in višino nagrade po Odvetniški tarifi - OT. Prav tako je obrazložilo način ugotovitve uspeha pravdnih strank. Vrednost spornega predmeta v višini 5.000,00 EUR ni bila previsoko ocenjena, zato toženca neutemeljeno izpodbijata odločitev prvega sodišča o višini pravdnih stroškov. Manjša sprememba sodbe prve stopnje na oceno uspeha in odločitev o teh stroških ni vplivala. Pritožbene stroške so priglasili samo tožniki, ki jih po kriteriju delnega uspeha tožencev in po kriteriju potrebnosti nosijo sami.