Jedro

Kršitev po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR delavec stori, če najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Kršitev po navedeni določbi delavec stori, če o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti svojega delodajalca. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da je ni obvestil o svoji odsotnosti za sporno obdobje. Tožnik je o razlogu svoje odsotnosti povedal direktorju tožene stranke osebno. S tem je zadostil svoje obveznosti obveščanja delodajalca (34. člen ZDR), zato je bila odpoved kot posledica kršitve obveščanja po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR neutemeljena.

Tožnik je bil 5 dni neupravičeno odsoten, saj je samovoljno koristil dopust, ki mu ga direktor ni odobril, vendar je o razlogih za svojo odsotnost obvestil delodajalca. Samovoljno koriščenje dopusta je huda kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (po določbi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR), vendar tožena stranka glede neupravičene odsotnosti z dela tožniku te kršitve ne očita, ampak kršitev po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ki pa sankcionira neobveščanje.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v V. točki izreka delno spremeni tako, da se odškodnina zviša iz zneska 1.285,07 EUR na znesek 3.855,21 EUR in v VII. točki izreka tako, da se toženi stranki naloži, da znesek 617,28 EUR nakaže na transakcijski račun Delovnega sodišča v Ljubljani, znesek v višini 1.120,17 EUR pa na transakcijski račun pooblaščenke tožnika.

V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 245,28 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 21. 9. 2012 podala tožniku nezakonita in jo razveljavilo (I. točka izreka) in da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo dne 20. 8. 2012, ampak je trajalo do 31. 10. 2012, kar pa je tožnik zahteval več, pa zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna za čas od 20. 8. 2012 do 31. 10. 2012 tožnika prijaviti v zavarovanje in mu priznati delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja, kar pa je tožnik zahteval več, pa zavrnilo (III. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku od 20. 8. 2012 do 31. 10. 2012 iz naslova bruto plače v višini 1.285,07 EUR mesečno plačati vse davke in prispevke ter mu po odvodu davkov in prispevkov plačati pripadajočo mesečno neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec, kar pa je tožnik zahteval več, pa zavrnilo (IV. točka izreka); da je tožena stranka dolžna tožniku plačati denarno odškodnino v višini 1.285,07 EUR bruto, od tega zneska odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek v roku 8 dni od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar pa je zahteval več, pa zavrnilo (V. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna za čas od 1. 8. 2012 do 19. 8. 2012 obračunati bruto plačo v višini 660,00 EUR, od tega zneska obračunati in plačati pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek, zmanjšan za obveznosti iz naslova prepovedi izplačila plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 1. 8. 2012 do 19. 8. 2012 plačati stroške za prehrano v višini 44,32 EUR in prevoz na delo v višini 68,00 EUR, oboje skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 2012 dalje do plačila (VI. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.737,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, na račun Delovnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ... v 8 dneh in pod izvršbo (VII. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 17,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

Tožnik vlaga pritožbo zoper V. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni ter tožniku prisodi odškodnino v celotno zahtevanem znesku, vse s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče v V. točki izreka izpodbijane sodbe prisodilo odškodnino v višini ene plače v znesku 1.285,07 EUR bruto. V obrazložitvi ugotavlja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 6 let in glede na dejstvo, da se je tožnik že kmalu po vročitvi odpovedi zaposlil pri delodajalcu v Republiki Avstriji tožniku prisodilo odškodnino v višini le ene plače. Tožnik se je res kmalu zaposlil, vendar je po zaposlitev moral iti celo v Avstrijo, saj v Sloveniji služb ni. Tožnik je zaposlen do konca oktobra 2013, sedaj pa je prijavljen na zavodu v Avstriji, kar je tožnik na sodišču tudi izpovedal. Sodišče bi moralo pri določitvi višine odškodnine upoštevati, da je tožnik ponovno brezposeln in možnosti za ponovno zaposlitev niso velike, zato je sodišče prisodilo občutno prenizko odškodnino. Višina odškodnine ne dosega niti višine odpravnine, ki bi jo tožnik prejel, v kolikor bi mu bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožniku bi namreč za 6 let delovne dobe pripadala odpravnina v višini 1.927,60 EUR bruto, zato je zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke tudi v slabšem položaju, kot delavec, ki mu je bila nezakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj bi imel slednji pravico do nadomestila iz naslova za zavarovanja za primer brezposelnosti. Tožniku dejstvo, da se je zaposlil za določen čas v Avstriji, ne bi smelo iti v škodo v tej meri, da mu zato pripada nižja odškodnina. Tožnik vlaga smiselno pritožbo tudi zoper VII. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje, v katerem je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.737,45 EUR, ki jih mora plačati na račun Delovnega sodišča v Ljubljani. Pooblaščenka tožnika je bila v postopku, ki je tekel pod opr. št. I Pd 1445/2012 pooblaščena zastopati tožnika na podlagi odločbe strokovne službe za Brezplačno pravno pomoč, opr. št. Bpp 645/2012 zgolj v postopku na prvi stopnji, ne pa več v pritožbenem postopku in v ponovljenem postopku, ki je tekel pod opr. št. I Pd 3051/2013. Na podlagi sklepa strokovne službe Bpp z dne 19. 4. 2013 so bili pooblaščenki tožnika že priznani stroški v višini 617,28 EUR. Tožnik tako predlaga sodišču, da izda popravni sklep, s katerim bo toženi stranki naložilo, da znesek 617,28 EUR nakaže na račun Delovnega sodišča v Ljubljani, preostali znesek v višini 1.120,17 EUR pa na transakcijski račun pooblaščenke tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I., II., III., IV., V., VII. in VIII. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v ugodilnem delu spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče v obrazložitvi navedlo, da se sama prošnja za odobritev izrednega dopusta šteje za izvedbeno obveznost tožnika o obveščanju glede odsotnosti z dela oziroma obveščanju glede razlogov za odsotnost z dela, s čimer se tožena stranka ne strinja. Tožnik je koristil dopust v času od 13. 8. 2012 do 17. 8. 2012, pri čemer ga je glede na izdano odločbo o letnem dopustu za leto 2012 izkoristil v celoti. V telefonskem pogovoru, ki je potekel med tožnikom in toženo stranko dne 20. 8. 2012, je tožnik toženo stranko samo zaprosil za dodaten izredni dopust, pri čemer tožnik ni navajal nikakršnih razlogov za izredni dopust. Tožena stranka zaradi procesa dela izrednega dopusta tožniku ni odobrila, tožnik pa odgovoru tožene stranke tudi ni ugovarjal, zato je tožena stranka upravičeno pričakovala, da bo tožnik prišel na delo. Telefonski klic, v katerem je tožnik prosil toženo stranko za izredni neplačani dopust, ni mogoče šteti kot obvestilo delodajalcu o razlogu odsotnosti, kot to zmotno interpretira sodišče, saj tožnik toženi stranki v telefonskem pogovoru ni sporočil svoje nameravane odsotnosti, pač pa je zgolj prosil za izredni dopust, ki pa ni bil odobren. Tožnik v tem pogovoru ni navedel, da na delo ne bo prišel, še manj pa toženo stranko seznanil z razlogi za nameravano odsotnost oziroma pojasnilo, zakaj želi izredni dopust, zato sodišče navedenega pogovora ne more šteti kot obvestitev tožnika o razlogih za odsotnost. Tožnika nato od 20. 8. do 21. 9. 2012 ni bilo na delo, prav tako pa tožnik ni obvestil o razlogih za odsotnost, čeprav bi to moral in mogel storiti, kar pomeni, da ima navedeno dejanje vse znake hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih sodišče ne more spregledati. Neupravičeno je torej pričakovanje, da bo tožena stranka za čas od 20. 8. 2012 do 31. 10. 2012 prijavila tožnika v zavarovanje in mu priznala delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter plačala plačo, davke, prispevke, pripadajočo neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter denarno odškodnino, ko ga pa po lastni volji ni bilo na delo, čeprav je vedel, da svoje odsotnosti nima pokrite oziroma, da njegova odsotnost ni upravičena.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke in v njem prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke zavrne.

Odgovor na pritožbo je tudi podala tožena stranka, v kateri pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki ju uveljavljata pritožbi in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbi sicer uveljavljata pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navajata, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva in sicer, da je tožnik toženo stranko dne 20. 8. 2012 zaprosil za izredni dopust ter jo obvestil, da ga na delo ne bo. Tožnik bi namreč po zaključenem letnem dopustu delo moral nastopiti dne 20. 8. 2012. Tožnik je vedel, da mu odsotnost od 20. 8. 2012 dalje ni odobrena, ker mu je zakoniti zastopnik zavrnil koriščenje dopusta, in je bil torej 5 dni neupravičeno odsoten (samovoljno koriščenje dopusta), saj mu direktor koriščenja izrednega dopusta ni odobril. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po tretji alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) zaradi neupravičenega izostanka z dela v trajanju več kot 5 dni zaporedoma, pri čemer delodajalca o razlogih za odsotnost ni obvestil, čeprav bi delavec to moral in mogel storiti. Že iz izredne odpovedi, ki jo je toženka podala tožniku dne 21. 9. 2012 izhaja, da je tožnik dne 20. 8. 2012 po telefonu zaprosil delodajalca za dodatni izredni dopust in sicer od 20. 8. 2012 dalje, vendar mu je le-ta zaradi že izkoriščenega dopusta za leto 2012 ni bil odobren in delavec je bil s strani delodajalca o nemožnosti dopusta obveščen v telefonskem razgovoru. Tožnik je v svoji izpovedbi pojasnil, da je bil poleti na letnem dopustu na Hrvaškem pri očetu in ker je bil oče bolan, je dne 20. 8. 2012, ko bi moral nastopiti delo, po telefonu poklical zakonitega zastopnika tožene stranke in ga prosil za izredni dopust od 20. 8. 2012 dalje zaradi bolezni očeta. Zakoniti zastopnik tožene stranke tožniku koriščenje dopusta ni dovolil. Te ugotovitve sodišča prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča dajejo zadostno podlago za zaključek, da tožniku ni moč očitati, da tožene stranke ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost. Kršitev po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR delavec stori, če najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Kršitev po navedeni določbi delavec stori, če o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti svojega delodajalca. Tožena stranka je tožniku v izredni odpovedi očitala, da je ni obvestil o svoji odsotnosti za čas od 20. 8. do 27. 8. 2012 ter nato vse do 21. 9. 2012. Na podlagi izvedenih dokazov sodišča prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je tožnik o razlogu svoje odsotnosti dne 20. 8. 2012 povedal direktorju tožene stranke osebno. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je tožnik z navedenim načinom obveščanja direktorju tožene stranke o svoji odsotnosti zadostil svoje obveznosti obveščanja delodajalca (34. člen ZDR), zato je bila odpoved kot posledica kršitve obveščanja po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR neutemeljena(1).

Tožnik je bil 5 dni neupravičeno odsoten, saj je samovoljno koristil dopust, ki mu ga direktor ni odobril, vendar je o razlogih za svojo odsotnost obvestil delodajalca. Samovoljno koriščenje dopusta je huda kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (po določbi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR), vendar tožena stranka glede neupravičene odsotnosti z dela tožniku te kršitve ne očita, ampak kršitev po tretji alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ki pa sankcionira neobveščanje.

Tožena stranka ima sicer prav, da je delovno razmerje dvostransko odplačno razmerje, v katerem je vsaka stranka dolžna izpolnjevati svoje obveznosti in katerega bistven element je opravljanje dela za plačilo, vendar pritožbeno sodišče pojasnjuje, da delodajalec nima zakonske podlage, da delavcu ne izplača plače, četudi slednji ne dela (ali je na primer neupravičeno odsoten). Delovno razmerje ni klasično civilno razmerje, pravice in dolžnosti pogodbenih strank ter postopki, v primerih, ko ena ali druga ne izpolnjujeta svojih pogodbenih obveznosti, so natančno določeni v ZDR. Iz navedenega razloga je tudi v spornem primeru tožnik od 20. 8. 2012 pa do 31. 10. 2012 (ko se je ponovno zaposlil) upravičen do plače, ki bi mu za navedeno obdobje pripadala, kakor je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Sankcija za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti po ZDR je namreč redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, nikakor pa sankcija ne more biti samovoljno neizplačilo plače kot zmotno uveljavlja pritožba tožene stranke.

Glede prisojene odškodnine po 118. členu ZDR je tožnik postavil zahtevek za razvezo pogodbe in plačilo odškodnine v višini petih plač v znesku 6.425,35 EUR. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine v višini ene plače tožnika pred prenehanjem delovnega razmerja upoštevalo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 19. 8. 2012, da se je tožnik dne 1. 11. 2012 zaposlil pri drugem delodajalcu v Republiki Sloveniji, da je bil pri toženi stranki zaposlen 6 let, da so glede na njegovo izobraženost izgledi za zaposlitev slabi. Ugotovilo je, da se je tožnik kljub nizki izobraženosti, že v dobrem mesecu po vročeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu v Republiki Avstriji uspel zaposliti, zato mu je kot primerno odškodnino prisodilo le eno plačo. Pritožba utemeljeno opozarja, da je prisojena odškodnina glede na uveljavljeno sodno prakso prenizka, saj sodišče v podobnih primerih prisoja višje odškodnine. Sodišče prve stopnje ni dalo ustrezne teže kriterijem, ki jih je pri odmeri odškodnine sicer upoštevalo, kar velja zlasti za zaposlitvene možnosti tožnika glede na njegov poklic, izobrazbo in dosedanje delovne izkušnje ter premoženjsko stanje. Iz razlogov sodbe je mogoče sklepati, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožniku nižjo odškodnino, zato ker se je v dobrem mesecu po prenehanju delovnega razmerja uspel zaposliti v sosednji državi Avstriji. Odškodnina po 118. členu ZDR je odškodnina za ocenjeno bodočo škodo za čas od prenehanja pogodbe o zaposlitvi po sodbi sodišča naprej. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede zaključka sodišča prve stopnje, da ima tožnik glede na svojo izobraženost (pogodbo o zaposlitvi je sklenil s toženo stranko za delovno mesto delavec v stiskalnici, ki je spadalo v prvi tarifni razred) slabe izglede za zaposlitev. Kot izhaja iz izpovedi, je dopolnil 41 let starosti, prijavljen je kot iskalec zaposlitve na Zavodu za zaposlovanje v Avstriji, po poklicu polkvalificirani delavec, da se je v mesecu novembru 2012 zaposlil v Avstriji, sedaj pa je prijavljen na zavodu, ker trenutno ni dela, medtem ko je žena tožnika zaposlena. Pritožba tožnika utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče pri določitvi višine odškodnine upoštevati, da je tožnik ponovno brezposeln in možnost za ponovno zaposlitev niso velike. Pritožbeno sodišče je zato, upoštevajoč vse kriterije, ki jih je pri odmeri potrebno upoštevati, to je tožnikovo starost in poklic, začasno zaposlitev v tujini in nato ponovno neuspešno iskanje nove zaposlitve, trajanje zaposlitve pri toženi stranki je po presoji pritožbenega sodišča primerna in pravična odškodnina v višini treh povprečnih plač, in sicer v znesku 3.855,21 EUR, višji zahtevek za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze pa se zavrne.

Utemeljena je pritožba tožnika tudi v stroškovnem delu (VII. točka izreka), v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.737,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila na račun Delovnega sodišča v Ljubljani (VII. točka izreka sodbe). Pooblaščenka tožnika je bila v postopku, ki je tekel na prvi stopnji pooblaščena zastopati tožnika na podlagi odločbe strokovne službe za brezplačno pravno pomoč opr. št. Bpp 645/2012 zgolj v postopku na prvi stopnji, ne pa več v pritožbenem postopku in v ponovljenem postopku, ki je tekel pod opr. št. I Pd 3051/2013. Na podlagi sklepa strokovne službe Bpp z dne 19. 4. 2013 so bili pooblaščenki tožnika že priznani stroški v višini 617,28 EUR, zato bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki naložiti, da naveden znesek (617,28 EUR) nakaže na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, preostali znesek v višini 1.120,17 EUR pa na transakcijski račun pooblaščenke tožnika.

Glede na zgoraj obrazloženo je zato pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj v zvezi s tem delom sodbe niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožnik je s pritožbo delno uspel, zato je upravičen do sorazmernega dela stroškov pritožbenega postopka v skladu z določbami 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Glede na izpodbijani del sodbe (zahtevana odškodnina v višini 6.425,35 EUR) znašajo potrebni stroški za pritožbo, odmerjeni po določbah Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008) 388,80 EUR (tar. št. 3210 - 1,6 x 243), skupaj s pavšalnim zneskom za poštne storitve 20,00 EUR, kar skupaj znaša 408,80 EUR, saj pooblaščenka ni zavezanka za plačilo davka na DDV. Tožnik je uspel z zahtevkom v višini 60 %, zato je upravičen do povračila stroškov v tem razmerju, to je do zneska 245,28 EUR, ki jih je pritožbeno sodišče naložilo v plačilo toženi stranki. Pritožbeno sodišče pa tožniku ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo tožene stranke, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve.

Op. št. (1): Enako odločba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 89/2013 z dne 26. 11. 2013.