Jedro

Presoja razlogov za podaljšanje pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi zagovornikov obdolženih N.R. in S.K. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom z dne 1.2.2006 iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zoper obd. S.K. in N.R. podaljšalo pripor za dva meseca, to je do 4.4.2006. Zoper obd. S.K. je uvedena preiskava zaradi kaznivih dejanj po 5. v zvezi s 3. odstavkom 311. člena KZ, po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ in po 3. v zvezi s 1. in 2. točko 1. odstavka 212. člena KZ, zoper obd. N.R. pa zaradi kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena v zvezi s 25. členom KZ.

Zagovornika navedenih obdolžencev sta zoper pravnomočni sklep pravočasno vložila zahtevi za varstvo zakonitosti, zagovornik obd. S.K. zaradi absolutnih kršitev kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zagovornik obd. N.R. pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP. Predlagata, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani sklep razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem po določbi 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, da obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeni. Po njegovi presoji v zahtevah zatrjevane kršitve zakona niso podane.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zahteva zagovornika obd. S.K. očita napadenemu sklepu bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Meni, da je sklep pomanjkljiv in da ga zato ni mogoče preizkusiti. Bistvo nadaljnjih izvajanj je v trditvi, da v zvezi s kaznivim dejanjem neupravičenega prometa z mamili ni podan utemeljen sum, da ga je obdolženec storil, da tak sum tudi glede kaznivega dejanja velike tatvine iz sodnega spisa ne izhaja, ter da iz sodnega spisa izhaja, da obdolženec pri nobenem od očitanih osmih kaznivih dejanj (očitno kaznivih dejanj po 5. v zvezi s 3. odstavkom 311. člena KZ) ni bil "inflagranti ulovljen na licu mesta" in da mu tožilstvo očita le, da naj bi pri kaznivih dejanjih sodeloval, pri čemer ne opredeli, kakšno vlogo naj bi pri tem imel, temveč navaja samo na splošno, da naj bi bil "visoko v hierarhiji hudodelske združbe".

Vrhovno sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo obstoj utemeljenega suma v smeri obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Oprlo se je na podatke in dokaze, ki so podrobno navedeni v sklepu o preiskavi. Pravnomočni sklep o uvedbi preiskave namreč vsebuje konkreten opis obdolženčevih dejanj, prav tako pa so v obrazložitvi v zvezi z vsemi kaznivimi dejanji navedeni dokazi in podatki, s katerimi je utemeljen sum potrjen. Izpodbijani sklep v tem pogledu nima pomanjkljivosti, ki mu jih le posplošeno pripisuje zahteva. S trditvijo, da obdolženec ni bil prijet pri izvršitvi kaznivih dejanj, se zahteva spušča na področje dejanskih ugotovitev, ki jih z zahtevo za varstvo zakonitosti glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče izpodbijati. Povsem enako velja za navedbo zahteve, da utemeljen sum ni podan tudi glede kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena in velike tatvine po 3. odstavku v zvezi s 1. in 2. točko 1. odstavka 212. člena KZ, ker obdolženec v primeru prvega dejanja ni bil prijet "na licu mesta z drogo", v primeru drugega pa, da so v kazenskem spisu le podatki, da naj bi iz prisluhov izhajalo obdolženčevo koordiniranje.

Zagovornik obd. S.K. ne soglaša s presojo napadenega sklepa glede obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Izraža prepričanje, da niso podani pogoji za podaljšanje pripora po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Obdolženec doslej ni bil kaznovan, v primeru kaznivega dejanja prepovedanega prehoda meje ali ozemlja države niso bila ogrožena življenja ljudi in njihovo zdravje, pri kaznivem dejanju neupravičenega prometa z mamili pa gre za manjšo količino nenevarne droge - konoplje in pri kaznivem dejanju velike tatvine za manj nevarno dejanje. Po presoji tega vložnika zahteve pripor ni adekvaten teži posameznih kaznivih dejanj in z njimi povzročeno škodo.

Obrazložitev napadenega pravnomočnega sklepa vsebuje tako objektivne kot tudi subjektivne okoliščine, na podlagi katerih sodišče razumno sklepa na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti pri obdolžencu. Prav tako ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin izvršitve posameznih kaznivih dejanj utemeljeno zaključuje, da bi bila v primeru ponavljanja kaznivih dejanj prepovedanega prehoda meje ali ozemlja države ogrožena varnost ljudi, zaradi izrazite ponovitvene nevarnosti kaznivih dejanj, povezanih z zlorabo mamil, pa tudi varnost in zdravje odjemalcev oziroma uživalcev. Prav tako je sodišče presodilo, da je glede na težo obdolženčevih dejanj podana sorazmernost med priporom kot ukrepom, s katerim se posega v obdolženčevo pravico do osebne svobode in zagotavljanjem varnosti ljudi. Zato zahteva za varstvo zakonitosti, ki izhaja predvsem iz drugačne presoje okoliščin, kot jo je sprejelo sodišče, neutemeljeno navaja, da ni podana zakonska podlaga za odreditev oziroma podaljšanje pripora zoper obdolženca.

Zagovornik obd. N.R. ocenjuje, da je Vrhovno sodišče z napadenim sklepom bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker v njem niso obrazloženi objektivni razlogi, zaradi katerih preiskovalna sodnica v času treh mesecev ni mogla končati preiskave.

V obrazložitvi pravnomočnega sklepa je navedeno, da je preiskovalna sodnica opravila številna preiskovalna dejanja, vendar preiskave iz objektivnih razlogov še ni mogla končati. Tak zaključek je sodišče izčrpno obrazložilo (razlogi v 4. odstavku na 7. strani izpodbijanega sklepa). Povsem jasno je, da sta obsežnost zadeve ter potreba po izvedbi številnih dokazov, navedenih v sklepu o podaljšanju pripora, okoliščini, na podlagi katerih je sodišče utemeljeno sklepalo, da preiskovalna sodnica iz objektivnih razlogov ni mogla končati preiskave v treh mesecih. Zato nima prav zahteva, da o tem odločilnem dejstvu izpodbijani sklep nima razlogov in s tem tudi ne, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakone, na katere se sklicujeta vložnika zahtev. Zato je zahtevi zagovornikov obdolženih N.R. in S.K. zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).