Jedro

Če se pritožnik na nalog za plačilo pritožbene takse ne odzove niti s plačilom v roku 15 dni niti z vložitvijo ugovora v 8 dneh, ni mogoče prebijati jezikovnih meja določb 105.a člena ZPP. Sledi pravna posledica fikcije umika pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Tožena stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom najprej zavrglo predlog tožnika za obročno plačilo sodne takse. Nato pa je pritožbo tožnika S. V. K. štelo za umaknjeno in pritožbeni postopek ustavilo.

Proti sklepu vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožnik najprej meni, da sodne takse za pritožbo ni bil dolžan plačati. Na podlagi sklepa naslovnega sodišča z dne 22.6.2006 je bil namreč oproščen plačila sodnih taks v tem pravdnem postopku. Res da je prvotna tožnica umrla, zaradi česar je sedanji pritožnik kot dedič vstopil na njeno mesto. Mu je bilo pa dobro znano, da je tožeča stranka oproščena plačila sodnih taks. Pritožnik dalje meni, da bi moralo naslovno sodišče sklep z dne 22.6.2006, če ta sklep že ne učinkuje tudi za pravdnega naslednika, s posebnim sklepom vsaj razveljaviti. Tega pa ni storilo, marveč je izdalo zgolj plačilni nalog. Ta pa je po stališču pritožnika neutemeljen. Poleg tega naj bi bil plačilni nalog tudi napačen. Podredno pa predlaga vrnitev v prejšnje stanje.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Odločilnega pomena za rešitev te pritožbene zadeve so naslednja procesna dejstva: da je bil pritožnik z nalogom pozvan, naj v 15 dneh plača takso za pritožbo; da je bil v nalogu opozorjen na sankcijo (fikcijo umika pritožbe), če tega ne bo storil; da mu je bil dan pravni pouk, da zoper nalog lahko v osmih dneh vloži ugovor; da takse v 15 dneh ni plačal; da se v 8-dnevnem roku na nalog ni odzval s predlagalnim aktom, ki bi ga bilo mogoče vsaj smiselno obravnavati kot ugovor (tak predlagalni akt bi lahko bil na primer – četudi neutemeljen – tudi ta, ki ga je vložil 11.11.2009, torej po izteku 8-dnevnega ugovornega roka.

Ob navedenih procesnih dejstvih niti ob za pritožnika blagohotni razlagi določbe 105a člena ZPP (1) (kakršna je bila na primer uporabljena v zadevi VS RS, opr. št. II Ips 605/2005 v zvezi s postopkom po 168. členu tedaj veljavnega ZPP) ni mogoča. Obravnavana in citirana zadeva se namreč razlikujeta v bistveni prvini. To pa je, da se v obravnavani zadevi pritožnik, ki ima profesionalnega pooblaščenca, na nalog za plačilo sodne takse ni odzval ne s plačilom v roku 15 dni in ne z ustreznim predlagalnim aktom v 8-dnevnem roku. Ta bi ob pogoju, da ne bi šlo za zlorabo procesnih pravic (11. člen ZPP) namreč zadržal izrek zanj neugodne pravne posledice vsaj do odločitve o predlagalnem aktu (smiselno ugovoru) oziroma bi začetek roka za plačilo takse vezal ne prejem pravnomočne odločitve o ugovoru.

Pritožnikovo ravnanje torej ni bilo skrbno in ne omogoča prebijanja jezikovnih meja določb 105.a člena ZPP, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo. Odločilnega pomena za odločitev v 2. točki izreka torej je, da se pritožnik ni pravočasno odzval na nalog za plačilo sodne takse. Ta je tako postal pravnomočen in zanj zavezujoč. Navzlic pravni zmotnosti pritožbene teze, da je sklep o oprostitvi sodnih taks njegove procesne prednice učinkoval tudi zanj, je to vprašanje zato tudi postalo irelevantno. Odločitev o zavrženju predloga za obročno plačilo sodnih taks pa je pravilna iz razlogov prvostopnega sklepa. Na te se pritožbeno sodišče sklicuje.

V skladu z 2. točko 365. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Ker nasprotna stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla v ničemer spremeniti svojega pravnega položaja, so stroški za to vlogo za pravdo nepotrebni. V skladu s 1. odst. 155. člena ZPP jih zato pritožbeno sodišče ni priznalo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in naslednji).