Jedro

Ker do nesreče z obravnavanim delovnim strojem (stebrni vrtalni stroj) lahko vedno pride tudi iz nezakrivljenih razlogov (npr. slabost), saj so hoteni ali nehoteni posegi v delovno območje stroja povsem mogoči, četudi izrecno prepovedani, se toženka svoje objektivne odškodninske odgovornosti ne more rešiti. Tožnikov poseg v delovno območje stroja namreč ne more šteti za nepričakovanega, toženkino odgovornost pa zmanjšuje na 60%.

Obrazložitev

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

1. glede temelja odškodninske odgovornosti spremeni tako, da je tožena stranka tožniku odgovorna za nastalo škodo v višini 60%,

2. glede višine odškodnine pa razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 1.527,00 EUR in ji naložilo povrnitev stroškov pravdnega postopka tožene stranke v višini 20,00 EUR. Ugotovilo je, da je vzrok za delovno nesrečo pripisati ravnanju tožnika, ki je kljub opozorilom in usposobljenosti posegel v nevarno območje delovnega stroja, za katerega je menilo, da ni nevarna stvar.

(2) Zoper sodbo se po svojem pooblaščencu iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Sklicujoč se na prakso Vrhovnega sodišča RS, meni, da je sodišče napačno presodilo pravni standard nevarne stvari in zmotno odločilo, da stebrni vrtalni stroj ni nevarna stvar, saj so mogoče situacije, ki so izven človeškega nadzora in se tudi ob najbolj pazljivem delu zaradi narave stroja lahko pripetijo delovne nesreče. Dolgoletne delovne izkušnje tožnika in njegova usposobljenost za delo tega ne spremenita. Ravno to kaže, da je tožnik storil vse potrebno, da bi nesrečo preprečil, in spoštoval navodila za varno delo. Na vprašanje presoje nevarne stvari ne vpliva niti dejstvo, da je tožnik vedel, da obdelovanec lahko izpade iz primeža. Ugotovitev, da je tožnik posegel v nevarno območje stroja, je le hipotetično predvidevanje zaslišane priče B.. Sodba ne vsebuje obrazložitve odločilnega dejstva – ugotovitve, da stebrni vrtalni stroj ni nevarna stvar. Nasprotuje dokazni oceni izpovedb zaslišanih prič, saj je večjo težo sodišče poklonilo priči, ki ob dogodku ni bila prisotna. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in priglaša stroške pritožbe.

(3) Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Ker je glede na zahtevan znesek obravnavana zadeva spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena ZPP), je mogoče v skladu s specialno določbo 1. odstavka 458. člena ZPP sodbo izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka) in zaradi zmotne ali napačne uporabe materialnega prava. Pritožbena graja je delno usmerjena tudi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik z roko posegel v nevarno območje delovnega stroja. Zaradi (v sporu majhne vrednosti) omejenih pritožbenih razlogov je tožnikova pritožba v tem delu nedopustna.

(6) Med pravdnima strankama ni spora, da je do poškodbe tožnika na delovnem mestu prišlo med vrtanjem luknje v obdelovanec na stebrnem vrtalnem stroju in da tožena stranka odgovarja za tožnikovega delodajalca.

(7) Presoja, ali je stebrni vrtalni stroj in delo z njim nevarna stvar oz. nevarna dejavnost, za katero zavarovanec tožene stranke odgovarja po načelu objektivne odgovornosti (150. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče meni, da se toženka glede na konstrukcijo stroja, pri kateri lahko pride do nezgode, kljub skrbnemu nadzoru ter natančnim in spoštovanim navodilom za varno delo, ne more (v celoti) rešiti odškodninske odgovornosti. Glede na predložene fotografije delovnega stroja (C1) lahko do nesreče vedno pride tudi iz nezakrivljenih razlogov (npr. slabost), saj so hoteni ali nehoteni posegi v delovno območje stroja povsem mogoči, ker niso z ničemer preprečeni. Pritožbeno sodišče zato meni, da gre toženki naprtiti odškodninsko odgovornost po principu objektivne odgovornosti (2. odstavek 131. člena OZ), na presojo katere ne more vplivati delavčevo morebitno neskrbno ravnanje, lahko pa to njeno odgovornost izključi ali zmanjšuje. Porazdelitvi rizika nastanka škode v tovrstnih primerih ustreza princip, po katerem za škodo odgovarja tisti, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja ali imetnik nevarne stvari, oprostitveni razlogi pa so izjeme, dejanje mora biti nepričakovano in nepreprečljivo. Merilo pa je skrbnost dobrega strokovnjaka. Ker so posegi v delovno območje stroja vedno mogoči, četudi izrecno prepovedani, ti ne morejo šteti za nepričakovane v smislu 2. odstavka 153. člena OZ in toženkino odgovornost povsem izključiti.

(8) Ker pa je ugotovljeno, da je tožnik kljub dolgoletnim izkušnjam, usposobljenosti za delo in zavedanju, da lahko obdelovanec iz primeža izpade, pri delu ravnal očitno nepravilno ter v nasprotju z navodili za varno delo in prepovedjo posegov v nevarno območje stroja, razvidno iz nalepke na samem stroju, je na mestu uporaba 3. odstavka 153. člena OZ, ki toženkino odškodninsko odgovornost zmanjšuje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre tožnikov prispevek k nastali škodi oceniti na 40%.

(9) Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugotovilo toženkino odgovornost za nastalo škodo v višini 60% (5. točka 358. člena ZPP), glede višine odškodnine pa sodbo razveljavilo in jo zaradi načela ekonomičnosti in pospešitve postopka ter, upoštevaje z Ustavo RS zajamčeno pravico strank do pritožbe, v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj bo za njeno določitev potrebno izvesti predlagane dokaze (154. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo (4. odstavek 164. člena ZPP).

(10) Za sojenje v tej zadevi je Višje sodišče v Ljubljani pristojno na podlagi sklepa začasne predsednice Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2010-63 z dne 26.07.2010, s katerim je bila pristojnost z Višjega sodišča v Celju prenesena na Višje sodišče v Ljubljani.