Jedro

Pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico senat ne more dokazov, predlaganih v obtožnici in v ugovoru, ocenjevati po načelu proste presoje dokazov, torej na enak način kot ocenjuje dokaze, ko odloča o obtoženčevi krivdi na podlagi opravljene glavne obravnave. Mora pa vedno oceniti ali je zbranih zadosti dokazov za utemeljenost suma, ki opravičuje vložitev obtožbe in nadaljnji kazenski postopek po tej obtožbi ter svojo oceno tudi ustrezno obrazložiti.

Izrek

Zahtevi zagovornika obt. M.Š. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočen sklep Okrožnega sodišča v L. z dne 21.10.1996, razveljavi in zadeva vrne zunajobravnavnemu senatu navedenega sodišča v novo odločitev.

Obrazložitev

Z uvodoma omenjenim sklepom sta bila zavrnjena kot neutemeljena ugovora obt. M.Š. in njegovega zagovornika zoper obtožni predlog, s katerim je obtoženec obtožen kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 2. odstavku 108. člena v zvezi z 2. odstavkom 114. člena KZ-77. Zoper ta pravnomočen sklep je obtoženčev zagovornik dne 11.11.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja kršitev 4. točke 1. odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se obtožba ne dopusti in kazenski postopek zoper obtoženca ustavi, oziroma, da ta sklep razveljavi in vrne zadevo Okrožnemu sodišču v L. v novo odločitev - v popolnoma spremenjeni sestavi senata.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru, podanim po 2. odstavku 423. člena ZKP, predlagal, da se zagovornikova zahteva kot neutemeljena zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovornik ima prav, ko trdi, da je z izpodbijanim sklepom kršeno določilo 4. točke 1. odstavka 277. člena ZKP. Po tem zakonskem določilu mora namreč senat, ko sklepa o ugovoru zoper obtožnico, odločiti, da se obtožba ne dopusti in da se kazenski postopek ustavi, če ugotovi, da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženec utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe. Pri odločanju o ugovoru zoper obtožnico senat ne more dokazov, predlaganih v obtožnici in v ugovoru, ocenjevati po načelu proste presoje dokazov, torej na enak način kot ocenjuje dokaze, ko odloča o obtoženčevi krivdi na podlagi opravljene glavne obravnave. Mora pa vedno oceniti ali je zbranih zadosti dokazov za utemeljenost suma, ki opravičuje vložitev obtožbe in nadaljnji kazenski postopek po tej obtožbi ter svojo oceno tudi ustrezno obrazložiti. V nasprotju z omenjeno zakonsko določbo je tedaj stališče izraženo v 2. stavku 4. odstavka obrazložitve izpodbijanega sklepa, da se senat "ne more spuščati v oceno dokazov in sicer v tem smislu ali ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženi utemeljeno sumljiv dejanja, ki je predmet obtožbe".

Ker izpodbijani sklep ne vsebuje ocene senata v smislu 4. točke 1. odstavka 277. člena ZKP, je podana tudi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, da sklep nima razlogov o odločilnem dejstvu - to je, ali je zadosti dokazov za utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe. Oziroma so razlogi o odločilnih dejstvih, navedeni v 1. in 2. stavku 4. odstavka obrazložitve izpodbijanega sklepa, tudi s seboj v nasprotju, saj se v 1. stavku ugotavlja, da je utemeljenost suma razvidna iz priložene revije, v 2. stavku pa se trdi, da senat ne more ocenjevati ali je zadosti dokazov.

Zaradi odprave navedenih kršitev procesnega zakona je vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in odločilo kot je razvidno iz izreka sklepa (1. odstavek 426. člena ZKP). Ni pa ugododilo zagovornikovemu predlogu, da naj se zadeva vrne v novo odločitev povsem drugemu senatu Okrožnega sodišča v L., saj takšen predlog nima zakonske podlage. Določba 4. odstavka 392. člena ZKP se namreč ne uporablja smiselno v postopkih zoper sklep, zagovornik pa tudi sicer tega svojega predloga ni z ničemer utemeljil.