Jedro

Ker je posest dejanska oblast nad stvarjo, je mogoče govoriti o motenju posesti le, če zaradi motitvenega dejanja dejanska oblast dotedanjega posestnika na stvari popolnoma preneha (odvzem posesti) ali če je njegova dejanska oblast v kakšnem pogledu ali delu omejena, a ne povsem izključena, z dejansko oblastjo nekoga drugega (motenje posesti v ožjem smislu).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani sklep v točkah I/1., 2. in 3. izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeči stranki sta dolžni tožencu nerazdelno povrniti 132.585,40 SIT stroškov tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.10.1999 do plačila v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Nesporno je, da je toženec S. T. 17.6.1999 z leseno desko razbil stekla na treh oknih v pritličju in stekleno prizmo na stopnišču stanovanjske hiše, ki jo R. in J. B. gradita na parceli J. B. št. 88 k.o. Ž.

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom ugotovilo, da je toženec s takšnim svojim ravnanjem toženca motil v posesti hiše, ga zavezalo vzpostaviti v 8 dneh prejšnje stanje, mu za v bodoče prepovedalo takšna ali podobna motilna dejanja in ga zavezalo tožnikoma povrniti 112.824,38 SIT pravdnih stroškov. Hkrati ga je z začasno odredbo zavezalo prejšnje stanje vzpostaviti v roku 3 dni in mu do pravnomočnega zaključka te pravde prepovedalo na kakršenkoli način posegati v hišo na p. št. 88 k. o. Ž., jo uničevati ali poškodovati in ovirati izvajanje gradbenih del na njej.

Toženec izpodbija obe odločbi sodišča prve stopnje.

V pritožbi zoper sklep, s katero uveljavlja pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP opozarja, sklicujoč se na listinsko dokumentacijo v spisu, na dejstvo, da je zgradba tožnikov črna gradnja, saj še ni pravnomočno niti lokacijsko dovoljenje in je očitno, da bo razveljavljeno. Gradnja je zato nedovoljena in tožnikoma posestno varstvo ne pripada. Poleg tega pa se je tožeča stranka dne 17.9.1998 zavezala, da bo vsa tri okna in steklene prizme zazidala, skrajšala napušč strehe in namestila žlebove in snegobrane do 17.10.1998, a je svojo obveznost izpolnila le glede napušča. Toženec je tožnikoma pripravljen povrniti škodo v obsegu, v katerem se bo izkazala za resnično in utemeljeno, ni pa dolžan vzpostaviti stanja, do katerega je tožeča stranka prišla na nedovoljen in nezakonit način, brez ustreznih dovoljenj in ki bi ga poleg tega morala sama tudi na podlagi zaveze z dne 17.10.1998 spremeniti prav z zazidavo treh oken in steklene prizme. Tako pridemo do situacije, ko bi morala tožena stranka vzpostaviti na objektu tožeče stranke nedovoljeno stanje, tožena stranka pa bi morala nato odstraniti prav to, kar bi toženec napravil, ker je sprejela takšno zavezo in ker se bo zanesljivo tako glasilo tudi lokacijsko dovoljenje.

Pritožba je utemeljena.

Posestno varstvo pripada tistemu posestniku, čigar posest je bila motena ali mu je bila odvzeta (75. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR) s samovoljnim ravnanjem. Ker je posest dejanska oblast nad stvarjo (1. in 2. odst. 70. čl. ZTLR), je posest motena, če zaradi motitvenega dejanja dejanska oblast dotedanjega posestnika na stvari popolnoma preneha (odvzem posesti) ali je njegova dejanska oblast v kakšnem pogledu ali delu omejena, a ne povsem izključena, z dejansko oblastjo nekoga drugega (motenje posesti v ožjem smislu).

Pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo toženčevo ravnanje samovoljno, ne izpodbija niti pritožba. Ima pa prav, ko graja materialnopravno pravilnost zaključka, da je toženec s tem, ko je na hiši tožnikov razbil tri okna in stekleno prizmo, motil njuno posest. Njuna dejanska oblast nad hišo se ni zmanjšala in jima ni bila odvzeta in to je razlog, da o motenju posesti ni mogoče govoriti. Ni dvoma, da je bilo toženčevo ravnanje škodno, vendar vsako oškodovanje tujega premoženja ni hkrati tudi motenje posesti.

Toženec s svojim samovoljnim posegom v premoženje v posesti tožnikov posestnega stanja ni v ničemer spremenil, zato je tožnikoma odgovoren za škodo, ki jo je povzročil, v tistem obsegu, v katerem je pravno priznana, ne pripada pa tožnikoma posestno varstvo.

Ob pravilni uporabi materialnega prava je zato drugostopno sodišče moralo sklep o motenju posesti spremeniti tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (3. točka 365. čl. ZPP).

Ker je spremenilo odločbo o glavni stvari, je po določbi 2. odst. 165. čl. ZPP moralo pritožbeno sodišče odločiti o stroških vsega postopka v zvezi z zahtevkom, o katerem je pravnomočno odločilo.

Glede na njegov uspeh v pravdi je toženec (1. odst. 154. čl. ZPP) upravičen do povrnitve 132.585,40 SIT potrebnih in koristnih stroškov postopka (1. odst. 155. čl. ZPP), ki jih predstavljajo stroški zastopanja, odmerjeni po Odvetniški tarifi na 93.085,40 SIT (300 tč.

za odgovor na tožbo po tar. št. 14/1, zastopanje na naroku za glavno obravnavo 150 tč. po tar. št. 15/1, trajanje nad pol ure 50 tč. po 13. čl., poročilo stranki 10 tč. po tar. št. 33/4, 375 tč. za pritožbo po tar. št. 16/1 in poročilo stranki 10 tč. po tar. št. 33/4 ali 895 tč. po 87,40 SIT = 78.223,00 SIT, povečano za 19 %-ni DDV), sodne takse, odmerjene po Zakonu o sodnih taksah (7.500,00 SIT za odgovor na tožbo po tar. št. 1/2 in 30.000,00 SIT za pritožbo po tar.

št. 3/1) na 37.500,00 SIT in potni stroški v znesku 2.000,00 SIT.