Jedro

V zvezi s pritožbenimi trditvami, da iz izreka napadene sodbe izhaja besedna zveza "plačali smo u za tebe", pa pritožbeno sodišče dodaja, da gre za očitno pisno pomoto, ki jo je mogoče odpraviti po prvem odstavku 365. člena ZKP, kar stori predsednik senata sodišča prve stopnje s posebnim sklepom na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti. Da gre za pomoto in ne kaj drugega je namreč jasno razvidno iz samega izreka razglašene sodbe, iz katerega izhaja besedna zveza "plačali smo umor za tebe" (l. št. 153 spisa), prvi odstavek 317. člena ZKP pa jasno določa, da se za izvirnik sodbe šteje izrek sodbe v zapisniku o glavni obravnavi. Ker se mora pisno izdelana sodba popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena (prvi odstavek 364. člena ZKP), bo moralo prvostopno sodišče odpraviti neskladje med razglašeno (torej izvirnikom) in pisno izdelano sodbo z izdajo popravnega sklepa.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene M.D. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženka se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 46203/2016 z dne 22. 8. 2017 obdolženo M.D. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji po 57. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po prvem odstavku 135. člena KZ-1 določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženka dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in sodno takso v višini 100,00 EUR ter potrebne stroške in nagrado pooblaščenca oškodovanke.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženke zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da napadeno sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe in plačila sodne takse. Dne 26. 1. 2018 je obdolženkin zagovornik Okrajnemu sodišču v Mariboru posredoval izjavo A.D., ki jo je pritožbeno sodišče prejelo dne 31. 1. 2018, vendar je pri odločanju ni upoštevalo, saj je bila vložena po preteku pritožbenega roka, ki se je iztekel dne 18. 12. 2017. 3. Na pritožbo zagovornika obdolženke je podala odgovor okrožna državna tožilka, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP pritožnik uveljavlja s trditvijo, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je besedno zvezo "za umor tebe" spremenilo v "umor za tebe", prekoračilo obtožbo, ki je storjena v škodo obdolženke, saj lahko obtožbo spremeni le državni tožilec. Navaja še, da iz izreka napadene sodbe izhaja, da je obdolženka oškodovanki zagrozila z besedami "plačali smo u za tebe", kar pa pomeni nekaj povsem drugega kot kaznivo dejanje grožnje.

6. Pritožniku ni mogoče pritrditi. V procesnem zakonu je vprašanje objektivne identitete med obtožbo in sodbo predpisano v določbi prvega odstavka 354. člena ZKP. Sodišče je vezano na dejanje, ki je predmet obtožbe, vendar ustaljena sodna praksa ne zahteva absolutne vezanosti sodbe na obtožbo, kot jo razume pritožnik. Čeprav je odgovornost za spremembo opisa kaznivega dejanja na glavni obravnavi predvsem na državnem tožilcu, pa sme tudi sodišče samo, glede na rezultate dokaznega postopka, poseči v opis kaznivega dejanja. Velja splošno pravilo, da sodišče ne sme spremeniti v obsodilni sodbi opisa dejanja v obdolženčevo škodo ali obdolženca obsoditi za povsem drugo kaznivo dejanje kot je obtožen. Sodba in obtožba morata imeti za podlago identični historični dogodek in sodba ne sme prekoračiti meje opisa tega dogodka kot ga vsebuje obtožba glede pravno relevantnih dejstev, ki obsegajo subjektivne in objektivne znake kaznivega dejanja1. Za presojo, ali gre za poseg v objektivno identiteto med obtožbo in sodbo v smislu 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, je torej odločilen poseg sodišča v opis obravnavanega kaznivega dejanja. Prvostopno sodišče je v dejanski opis kaznivega dejanja poseglo zgolj tako, da je navedbo "za umor tebe" zamenjalo z navedbo "umor za tebe", kar pa ne pomeni spremembe v obdolženkino škodo, saj se ji s tem glede načina storitve ne očita nič drugega in nič več kot to, kar ji je očitala obtožba. V napadeni sodbi (točka 4) je razloge za ta poseg pojasnilo. Navedlo je, da je besedno zvezo "za umor tebe" spremenilo v "umor za tebe", saj takšna besedna zveza izhaja iz predloga za pregon, ki ga je oškodovanka podala dne 27. 6. 2016 in njene izpovedbe na glavni obravnavi. Ker obdolženki takšna sprememba ni v škodo, saj opisano dejanje zato v nobenem pogledu ni težje in ohranja objektivno identiteto med opisom kaznivega dejanja v obtožbi in opisom v izreku sodbe, v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. V zvezi s pritožbenimi trditvami, da iz izreka napadene sodbe izhaja besedna zveza "plačali smo u za tebe", pa pritožbeno sodišče dodaja, da gre za očitno pisno pomoto, ki jo je mogoče odpraviti po prvem odstavku 365. člena ZKP, kar stori predsednik senata sodišča prve stopnje s posebnim sklepom na zahtevo strank ali po uradni dolžnosti. Da gre za pomoto in ne kaj drugega je namreč jasno razvidno iz samega izreka razglašene sodbe, iz katerega izhaja besedna zveza "plačali smo umor za tebe" (l. št. 153 spisa), prvi odstavek 317. člena ZKP pa jasno določa, da se za izvirnik sodbe šteje izrek sodbe v zapisniku o glavni obravnavi. Ker se mora pisno izdelana sodba popolnoma ujemati s sodbo, ki je bila razglašena (prvi odstavek 364. člena ZKP), bo moralo prvostopno sodišče odpraviti neskladje med razglašeno (torej izvirnikom) in pisno izdelano sodbo z izdajo popravnega sklepa.

7. Glede pritožbenih izvajanj v smeri, da je bila obdolženki kršena pravica do obrambe, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca računalniške stroke, saj bi s tem dokazom lahko ugotovilo, da oškodovanka ne govori resnice, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ta kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je v točki 3 napadene sodbe tehtno obrazložilo, na podlagi česa zaključuje, da izvedba predlaganega dokaza ni potrebna za razjasnitev dejanskega stanja obravnavane zadeve. Ker je v sodbi verodostojnost oškodovanke ocenilo in razumno utemeljilo v povezavi z drugimi dokazi, z zavrnitvijo predloga, da se pritegne izvedenec računalniške stroke, pravice obdolženke do obrambe ni prekršilo. Sicer pa s takšnimi pritožbenimi pomisleki pritožnik graja prvostopno dokazno oceno in s tem uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Pritožnik v pritožbi uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona, vendar pri tem ne navede katero kršitev iz 372. člena ZKP ima v mislih oziroma, kaj naj bi iz tega določila zagrešilo prvostopno sodišče. Meni, da obravnavano kaznivo dejanje ne vsebuje vseh zakonskih znakov, saj oškodovanka ni bila prestrašena in vznemirjena. Pritožnik torej predpostavlja drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče in na podlagi tega ugotavlja obstoj kršitve kazenskega zakona. Taka kršitev pa ni mogoča, saj je kazenski zakon kršen le takrat, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenskega zakona ne uporabi ali pa ga uporabi nepravilno. Nič od tega pa sodišče prve stopnje ni zagrešilo, zato je uveljavljanje tega pritožbenega razloga brez podlage.

9. Tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja pritožnik neutemeljeno graja. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženke in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter zanesljivo zaključilo, da je storila očitano kaznivo dejanje. Svojo odločitev je tehtno in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki iz napadene sodbe ter jih kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi trditvami pa še dodaja:

10. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se pritožnik ne strinja. Ponavlja obdolženkin zagovor in skuša ponovno prepričati, da obdolženka očitanega kaznivega dejanja ni storila, saj oškodovanki ni grozila, kar sta potrdili tudi priči E.D. in D.D., katerima sodišče prve stopnje neutemeljeno ni verjelo. Da obdolženka oškodovanki ni grozila pa je potrdil tudi priča A.D., ki se je po izdaji napadene sodbe samoovadil, da je v obravnavanem kazenskem postopku krivo pričal v škodo obdolženke. Meni, da oškodovanka obdolženke ni ovadila zaradi prestrašenosti in vznemirjenosti, temveč zasleduje interes po pridobitvi odškodnine.

11. S takšnimi pritožbenimi stališči ni mogoče soglašati. Neprepričljivemu obdolženkinemu zagovoru sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo (točka 6). Oškodovanka S.D. je namreč prepričljivo izpovedala, da ji je obdolženka grozila z besedami, ki jih je navedla v kazenski ovadbi, in ki izhajajo iz izreka napadene sodbe. Pojasnila je, da ji je obdolženka rekla, "da naj odide, ker jo bodo ubili in da naj pove, koliko hoče v kuverti, da pusti A.D.", vsega pa se ni spomnila, saj je bilo groženj veliko. Pri tem je bil prisoten tudi A.D., brata D. pa sta kadila na balkonu. Njeno izpovedbo je potrdil priča A.D., ki je povedal, da je obdolženka grozila oškodovanki z besedami "vemo kako dihaš, vemo za vsak tvoj korak, ubili te bomo", te grožnje pa je izrekla v ostrem tonu, in sicer na način, da si mora oškodovanka nekaj zapomniti. Navedel je še, da so bili v spalnici le on, obdolženka in oškodovanka, brata D. pa sta kadila na balkonu. Pritožbene navedbe, da priča A. D. ni potrdil izpovedbe oškodovanke, so zato netočne. Glede pritožbenih zatrjevanj, da je A.D. krivo pričal, pa pritožbeno sodišče dodaja, da se je A.D. na državnem tožilstvu samoovadil zaradi krivega pričanja v obravnavanem kazenskem postopku šele dne 1. 12. 2017, torej po izdaji napadene sodbe, zaradi česar taka njegova izjava ne more biti predmet tega pritožbenega postopka, temveč bo lahko predmet morebitne vložitve izrednega pravnega sredstva, to je obnove kazenskega postopka, pri čemer pa se kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, sme obnoviti v korist obsojenca, če se dokaže, da temelji sodba na krivi izpovedbi priče, ki mora biti dokazana s pravnomočno sodbo (410. člen ZKP). O napetih odnosih med sorodniki A.D. in oškodovanko je izpovedal tudi priča S.Ž., ki je pojasnil, da mu je oškodovanka večkrat rekla, da ji grozijo. Pa tudi priča P.K. je potrdila, da je bilo v sporih med oškodovanko in A.D. ter njegovo družino več intervencij. Z navedenimi dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, pa je v celoti ovržen obdolženkin zagovor. Sodišče prve stopnje zato tudi utemeljeno ni sledilo pričam E.D., D.D. in D.S.B., ki so zagovor obdolženke skušale potrditi, saj so bile njihove izpovedbe neprepričljive, neskladne in v nasprotju z ostalimi izvedenimi dokazi kot tudi z zagovorom obdolženke, kar je v napadeni sodbi tudi prepričljivo obrazložilo (točka 7). Zato so vsi pritožbeni pomisleki, da sodišče prve stopnje ni verjelo priči E.D. zato, ker ima z obdolženko otroka, neutemeljeni. Pritožnik nima prav niti, ko trdi, da oškodovanka ni bila prestrašena in vznemirjenja, saj groženj ni takoj prijavila. Pritožba prezre, da je oškodovanka izpovedala, da je obdolženkine grožnje vzela resno, bila je prestrašena, ker je mislila, da ji bodo res kaj storili. Da groženj ni takoj prijavila policiji je pojasnila s tem, da ni imela moči, da bi policijo takoj obvestila, saj je bilo tistega dne toliko slabih stvari, bilo pa jo je tudi sram, saj sta s partnerjem policijo zaradi konfliktov z njegovimi sorodniki pogosto klicala. Grožnje je prijavila dne 27. 6. 2016, ko je v svojem avtomobilu našla nameščeno sledilno napravo, saj ni vedela, kako daleč bodo šli. Da je bila oškodovanka prestrašena zaradi obdolženkinih groženj pa sta potrdili tudi priči A.D. in S.Ž. Zato pritožnik, ki skuša prepričati, da obdolženka oškodovanke ni želela ustrahovati ali vznemirjati, temveč je njeno ravnanje bilo zgolj reakcija na prejete grožnje, ki ji jih je oškodovanka pošiljala preko sporočil, ne more biti uspešen. Pritožnik za takšne trditve namreč nima podlage niti v zagovoru obdolženke, ki je izrecno zanikala grožnje, zaradi česar je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrnilo predlagan dokaz obrambe (postavitev izvedenca računalniške stroke) in razloge za to sprejemljivo obrazložilo v točki 3 napadene sodbe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje z izvedbo predlaganega dokaza ne bi moglo ugotoviti drugačnega dejanskega stanja, kot ga je sedaj. Pritožbi ni mogoče pritrditi niti, ko navaja, da oškodovanka ni bila prestrašena, saj potem zagotovo ne bi dne 6. 7. 2016 prišla na dom obdolženke in slednjo napadla, saj prezre, da je obravnavanega dne obdolženka napadla oškodovanko, kar izhaja iz plačilnega naloga št. 0000110432452 (l. št. 88 - 90 spisa). Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je bila obdolženkina grožnja, da bodo napadli oškodovankino življenje, resna in objektivno zmožna in da je pri oškodovanki dosegla občutek resne ogroženosti in prestrašenosti ter je bila izrečena z namenom ustrahovanja, na kar je utemeljeno sklepalo tudi zato, ker je obdolženka prišla v oškodovankino stanovanje s tremi moškimi, oškodovanka pa je bila sama. Ob tem ne gre prezreti niti okoliščine, da si je oškodovanka morala poiskati psihiatrično pomoč (v prilogi B7 - stran 17). Pri opozarjanju na motiv oškodovanke za prijavo kaznivega dejanja pa pritožnik tudi zanemari dejstvo, da oškodovanka zoper obdolženko ni priglasila premoženjskopravnega zahtevka. Glede na navedeno je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje obdolženko utemeljeno spoznalo za krivo očitanega ji kaznivega dejanja, pravilno je ugotovilo tudi njeno krivdo, in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo. S temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki se v preostalem v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

12. Po obrazloženem, in ker tudi v ostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

13. Odločbe o kazenski sankciji pritožnik ne graja, ta del sodbe pa je pritožbeno sodišče preizkusilo v skladu z določbo 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni utemeljenih razlogov za spremembo tega dela sodbe v korist obdolženke. Sodišče prve stopnje je namreč obdolženki ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, stopnje njene krivde in ostalih okoliščin, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije (drugi odstavek 49. člena KZ-1), izreklo primerno kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave, v njej pa ji določilo ustrezno zaporno kazen in najkrajšo preizkusno dobo. S takim izrekom soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj ga ocenjuje kot ustreznega.

14. Ker tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi zagovornika obdolženke odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

15. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica premoženjskih razmer obdolženke, ki je brez premoženja, brez dohodkov in mati enega mladoletnega otroka.

1 O tem sodba Vrhovnega sodišča I Ips 17/2011 z dne 1. 9. 2011.