Jedro

Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da sta tako obdolženi kot tudi oškodovanka kršila dolžnostno ravnanje, da je torej podana konkurenca kršitev, zato je potrebno ugotoviti,katera izmed obeh kršitev je neposredni vzrok nastale posledice v kazenskopravnem smislu. V takšnih primerih je potrebno vselej presoditi, v kolikšni meri je oškodovankina kršitev dolžnostnega ravnanja predstavljala izjemni dogodek oziroma v kolikšni meri je bil ta dogodek predvidljiv glede na konkretne okoliščine predmetne prometne situacije. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je oškodovanka zavrla nenadoma, brez utemeljenega razloga in brez nakazovanja spremembe smeri vožnje in to tudi prepričljivo obrazložilo (1. odstavek na 13. strani sodbe). Pritožbeno sodišče te razloge v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Ker se je torej oškodovankino ravnanje pokazalo za nepredvidljivo in zato neodklonljivo, njena kršitev dolžnostnega ravnanja pomeni negacijo kršitve dolžnostnega ravnanja obdolženca. Obdolženčevo ravnanje je sicer nedvomno v naravni vzročni zvezi s prepovedano posledico, vendar pa ta za obstoj malomarnostnega kaznivega dejanja po I. odst. 326. člena KZ ne zadošča. Oškodovankino nepredvidljivo ravnanje predstavlja vzrok nezgodi, ki izključuje kazenskopravni pomen vzročnega prispevka obdolženca.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S. G. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje ogrožanja posebnih vrst javnega prometa po I. odst. 326. člena KZ. O stroških kazenskega postopka je odločilo v skladu z določbo I. odst. 96. člena ZKP.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega in mu izreče pogojno obsodbo v kateri naj mu določi kazen enega meseca zapora s preizkusno dobo enega leta.

Zagovornika obdolženca sta v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo, zato ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožnica v pritožbi sicer pravilno poudarja, da je obdolženi kršil

1. točko I. odst. 25. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, vendar pa neutemeljeno navaja, da je neposredni vzrok za nastanek prometne nesreče ravnanje obdolženca in ne ravnanje oškodovanke. Sodišče druge stopnje se strinja s sodiščem prve stopnje, da sta tako obdolženi kot tudi oškodovanka kršila dolžnostno ravnanje, da je torej podana konkurenca kršitev, zato je potrebno ugotoviti,katera izmed obeh kršitev je neposredni vzrok nastale posledice v kazenskopravnem smislu. V takšnih primerih je potrebno vselej presoditi, v kolikšni meri je oškodovankina kršitev dolžnostnega ravnanja predstavljala izjemni dogodek oziroma v kolikšni meri je bil ta dogodek predvidljiv glede na konkretne okoliščine predmetne prometne situacije. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je oškodovanka zavrla nenadoma, brez utemeljenega razloga in brez nakazovanja spremembe smeri vožnje in to tudi prepričljivo obrazložilo (1. odstavek na 13. strani sodbe). Pritožbeno sodišče te razloge v celoti sprejema in se nanje sklicuje. Ker se je torej oškodovankino ravnanje pokazalo za nepredvidljivo in zato neodklonljivo, njena kršitev dolžnostnega ravnanja pomeni negacijo kršitve dolžnostnega ravnanja obdolženca.

Obdolženčevo ravnanje je sicer nedvomno v naravni vzročni zvezi s prepovedano posledico, vendar pa ta za obstoj malomarnostnega kaznivega dejanja po I. odst. 326. člena KZ ne zadošča. Oškodovankino nepredvidljivo ravnanje predstavlja vzrok nezgodi, ki izključuje kazenskopravni pomen vzročnega prispevka obdolženca.

Glede na navedeno pritožnica ne more omajati pravilnih razlogov izpodbijane sodbe z navedbami, da je obdolženi nevarno kršil cestno prometni predpis, da gre za voznika avtobusa in da bi zato moralo sodišče prve stopnje njegovo ravnanje presojati strožje kot ravnanje oškodovanke. Res je sicer, da je zakonodajalec kaznivo dejanje po

326. členu KZ inkriminiral kot ogroževalno kaznivo dejanje, vendar pa je potrebno tudi pri takem kaznivem dejanju presojati ali je podana vzročna zveza v kazenskopravnem smislu med obdolženčevim ravnanjem in prepovedano posledico. Kot že rečeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da vzročna zveza ni podana. Nerelevantno pa je tudi sklicevanje pritožnice na novi Zakon o varnosti cestnega prometa, saj tudi pritožnica sama navaja, da ta zakon v času storitve kaznivega dejanja še ni veljal. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj tudi ni ugotovilo kršitev zakona na katere mora paziti po uradni dolžnosti (I. odst. 383. člena ZKP).