Jedro

Tožnik je z zapustitvijo azilnega doma s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo prošnjo tožnika za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik v Republiko Slovenijo prišel 27. 3. 2018 ter da je 6. 4. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

Upravni organ je tožnikovo prošnjo zavrnil kot očitno neutemeljeno na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Upravni organ zaključuje, da iz opisa dogodkov, kakor ga je podal tožnik ob podaji prošnje in na osebnem razgovoru, izhaja, da gre izključno za ekonomske razloge, ne pa za preganjanje zaradi katerega od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji. Okoliščine, ki jih tožnik navaja kot razlog, zaradi katerega potrebuje zaščito, niso take narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Iz navedb tožnika očitno izhaja, da ne beži pred preganjanjem ali resno škodo. Institut priznanja mednarodne zaščite ni namenjen reševanju socialnoekonomskih stisk, ampak izključno težavam, ki so jih prosilci imeli v svoji državi zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Glede na to organ zaključuje, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je potrebno njegovo prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1. Poleg tega tožnik prihaja iz Alžirije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 17. 2. 2016 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Upravni organ pa tudi ugotavlja, da v tožnikovih navedbah ni tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Tako so izpolnjeni pogoji, da se tožnikova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. V konkretnem primeru tako ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Upravni organ pa se sklicuje še na splošno znano dejstvo, da v tožnikovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali oboroženega spopada.

2. Tožnik se uvodoma sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-96/09 z dne 9. 7. 2009, točko 9 obrazložitve, po kateri mora pristojni organ o prošnji za mednarodno zaščito praviloma odločiti v rednem postopku ter lahko odloči v pospešenem postopku ali v posebnih postopkih le, če so izpolnjeni zakonski pogoji. Iz 12. točke navedene odločbe pa izhaja tudi, da če mora pristojni organ za sprejem odločitve ocenjevati in presojati stopnjo intenzivnosti zatrjevanih kršitev človekovih pravic v skladu s pogoji, določenimi v Ženevski konvenciji, ne more biti že iz prošnje očitno, da prosilcu ne grozi preganjanje. Tožnik se ne strinja z oceno upravnega organa, da okoliščine, ki jih je navajal, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik izpostavlja, da kot Berber v Alžiriji nima pravic, da Berbere diskriminirajo. Tožnik je torej že v postopku izpostavil popolno odtegnitev človekovih pravic v izvorni državi, česar je deležen kot pripadnik Berberov. Popolna odtegnitev človekovih pravic pa po njegovem mnenju ustreza definiciji preganjanja iz drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. Popolna odtegnitev človekovih pravic sama po sebi nikakor ni tako malenkostna oziroma tako očitno neutemeljena, da bi upravni organ brez ocenjevanja lahko na prvi pogled z gotovostjo zaključil, da gre za nepomembno okoliščino za presojo utemeljenosti prošnje ter da tožnik ni izkazal zahtevanih pogojev glede dejanj preganjanja in nastanka resne škode. Kar pomeni da ni bil izpolnjen pogoj iz pete alineje 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene, saj se dejansko stanje ni dalo v celoti ugotoviti zgolj na podlagi podatkov iz prošnje in informacij, pridobljenih v osebnem razgovoru ter splošno znanih dejstev in uradnih podatkov, s katerimi razpolaga pristojni organ v smislu prve, druge in šeste alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1, predvsem pa ne brez preverjanja tožnikovih navedb z aktualnimi splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi v smislu osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1, ampak bi bilo potrebno opraviti presojo intenzivnosti zatrjevanih dejanj preganjanja. Navedeno pa daje podlago za zaključek, da bi organ moral prošnjo tožnika obravnavati v rednem postopku, da se tožniku na učinkovit način zagotovi uresničitev ustavnega jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

Nadalje je upravni organ svojo odločitev oprl na koncept varne izvorne države, vendar pred izdajo odločbe tožnika s tem ni seznanil. Glede na drugo alinejo prvega odstavka 62. člena ZMZ-1 pa vsak prosilec lahko uveljavlja, da kljub temu, da je neka država razglašena za varno izvorno državo, zanj osebno tista država ni varna izvorna država. Tožnik bi moral biti seznanjen tudi s tem, na podlagi katerih informacij je bila Alžirija v Sloveniji razglašena za varno izvorno državo. Treba je namreč upoštevati, da iz tožnikovih izjav smiselno izhaja, da po njegovem mnenju Alžirija zanj kot Berbera ni varna država. Ker organ tako ni ravnal, je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke (3. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

Tožnik izpostavlja še, da ni bilo pravilno, da pooblaščencu pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ni bilo omogočeno postavljanje dodatnih vprašanj tožniku.

Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

3. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. V njej navaja, da bi izvršitev izpodbijane odločbe pred vročitvijo pravnomočne sodne odločbe kršila njegovo pravico in 23. in 25. člena Ustave. Tožnik bi bil namreč lahko odstranjen z območja Republike Slovenije, kar bi pomenilo, da se ne nahaja pod jurisdikcijo te države, zato v tem upravnem sporu ne bi več izkazoval pravnega interesa. Zgolj ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega akta pa bi za tožnika bila brez pravnega učinka. Odložitev izvršitve izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi, niti koristi nasprotne stranke, ki je, upoštevaje 120. ter tretji odstavek 153. člena Ustave, zavezana v prvi vrsti k spoštovanju in varovanju načela zakonitosti, za kar skrbi tudi sodišče pri presoji posamičnih dokončnih upravnih aktov v skladu z določili 157. člena Ustave in 1. člena ZUS-1. Tožnik sodišču predlaga, naj zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi tako, da odloži izvršitev izpodbijanega akta do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter se pri tem v celoti sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Sodišču smiselno predlaga zavrnitev tožbe.

Naknadno, dne 17. 5. 2018, pa je toženka z dopisom z dne 16. 5. 2018 sodišče obvestila, da je tožnik dne 4. 5. 2018 samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani, zaradi česar je bil izbrisan iz evidence, in se v azilni dom ni vrnil. Meni, da tožnik nima več pravnega interesa za upravni spor ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrže. Z obvestilom toženke je sodišče seznanilo pooblaščenko tožnika.

K I. točki izreka:

5. Sodišče je tožbo zavrglo iz razlogov v nadaljevanju.

6. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Kot je razvidno iz podatkov spisa (natančneje iz dopisa toženke z dne 16. 5. 2018), je tožnik zapustil azilni dom 4. 5. 2018 in se vanj ni več vrnil. 7. Vrhovno sodišče RS je v svojem sklepu, I Up 315/2016 z dne 15. 1. 2017, s katerim je zavrglo pritožbo tožnika zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi pomanjkanja pravnega interesa za vložitev pritožbe, (med drugim) navedlo, da Ministrstvo za notranje zadeve na podlagi 80. člena ZMZ-1 organizira za nastanitev prosilca za mednarodno zaščito azilni dom, v katerem mora prosilec počakati na odločitev o svoji prošnji za mednarodno zaščito. V nasprotnem primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, se njegova prošnja šteje za umaknjeno in pristojni organ postopek s sklepom ustavi (šesti odstavek 49. člena ZMZ-1, 6. točka obrazložitve citiranega sklepa). Nadalje je še navedlo, da ZMZ-1 sicer izrecno res ureja samo primere, ko prosilec izrecno ali s konkludentnim ravnanjem prošnjo umakne v upravnem postopku (do izdaje odločbe), ne pa tudi, kadar prosilec samovoljno zapusti azilni dom (in bi se posledično štela njegova prošnja za umaknjeno) po izdaji upravne odločbe, s katero je bilo odločeno o njegovi prošnji, ali po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o njegovi tožbi zoper odločbo toženke. Vendar pa to po presoji Vrhovnega sodišča RS ne pomeni, da bi sodišče (Vrhovno sodišče RS ali sodišče prve stopnje) v primeru izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 50. člena ZMZ-1, do katerih pride po izdaji odločbe o zavrnitvi prošnje ali po izdaji sodbe sodišča prve stopnje, moralo meritorno obravnavati pritožbo zoper tako odločbo (sodbo v konkretnem primeru), saj, kot je bilo že navedeno, obveznosti prosilca veljajo tudi v primeru sodnega spora (tako stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012 - 7. točka obrazložitve). Z zapustitvijo azilnega doma je tožnik tako po presoji Vrhovnega sodišča RS s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve). Pri tem se Vrhovno sodišče RS sklicuje na več odločb Ustavnega sodišča RS, kjer je bilo zavzeto enako stališče. 8. Glede na v prejšnji točki obrazložitve povzeto stališče sodišče tudi v obravnavanem primeru meni, da je tožnik z zapustitvijo azilnega doma s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da odločba, ki jo izpodbija s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Ob ugotovitvi, da pravni interes tožnika ne obstaja več, se sodišče tudi ne bo opredeljevalo do tožbenih navedb tožnika.

9. Sodišče je zato na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožnikovo tožbo zavrglo, ker je, ob upoštevanju zgoraj povzetih okoliščin ter materialnopravne podlage, ki velja za obravnavani primer, presodilo, da upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

K II. točki izreka:

10. Zahtevo za izdajo začasne odredbe je sodišče moralo zavreči. 11. V 32. členu ZUS-1 urejena začasna odredba je sredstvo, katerega namen je zagotoviti učinkovitost sodnega varstva1 - ne upravnega odločanja, za katero morajo biti taka sredstva zagotovljena v okviru določb upravnega postopka in o katerih mora odločiti pristojni upravni organ. Glede na to je logično, da je to sredstvo mogoče uporabiti šele, ko pride do sodnega spora. Zato je vložena tožba, s katero se zahteva sodno varstvo v upravnem sporu, predpostavka za odločanje o začasni odredbi, pod nadaljnjim pogojem, da so za vsebinsko obravnavanje tožbe izpolnjene procesne predpostavke. Če tožba in s tem upravni spor nista dopustna, ni dopustno vsebinsko obravnavati niti zahteve za izdajo začasne odredbe. Zavržena tožba torej predstavlja procesno oviro za vsebinsko odločanje o predlagani začasni odredbi in za njeno morebitno izdajo2. 1 V prvem odstavku 32. člena ZUS-1 je namreč določeno, da tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena (razen če zakon določa drugače). 2 Tako sklep Vrhovnega sodišča I Up 131/2017 z dne 21. 6. 2017, ki tudi navaja, da je po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča o zahtevi za izdajo začasne odredbe mogoče odločati le, če tožba izpolnjuje procesne predpostavke za meritorno obravnavanje v upravnem sporu, npr. sklepi I Up 124/2008 z dne 20. 3. 2008, I Up 141/2010 z dne 12. 5. 2010, I Up 127/2011 z dne 25. 5. 2011, I Up 47/2016 z dne 2. 3. 2016 itd.