Jedro

Obdolženemu se mora zagotoviti pošten postopek, ali je ta zagotovljen z dodelitvijo zagovornika ali pa ne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera. V obravnavani zadevi je tožena stranka pravilno presodila, da dejstva, kot so osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja in obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge določene okoliščine, ne kažejo na to, da tega poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo, še posebej ob upoštevanju 3. člena ZKP.

Če bi tožena stranka odobrila brezplačno pravno pomoč brez presoje okoliščin v tem primeru, bi šlo za posredno odobritev zagovornika po uradni dolžnosti, kar pa ni bil namen ZBPP-B (prenehanje veljavnosti določb ZKP, ki se nanašajo na zagotovitev zagovornika osumljenemu oziroma obdolženemu, ki si glede na gmotne razmere ne more sam zagotoviti zagovornika), da se izven pogojev 70. člena ZKP, v interesu pravičnosti ter varovanja enakopravnosti, presodijo okoliščine v vsakem primeru posebej.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je kot neutemeljeno tožena stranka zavrnila prošnjo za brezplačno pravno pomoč A.A. (tožnika v tem sporu) z dne 12. 5. 2014. V obrazložitvi navaja, da je prosilec vložil prošnjo za brezplačno pravno pomoč v zvezi z kazensko zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 9377/2010. 2. Po določbi prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), sodišče presoja objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki mora biti izkazan skupaj s subjektivnim to je finančno premoženjskim pogojem. Drugi odstavek 24. člena med drugim določa, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal, ali je če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

3. V kazenski zadevi, v kateri vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, je prosilec obtožen storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena Kazenskega zakonika (KZ), v zvezi s 25. členom KZ. V nadaljevanju navaja dejansko stanje iz obtožbe z naštevanjem predmetov, ki jih je prosilec z vlomom pridobil in njihovo vrednost. Navaja predlagano zaslišanje prič s strani tožilstva ter opredelitev kaznivega dejanja velike tatvine po KZ, za katerega je zagrožena kazen zapora do 5 let. 4. Glede na opis in težo očitanega kaznivega dejanja je tožena stranka ugotovila, da se v tem primeru ne bodo obravnavala pravna in dejansko zapletena vprašanja, ker so bile okoliščine storitve kaznivega dejanja raziskane že v predkazenskem postopku. Tožilstvo je tudi sicer sodišču predlagalo izvedbo obsežnejših dokazov, med njimi prič in listinskih dokazil. Ni nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da pošten postopek ne bi bil zagotovljen oziroma bo ta zagotovljen le v primeru strokovne obrambe. Nadalje niso izkazane okoliščine, da prosilec ne bi bil sposoben razumeti česa je obtožen in se tudi braniti pred očitki. Razumel je vse podane pravne pouke. Tudi na vsebino zapisnika prosilec ni imel pripomb, ko je bil zaslišan v predkazenskem postopku.

5. V nadaljevanju navaja določbo 3. člena Zakona o kazenskem postopku (in dubio pro reo), določbe 17. člena ZKP, ki določajo načelo iskanje resnice. Takšen odrek strokovne pomoči, pa tudi ne pomeni posega v prosilčeve temeljne pravice, ker si lahko sam izbere zagovornika in ga tudi plača. 6. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka. Zatrjuje, da so mu bile kršene z ustavo zagotovljene človekove pravice do sodnega varstva. Poudarja, da temeljna načela kazenskega postopka ne predstavljajo garancije za kvalitetno obrambo, niti same po sebi ne morejo biti porok poštenega sojenja. Če bi bilo tako, potem ne bi bila potrebna redna in izredna pravna sredstva. Ne bi rabil odvetnikov, saj bi lahko glede na razloge v izpodbijani odločbi že sam sodnik, tožilec in policija poskrbeli, da bi bil obtoženec deležen poštenega sojenja. V praksi seveda ni tako.

7. Navodila kazenskega postopka so zapletena, kompleksna in je potrebno vrhunsko pravno znanje, da se lahko zagotovi njihovo spoštovanje. Tožnik kot obtoženec v kazenskem postopku je pravni laik in nima potrebnega pravnega znanja. Z zavrnitvijo brezplačne pravne pomoči mu je kršena ustavno zagotovljena pravica do obrambe iz 29. člena Ustave RS, pa tudi EKČP. Zgolj z povzemom vsebine spisa ni mogoče presoditi ali so v predkazenskem postopku zbrani dokazi zakoniti ali ne in tudi ne ali gre za zapleteno dejansko in pravno stanje. Samo povzemanje obtožnice tožilstva, ki vodi postopek zoper obdolženega in dokazov, ki jih je tožilstvo predlagalo, ne zadostuje za oceno, da je dejansko in pravno stanje enostavno. Obdolženemu res ni treba dokazovati, da ni kriv, vendar pa se praviloma izkaže, da lahko le aktivnost obdolženega, ki ima ustrezno strokovno pomoč, privede do oprostitve ali vsaj bistveno milejše kazni. Tožena stranka se je s tem, ko je tako odločila, že postavila v vlogo razsodnika, kar je nesprejemljivo.

8. Dejstvo, da ne obstojijo okoliščine, ki bi izkazovale, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti česa je obdolžen, je povsem nerelevantno za presojo ali je tožnik upravičen do brezplačne pravne pomoči. Če ne bi bil sposoben razumeti česa je obtožen, bi mu bila zagotovljena strokovna pomoč ex offo po drugem pravnem institutu. Odločitev tožene stranke je v nasprotju z 14. členom, 22. členom, 23. členom in 29. členom Ustave RS. Če se bo v kazenskem postopku zagovarjal brez strokovne pomoči, ni mogoče govoriti o enakosti orožij.

9. Tožnik predlaga, da se izpodbijana odločba kot nezakonita odpravi. Predlaga, da se njegovi prošnji ugodi in se mu odobri brezplačna pravna pomoč v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II K 9377/2010 v obliki stroškov in zastopanja na prvi stopnji razen plačila sodnih taks, od 21. 5. 2013 dalje. Predlaga tudi povrnitev specificirano priglašenih stroškov postopka.

10. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla pravilne razloge in tudi uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi, kot to določa drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter še navaja;

13. ZBPP določa pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, med katerimi so subjektivni pogoji, ki so vezani na stranko in ki določajo njen finančno premoženjski položaj, ki se v tem postopku ni presojal, glede na to, da je tožena stranka odobritev brezplačne pravne pomoči prosilcu (tožniku v tem postopku) zavrnila že zaradi neizpolnitve objektivnega pogoja, ki ga določa 24. člen ZBPP.

14. Navedena zakonska določba določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da ima prosilec v zadevi verjetni izgled za uspeh in da je pričakovani izid zadeve za prosilca in njegovo družino življenjskega pomena, ki pa posredno vsebuje interes pravičnosti, ki v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kot že tudi pravilno razlaga tožena stranka določa, da je zadeva očitno nerazumna, kadar je v nasprotju z interesi pravičnosti.

15. Gre namreč za to, da se mora obdolženemu zagotoviti pošten postopek, ali je ta zagotovljen z dodelitvijo zagovornika ali pa ne, pa je odvisno od vsakega posameznega primera. V obravnavani zadevi je tožena stranka pravilno presodila, da dejstva glede na osebnost samega obdolženca, težo kaznivega dejanja in obravnavanje pravno zapletenih vprašanj in druge določene okoliščine, ne kažejo na to, da tega poštenega postopka brez dodelitve zagovornika ne bi bilo, še posebej ob upoštevanju 3. člena ZKP, ki določa, da kdor je obdolžen kaznivega dejanja velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zakonitost postopka določa sam ZKP, pa tudi sicer ne gre za neko tako zapleteno dejansko in pravno stanje, da tožnik sam, glede na že njegovo zaslišanje v predkazenskem postopku, ne bi razumel česar obdolžen in ne bi mogel podati svojega zagovora in odgovarjati (če ne bo izkoristil pravne možnosti, da se ne bo zagovarjal) na posamezna vprašanja. Takšno obravnavanje, kot ga je naredila tožena stranka, terja tudi načelo pravičnosti, ki je obseženo v določbi 24. člena ZBPP.

16. Če bi tožena stranka odobrila brezplačno pravno pomoč brez presoje okoliščin v tem primeru, bi šlo za posredno odobritev zagovornika po uradni dolžnosti, kar pa ni bil namen ZBPP-B (prenehanje veljavnosti določb ZKP, ki se nanašajo na zagotovitev zagovornika osumljenemu oziroma obdolženemu, ki si glede na gmotne razmere ne more sam zagotoviti zagovornika), da se izven pogojev 70. člena ZKP (dodelitev zagovornika po uradni dolžnosti ob točno določenih pogojih), v interesu pravičnosti ter varovanja enakopravnosti, presodijo okoliščine v vsakem primeru posebej. Takšno obravnavanje, kot ga je naredila tožena stranka, terja tudi načelo pravičnosti, ki je kot je že navedeno, obseženo v določbi 24. člena ZBPP, glede na to, da tudi v drugih postopkih (pravdnih, izvršilnih), tožene stranke oziroma osebe, ki niso same začele postopek, pa so v njem udeležene, niso v postopku po svoji volji.

17. Brez pravne podlage so tako tožbene navedbe, ki se nanašajo na to, da je tožena stranka sama že vnaprej prejudicirala zadevo in da sama ne more ocenjevati teže kazenskega postopka. Glede na utemeljeno in obsežno razlago tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe, so neutemeljeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da sama temeljna načela kazenskega postopka, ne predstavljajo garancije za kvalitetno obrambo, ker tudi v nasprotnem primeru ne bi bilo potrebne ureditve za vložitev rednih in izrednih pravnih sredstev, da je kazenski postopek zapleten, zaradi katerega je potrebno vrhunsko znanje, tako da lahko le aktivnost obdolženega, ki ima ustrezno strokovno pomoč, privede do oprostitve ali bistveno milejše kazni, in da gre za kršitev 14., 22., 23. in 29. člena Ustave.

18. Glede na to, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in na zakonu utemeljen, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K točki II izreka:

19. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.