Jedro

Ugotovljeno začasno (največ štirimesečno) zmanjšanje življenjskih aktivnosti ne daje podlage za dosojo odškodnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v točki I izreka tako, da znesek: „2.096,79 EUR“ pravilno glasi: „3.396,79 EUR“ in - v točki III izreka tako, da znesek: „999,73 EUR“ pravilno glasi: „1.314,48 EUR“.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi izpodbijana sodba.

III. Tožena stranka mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 188,56 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo 2.096,79 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih zneskov od zapadlosti naprej (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Pravdne stroške tožeče stranke v odmerjeni višini 999,73 EUR ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka je naložilo v plačilo toženi stranki.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Izpodbija jo v zavrnilnem in stroškovnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP.(1) Predlaga spremembo z ugoditvijo celotnemu tožbenemu zahtevku. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje s plačilom pravdnih in pritožbenih stroškov. Sodišču očita, da je v obrestnem delu izreka izpustilo znesek 119,29 EUR. Gre za sicer v sodbi priznane potne stroške tožnice. Dosojena skupna glavnica (2.096,79 EUR) je višja od posameznih zneskov, od katerih so dosojene obresti (1.977,50 EUR). Ta znesek je v tožbenem zahtevku izpadel, kar sta očitno prezrla tudi tožena stranka in sodišče. Dosojene bi morale biti obresti od zamude - od 28. 7. 2010 naprej. Pravilno je odločeno o (100%) temelju. Dosojena odškodnina pa je prenizka pri vseh oblikah nematerialne škode. Skupno je dosojeno manj kot 1,5 povprečne plače. Znesek odstopa od primerljive sodne prakse, ki jo našteva, in po kateri je bilo dosojeno od pet do osem plač. Poudarja, da je bil zahtevek za telesne bolečine (2.000,00 EUR) realen in skladen s sodno prakso, enako velja za zahtevano odškodnino za strah (800,00 EUR). Tožbeni zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je bil neutemeljeno zavrnjen. Verjeti je treba tožnici, da se ji občasno še pojavljajo bolečine v prisilni drži na delovnem mestu. Graja še odločitev o stroških. Napačna je, ker ni upoštevana priglašena nagrada za predpravdni odškodninski zahtevek, do česar je tožnica upravičena na podlagi tretjega odstavka opombe 3 tretjega dela tarife ZOdvT.(2)

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica uveljavlja odškodnino za nematerialno in materialno škodo, ki jo je kot voznica vozila utrpela v prometni nesreči 2. 2. 2010. V pritožbenem postopku ni več sporno, da je nesrečo povzročila zavarovanka tožene stranke in da je tožnica v naletu vozila zavarovanke tožene stranke v svoje vozilo utrpela nateg mišic vratne hrbtenice. Odločitev o dosojeni materialni škodi (596,79 EUR) je pravnomočna, saj je pravdni stranki pritožbeno ne izpodbijata. Pritožbena graja o pomanjkljivi odločitvi o obrestih od premoženjske škode pa je neutemeljena. V pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP). Tožeča stranka zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od v pritožbi izpostavljenega zneska 119,29 EUR ni postavila (primerjaj tožbeni zahtevek na list. št. 6 spisa). Zato sodišče zamudnih obresti, tudi če je tožnica do njih zaradi zamude tožene stranke upravičena, ni moglo odločati.

6. Upravičeno pa tožnica graja dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Glede na dejanske ugotovitve, oprte na izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke ter zaslišanje tožnice, je sodišče delno zmotno uporabilo materialnopravna merila za odmero nepremoženjske škode iz 179. in 182. člena OZ.(3) Gre za načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri prvem je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca (subjektivno merilo) in mu glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani je treba upoštevati objektivno merilo: razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, kot jo dosojajo sodišča za primerljivo škodo.

7. Dosojena odškodnina je v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse prenizka. Po ugotovitvi izvedenca, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, je tožnica pri nihajni poškodbi vratu utrpela nateg mišic vratne hrbtenice. Gre za lahko telesno poškodbo brez okvare kostnine, živčevja ali ožilja. Po Fischerjevi klasifikaciji jo je mogoče uvrstiti med lahke primere.(4) Zanje sodišča dosojajo od ena do devetindvajset povprečnih neto plač, povprečno pa osem plač.(5) Tožnica upravičeno izpostavlja primere iz sodne prakse, v katerih so se odškodnine za primerljive poškodbe gibale v okviru od treh do osmih povprečnih plač.(6) Dosojena odškodnina v višini 1.500,00 EUR predstavlja le 1,5 povprečne neto plače v Republiki Sloveniji v času sojenja.(7) Glede na ugotovljene okoliščine primera (subjektivno merilo) in primere iz sodne prakse, ki jih je našlo pritožbeno sodišče,(8) je prenizka tudi odškodnina za telesne bolečine in strah. Pritožba glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je neutemeljena.

8. Škoda zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zajema oškodovankino duševno trpljenje zaradi posledic škodnega dogodka na najrazličnejših prizadetostih na psihičnem ali telesnem področju. Zajema vse omejitve v oškodovankinih življenjskih aktivnostih, ki jih je opravljala do poškodbe in bi jih po rednem teku stvari opravljala tudi v bodočnosti. Ta oblika škode je praviloma trajne narave. Vendar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje pri tožnici ni ugotovilo. Na podlagi izvedenskega mnenja se je namreč prepričalo, da zaradi obravnavane nesreče nima trajnih anatomskih posledic, v funkcionalnem smislu pa je utrpela le začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Težave pri delu v prisiljenem položaju, o katerih je izpovedovala in jih izpostavlja v pritožbi so glede na izvedensko mnenje objektivno trajale največ štiri mesece po nezgodi (težave pri prisiljeni drži, hitrih gibih in spremembah vremena). Nadaljnje težave pri delu torej neutemeljeno pripisuje obravnavani poškodbi, saj zanje ni objektivne podlage. Zgolj njeni subjektivni oceni oziroma izpovedbi sodišče ni moglo slediti. Odškodnino je mogoče prisoditi le, če je (tudi) objektivno izkazana. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje tudi ugotovljeno začasno (največ štirimesečno zmanjšanje življenjskih aktivnosti) ne daje podlage za dosojo odškodnine. Za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti je namreč po utrjenih stališčih sodne prakse mogoče priznati odškodnino le izjemoma: če je ugotovljeno začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja ali pa zvezano s posebnimi (neobičajnimi) okoliščinami, ki jih pri tožnici sodišče ni ugotovilo. Odločitev je v tem delu torej pravilna v dejanskem in pravnem pogledu in je pritožnica ne more z ničemer omajati.

9. Pravilno pa pritožba opozarja, da je glede na ugotovljene subjektivne okoliščine na strani tožnice in upoštevaje primerljivo sodno prakso treba zvišati dosojeno odškodnino za telesne bolečine (1.000,00 EUR) na vtoževanih 2.000,00 EUR.

10. Tedaj osemindvajsetletna tožnica je bila ob nezgodi v začetku nosečnosti. Bolečine je zato lahko blažila le z blažjimi analgetiki (Lekadol) in ji gre verjeti, da jih je zato težje prenašala. Rentgenskega slikanja zaradi nosečnosti niso opravili. Ugotovljeno štirimesečno bolečinsko obdobje z bolečinami različne intenzitete (od intenzivnejših pri fizioterapiji, srednje težkih, ki so trajale tri tedne, do lahkih bolečin) so spremljali glavoboli, vrtoglavice, slabosti, epizode tahikardije in dispneje. Zaradi tega je bila po ugotovitvah izvedenca obravnavana pri različnih specialistih (trikrat travmatolog, enkrat nevrolog in psihiater, sedemkrat izbrani zdravnik). V bolniškem staležu je bila več kot mesec dni (od 3. 2. 2010 do 10. 3. 2010), sedemnajst dni je nosila mehko vratno opornico, petnajstkrat je opravila fizioterapijo v ZD Domžale, jo nato izvajala še v zasebni ambulanti (od 7. 4. 2010 do 28. 5. 2010) ter doma. Po mnenju pritožbenega sodišča navedene ugotovitve utemeljujejo celotno zahtevano odškodnino iz naslova telesnih bolečin. Zato je v tem delu pritožbi ugodilo in pritožnici prisodilo še dodatnih 1.000,00 EUR.

11. Za strah je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo 500,00 EUR od zahtevanih 800,00 EUR odškodnine. Z njenim zaslišanjem in izvedeniškim mnenjem se je zanesljivo prepričalo, da je ob nezgodi utrpela sicer kratkotrajen, a intenziven strah za svoje življenje. Intenziven je bil tudi strah za izid zdravljenja. Do konca zdravljenja (en mesec in en teden) je bil stalen, nato se je v intervalih pojavljal nadalje tri mesece. Dosojena odškodnina je glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje strahu po presoji pritožbenega sodišča prenizka in jo je treba zvišati na zahtevanih 800,00 EUR. Pritožnici je torej dosodilo še razliko v višini 300,00 EUR.

12. Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo po odločitvi pritožbenega sodišča znaša 2.800,00 EUR (2.000,00 EUR za telesne bolečine in 800,00 EUR za strah). V času sojenja je to predstavljalo približno 2,7 povprečne neto plače v RS. Ob dejstvu, da trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni, navedena odškodnina po presoji pritožbenega sodišča predstavlja primerno zadoščenje za tožničino trpljenje. Hkrati je primerno uvrščena med primerljive primere v sodni praksi. V tem obsegu je torej pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP. V presežku je pritožbo o glavni stvari kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Zaradi spremembe sodbe je bilo treba na novo odločiti o stroških celotnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP), ki jim utemeljeno izpodbija tudi pritožba.

14. Pritožnica je pravilno opozorila na napačno uporabo materialnega prava ZOdvT, ker pri odmeri odvetniških stroškov tožeče stranke sodišče ni upoštevalo stroškov predpravdnega opomina oziroma odškodninskega zahtevka. Pravilno in skladno z ZOdvT so priglašeni na stroškovniku na list. št. 169 spisa. Izkazani so z odškodninskim zahtevkom v prilogi A2. Sodišče je pri odmeri stroškov prezrlo 3. točko opombe 3 tretjega dela tarife ZOdvT, ki je v obravnavanem primeru relevantno materialno pravo. Kadar zaradi istega predmeta nastane nagrada za posel po tar. št. 2200 do 2202 (med drugim za izvensodna opravila), se polovica te nagrade, vendar največ 0,75, všteje v nagrado za postopek. Vštetje se opravi glede na vrednost predmeta v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je v nasprotju za navedenim pravnim pravilom priznalo le nagrado za postopek po tar. št. 3100 s količnikom 1,3 od 219,00 EUR (to je 284,70 EUR), namesto s količnikom 2,5 (1,3 + 0,75). Zato je pritožbeno sodišče pri novi odmeri pravdnih stroškov za postopek na prvi stopnji upoštevalo pravilno vrednost 448,95 EUR.

15. Drugih pritožbenih očitkov v zvezi z odmero pravdnih stroškov ni bilo. Pritožbeno sodišče jo sicer sprejema kot pravilno. Upoštevaje razloge na list. št.191 spisa ugotavlja, da znašajo stroški tožeče stranke na prvi stopnji skupaj 1.673,25 EUR (to je 1.509,00 EUR, kot jih je ugotovilo sodišče + manjkajoča razlika za predpravdni odškodninski zahtevek v višini 164,25 EUR). Tožnica je glede na doseženi uspeh v pravdi (po pritožbenem postopku se je slednji zvišal na 80%, uspeh tožene stranke pa znižal na 20%) upravičena do povračila 1.338,00 EUR. Tožena stranka ji mora glede na ugotovljene stroške (120,63 EUR) in svoj uspeh v pravdi (24,12 EUR) po medsebojnem pobotu povrniti 1.314,48 EUR. S tem zneskom je nadomeščena prvotno dosojena višina pravdnih stroškov, kot jih je dosodilo sodišče prve stopnje (999,73 EUR).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona. Pritožnica je s pritožbo le delno uspela (37%: od spornih 3.500,00 EUR je uspela do višine 1.300,00 EUR). Njeni pritožbeni stroški so odmerjeni na 509,63 EUR (odvetniški stroški po ZOdvT in sodna taksa za pritožbo). Glede na 37% pritožbeni uspeh, ji mora tožena stranka povrniti 188,56 EUR. V primeru zamude bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti, ki teko od prvega dne po izteku paricijskega roka.(9) Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 29/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Zakon o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/08 s spremembami.

Op. št. (3): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (4): Primerjaj: Jadek Pensa, D., v: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV založba Ljubljana, 2001, str. 16 do 17. Op. št. (5): Ibidem: str. 764. Op. št. (6): (primerjaj odločbe VS RS II Ips 561/2008 - 3 plače, II Ips 175/2008 - 4 plače, II Ips 400/97 - 4 plače, II Ips 61/2009 - 5 plač, II Ips 51/2004 - 6 plač, II Ips 384/2003 - 6 plač, II Ips 324/2006 - 6 plač, II Ips 540/2003 - 7 plač, II Ips 661/2005 - 7 plač, II Ips 1252/2008 - 8 plač).

Op. št. (7): februar 2016: 1.022,32 EUR; Ur. l, RS, št. 32/2016. Op. št. (8): II Ips 326/2006, II Ips 325/2005, II Ips 61/2009, II Ips 35/2009, II Ips 96/2008, II Ips 1269/2008. Op. št. (9): Načelno pravno mnenje Občne seje VSS (13. 12. 2006).