Jedro

Značilnost regulacijske začasne odredbe je pokrivanje s tožbenim zahtevkom (in je značilna za motenjske spore), ki ravno zaradi tega terja zelo restriktiven pristop in je opravičljiva le z namenom preprečitve nasilja ali nastanka težko nadomestljive škode. V takšnih primerih je dejansko treba upoštevati tudi položaj tožencev kot dolžnikov, saj se z ugoditvijo tovrstnim predlogom na nek način prejudicira odločitev o zahtevku. Vendar pa to velja le v primerih, ko ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče odpraviti posledic izdane začasne odredbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnica zahtevala, da so ji toženci dolžni izročiti v posest stanovanje na naslovu D., in sicer prosto oseb in stvari toženih strank, pri čemer se v primeru neizpolnitve tožencem izreče denarna kazen v višini 4.000,00 EUR.

Zoper navedeno odločitev se tožnica po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje, uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je skupaj s hčerkama, ki imata obe zdravstvene težave, imela posest na spornem stanovanju, zato potrebuje takojšnjo varstvo svojih pravic. Toženci so jo enostavno prisilno pregnali iz stanovanja in ji z zamenjano ključavnico onemogočili vstop. Sedaj nima primernega stanovanja, toženci pa so se polastili tudi njenih premičnih stvari in osebnih dokumentov. Tožnica se je v varstvo svojih pravic poslužila pravne poti in ne ve, kaj lahko še ukrene zoper tožence, ki so brutalno posegli v njene temeljne pravice. Posestno varstvo je namenjeno ravno preprečevanju nasilja in samovolje, sodišče pa je zavrnilo njen predlog, ne da bi sploh izvedlo dokaze, ki jih je predlagala. Tožnica je poleg verjetnosti terjatve brez dvoma izkazala obstoj nevarnosti kot subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe. Izkazala je, da je brez stanovanja in od sodišča utemeljeno pričakuje učinkovito varstvo svojih pravic, ne pa da se ščiti brezobzirno ravnanje tožencev.

Pritožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker je ocenilo, da niso podani pogoji v smislu določila 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami v nadaljevanju ZIZ). Začasna odredba je oblika zavarovanja bodoče izvršbe, ki jo ZIZ nudi upniku, ki še nima izvršilnega naslova, pa verjetno izkaže, da ga bo pridobil. Sodišče prve stopnje sicer ocenjuje, da je osnovna predpostavka za izdajo začasne odredbe iz 1. odst. 272. čl. ZIZ, torej verjetnost obstoja terjatve tožnice, izpolnjena, niso pa podane predpostavke iz 2. odst. 272. čl. ZIZ, vsaj ena od njih pa mora biti podana kumulativno z navedeno verjetnostjo terjatve, da je mogoče predlogu ugoditi. Pritožbeno sodišče glede pravilne ocene pravnega standarda verjetnosti terjatve zaenkrat nima pomislekov, razlogi sodišča prve stopnje so namreč v tem delu povsem jasni in logični. Glede uveljavljanja pogojev iz 2. odst. 272. čl. ZIZ tožnica smiselno izkazuje predpostavko preprečitve uporabe sile oziroma nastanka težko nadomestljive škode. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da je tožnica predlagala izdajo regulacijske začasne odredbe, katere značilnost je pokrivanje s tožbenim zahtevkom (in je značilna za motenjske spore), ki ravno zaradi tega terja zelo restriktiven pristop in je opravičljiva le z namenom preprečitve nasilja ali nastanka težko nadomestljive škode. V takšnih primerih je dejansko treba upoštevati tudi položaj tožencev kot dolžnikov, saj se z ugoditvijo tovrstnim predlogom na nek način prejudicira odločitev o zahtevku. Vendar pa to velja le v primerih, ko ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče odpraviti posledic izdane začasne odredbe. Do tega vprašanja pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, niti ni izvedlo kontradiktornega postopka zaradi zagotovitve pravice tožencev do obrambe, kar je pri tovrstnih odločitvah praktično nujno (glej odločbo Ustavnega sodišča RS UP 275/97). Ni dvoma, da je treba z ustreznim restriktivnim tolmačenjem pojma težko nadomestljive oziroma nenadomestljive škode in ob tehtanju interesov tudi toženih strank zagotoviti, da bo regulacijska začasna odredba ostala omejena na le nujne in ustavno upravičene primere. Ob tem pa po oceni pritožbenega sodišča ni prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da trditev tožnice, da je ostala brez stanovanja, lahko predstavlja le trditev o morebitni veliki škodi, saj gre vendar za eno od temeljnih človekovih pravic. Dejstvo, da je (po tožbenih trditvah) tožnica hipoma ostala brez stanovanja, terja od sodišča vsekakor skrbnejšo oceno v smislu nastanka težko nadomestljive škode in ne zgolj hipotetičnega sklepanja. Ker pa je ta ocena izostala ter ob upoštevanju zgoraj navedenih stališč, je bilo pritožbeno sodišče prisiljeno izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).

Glede na navedeno naj sodišče prve stopnje po skrbni, predvsem pa celoviti presoji dokazov ponovno odloči o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, skladno z navedenimi napotki oziroma izraženimi stališči, pri tem pa zagotovi tudi pravico do kontradiktornosti toženih strank.