Jedro

Ali je neko delo nevarno, je odvisno od celote vseh okoliščin v konkretnem primeru in ne od vsake posamezne okoliščine posebej. Vsa ugotovljena dejstva skupaj, da je šlo za delo na višini, na električnem dvigalu, torej nujno na manjšem prostoru, da je tožnik moral vleči delujoči kompresor na stisnjeni zrak iz betona, v katerem se stroj lahko v vsakem trenutku zagozdi, so take narave, da delo, ki ga je tožnik opravljal v trenutku poškodbe pomeni nevarno dejavnost.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba v izpodbijanem delu r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v K. toženo stranko obsodilo na plačilo 592.000,00 SIT odškodnine za škodo, ki jo je tožnik utrpel pri delu za zavarovanca tožene stranke. Ugotovilo je, da tožena stranka za škodo odgovarja objektivno, saj je do poškodbe prišlo pri delu s kompresorjem na zrak, delo se je izvajalo na višini. Pravična denarna odškodnina za negmotno škodo znaša 300.000,00 SIT za telesne bolečine, 70.000,00 SIT za strah, 100.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti in 800.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik je upravičen tudi do odškodnine za tujo pomoč v višini 15.000,00 SIT. Višji zahtevek in zahtevek za odškodnino iz naslova dodatne prehrane in izgubljenega zaslužka je sodišče zavrnilo, ker tožnik te škode ni izkazal. Zoper zavrnilni del se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka. Meni, da je višina nepremoženjske škode glede na posledice določena prenizko. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je potreboval dražjo prehrano. Nepravilno so odmerjeni stroški, saj je tožena stranka šele po vloženi tožbi tožniku izplačala 550.000,00 SIT, zato je njegov uspeh višji. Sodišče ni odločilo o zamudnih obresti od plačane takse za tožbo.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da nobena izmed v sodbi navedenih okoliščin, to je uporaba kompresorja in delo na višini nista v vzročni zvezi z nastalo poškodbo. Tožnika ni poškodoval kompresor, ampak je tako neprevidno vlekel kompresor iz izvrtane luknje, da je z roko udaril v steklo in se porezal. Tožnik je videl in vedel, da je pol metra od luknje steklena stena, zato je za dogodek sam izključno odgovoren. Sodišče ni zaslišalo tožnika v smeri utrpele in vtoževane škode, ampak je svojo sodbo oprlo zgolj na izvedensko mnenje. Dejansko stanje je bilo tako nepopolno ugotovljeno. Odškodnina je tudi sicer pretirana, napačna pa je še odločitev o stroških.

Pritožbi sta utemeljeni.

Ne drži, da dejanski okoliščini, da je kompresor za zrak nevaren in da je šlo za delo na višini, nista v vzročni zvezi z nastalo škodo. Ali je neko delo nevarno, je odvisno od celote vseh okoliščin v konkretnem primeru in ne od vsake posamezne okoliščine posebej. Vsa ugotovljena dejstva skupaj, da je šlo za delo na višini, na električnem dvigalu, torej nujno na manjšem prostoru, da je tožnik moral vleči delujoči kompresor na stisnjeni zrak iz betona, v katerem se stroj lahko v vsakem trenutku zagozdi, so take narave, da delo, ki ga je tožnik opravljal v trenutku poškodbe pomeni nevarno dejavnost, za katero zavarovanec tožene stranke objektivno odgovarja, saj do nezgode lahko pride tudi ob največji skrbnosti. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je zato odločitev prvostopnega sodišča, da je škoda v zvezi z nevarno dejavnostjo, pravilna. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da prvostopno sodišče ni ugotavljalo morebitne (so)odgovornosti tožnika za nastalo škodo. Tožena stranka je namreč ves čas postopka ugovarjala, da je tožnik izključno odgovoren za nastalo škodo. Tak ugovor pa logično vsebuje tudi ugovor, da je bil tožnik soodgovoren. Že iz tega razloga je bilo treba sodbo razveljaviti. V ponovljenem postopku bo moralo prvostopno sodišče raziskati morebitno soodgovornost tožnika.

Pritožba tožene stranke tudi utemeljeno opozarja, da sodišče, kljub temu, da je bil dokaz z zaslišanjem tožnika predlagan, ni zaslišalo tožnika v zvezi z nastalo nepremoženjsko škodo in njenim obsegom. Prvostopno sodišče je svojo odločitev o višini škode oprlo samo na izvedensko mnenje, za ugotovitev obstoja nepremoženjske škode, stopnje bolečin in trajanja le-teh pa je bistveno tudi zaslišanje tožnika, saj je za individualizacijo pomena prizadete dobrine ključno osebno dojemanje oškodovanca. Dejansko stanje je bilo zato nepopolno ugotovljeno in je sodbo potrebno razveljaviti tudi iz tega razloga. Enako namreč velja tudi za vprašanje dražje prehrane in tuje pomoči, saj je iz izvedenskega mnenja lahko razvidno samo, ali je možno, da je taka škoda nastala, ne pa, da je dejansko nastala. Ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je utemeljena tudi pritožba obeh strank glede višine prisojene odškodnine. V novem postopku bo sodišče moralo zaslišati tožnika o nastali škodi.

Ker je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo, je hkrati razveljavilo odločitev o stroških postopka, zato se ni posebej ukvarjalo s pritožbenimi navedbami glede stroškov. Stroški pritožbenega postopka pa so na podlagi določbe 165. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) nadaljnji pravdni stroški.