Jedro

Na splošni ravni ni mogoče izključiti, da prosilec v izvorni državi ne bi bil izpostavljen dejanjem preganjanja že zato, ker se je krstil, pri čemer zadošča že, da subjekt preganjanja zaradi opravljenega obreda krsta prosilcu pripisuje dejansko (pristno) spremembo vere, ki se preganja v izvorni državi. Pogoj je seznanitev subjekta preganjanja z v tujini opravljenim krstom, zaradi česar je treba ugotoviti tudi, ali obstaja utemeljeno pričakovanje, da bo do seznanitve z omenjenim dejstvom res prišlo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 801/2018-35 z dne 21. 5. 2018 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo toženke št. 2142-655/2016/16 (1312-02) z dne 16. 5. 2017, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ter zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek.

2. V obrazložitvi sodbe je sodišče ugotovilo, da je tožnik na glavni obravnavi dovolj prepričljivo opisal razloge za seznanitev, spoznavanje in zbližanje s krščansko vero pred odhodom iz izvorne države. Kljub temu je presodilo, da so malo verjetne tožnikove navedbe, da je bila sprememba vere edini razlog za njegov odhod. Ob sklicevanju na primerljive razloge v zadevi I U 1551/2016 je v nadaljevanju ugotovilo, da tožena stranka ni presojala, ali tožniku kljub neobstoju preteklega preganjanja grozi bodoče preganjanje ali resna škoda. Glede na stališče v navedeni zadevi se tožena stranka ne bi smela opreti na drugi odstavek 30. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ker gre za neustrezen prenos tretjega odstavka 5. člena Direktive 2011/95/EU1 (v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva II). Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča tožena stranka ni presojala, ali tožniku grozi preganjanje oziroma resna škoda zaradi krsta v evangeličanski cerkvi v Sloveniji. Po mnenju sodišča prve stopnje namreč ni bistveno, ali je bila sprememba vere pristna. Razlog za preganjanje tožnika je lahko podan že, če mu spremembo vere pripiše subjekt preganjanja. Glede na navedeno je po stališču sodišča prve stopnje treba ugotoviti, ali bi iranske oblasti lahko izvedele za tožnikovo spremembo vere in njegove aktivnosti v evangeličanski cerkvi in ali bi lahko sklepale, da so bile njegove dejavnosti v zvezi s spremembo vere storjene le zaradi ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite, zaradi česar mu na tej podlagi ne bo grozilo preganjanje ali resna škoda. Toženi stranki je še naložilo, naj upošteva tudi tožnikove navedbe na naroku dne 21. 5. 2018 in njegove objave na socialnih omrežjih pod psevdonimom M. 3. Tožena stranka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper sodbo vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da so bile tožnikove navedbe v prošnji za mednarodno zaščito ter na osebnem razgovoru in glavni obravnavi glede spremembe vere in ugotovitve, kdaj in na kakšen način je vložil prošnjo, neprepričljive in nekonsistentne. Meni, da ni pravilno sklicevanje sodišča prve stopnje na sodbo v zadevi I U 1551/2016, saj ta še ni pravnomočna, pri čemer tudi ne drži ugotovitev, da pritožnica ni presojala morebitnega bodočega preganjanja oziroma povzročitve resne škode. Glede na navedeno pritožnica ponovno ugotavlja, da je tožnik krst v evangeličanski verski skupnosti, pred katerim ni bil deležen posebnega verskega pouka, izkoristil le z namenom lažje pridobitve statusa begunca. Tožnika glede na uveljavljeno upravnosodno prakso zato ni mogoče uvrstiti v kategorijo prosilcev, ki bi bili v izvorni državi lahko preganjani zaradi dejanj, ki so jih storili po odhodu iz izvorne države, saj pri njem ni bilo mogoče ugotoviti elementov preteklega preganjanja. Zato pritožnici ni bilo treba proučiti informacij o težavah, ki bi jih imel tožnik v Iranu zaradi spreobrnitve v drugo vero, saj do nje ni prišlo. Nasprotuje tudi stališču upravnega sodišča, da Kvalifikacijska direktiva II ni bila ustrezno prenesena v ZMZ-1. Odločitev je bilo po njenem mnenju mogoče opreti na drugi odstavek 30. člena ZMZ-1, saj ga je treba razumeti v povezavi s točko (d) tretjega odstavka 4. člena navedene direktive. Pritožnica še dodaja, da je v postopku ravnala v skladu s prvim odstavkom 32. člena Direktive 2013/32/EU2 in podrobno presojala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje ugotovilo drugačno dejansko stanje, saj je zanikalo obstoj neprepričljivih tožnikovih izjav v zvezi s prihodnjim preganjanjem. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 187/2017 poudarja, da v primeru, ko prosilec le navidezno spremeni vero, ni treba ugotavljati morebitnega bodočega preganjanja zaradi spremembe vere in s tem povezanih splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi skladno z osmo in deveto alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1. V nadaljevanju pritožnica sodišču prve stopnje očita neobrazloženost sodbe, saj ni navedena mednarodna upravnosodna praksa, na katero se sklicuje. Nasprotuje tudi napotilom, naj ugotovi, ali so tožnikove novejše objave na socialnem omrežju pod psevdonimom M. relevantni dokazi, ki lahko povečajo verjetnost, da bodo iranske oblasti izvedele za tožnikov krst, in da naj v ponovljenem postopku upošteva tožnikove navedbe, podane na naroku za glavno obravnavo. Meni, da bi se moralo sodišče prve stopnje do navedenih dejstev opredeliti samo na že izvedeni glavni obravnavi. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbo zavrne, podrejeno, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa samo odloči o stvari.

4. V odgovoru na pritožbo je po tožnikovem mnenju pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je prepričljivo opisal razloge za seznanitev s krščansko vero že pred odhodom iz izvorne države ter da pritožnica ni oporekala informacijam o izvorni državi in da kljub tožnikovemu krstu ni presojala bodočega preganjanja ali resne škode. Strinja se s sodno razlago Kvalifikacijske direktive II in meni, da je ključno vprašanje, ali subjekt preganjanja tožniku lahko pripiše spremembo vere.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Izpodbijana sodba je bila izdana v ponovljenem postopku, potem ko je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 54/2018 z dne 4. 4. 2018 razveljavilo prejšnjo sodbo sodišča prve stopnje I U 2663/2017-14 z dne 10. 1. 2018. Z navedeno sodbo je sodišče prve stopnje presodilo, da je odločba toženke zakonita, saj se je strinjalo s pritožničino oceno, da tožnikova sprememba vere ni pristna in da so imele vse njegove dejavnosti in ravnanja v zvezi s krščansko – evangeličansko vero od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite (drugi odstavek 30. člena ZMZ-1).

7. Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 54/2018 sprejelo stališče, da je sodišče prve stopnje tožnikov dokazni predlog za izvedbo glavne obravnave nepravilno zavrnilo z utemeljitvijo, da njegovo zaslišanje ni potrebno, ker glede na v postopku pravilno ugotovljena dejstva in okoliščine to ne bi pripeljalo do drugačne odločitve. S tem je vnaprej vrednotilo uspeh predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo na glavni obravnavi, s čimer je kršilo pravico do izvedbe glavne obravnave iz drugega odstavka 51. člena ZUS-1 in pravico do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave RS (11. točka obrazložitve). Ker je sodišče prve stopnje izdalo sodbo brez glavne obravnave v nasprotju z določbami ZUS-1, je bila v navedeni zadevi podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka upravnega spora (14. točka obrazložitve).

8. V novem postopku je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi zaslišalo tožnika v zvezi z okoliščinami spremembe vere iz islama v krščansko vero in pregledalo listinske dokaze (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da so okoliščine obravnavane zadeve primerljive z okoliščinami v zadevi I Up 74/2018, v kateri je bilo odločeno o pritožničini pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje I U 1551/2016-15 z dne 12. 3. 2018. Na razloge navedene sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje tudi v izpodbijani sodbi (19. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V obeh zadevah je namreč pritožnica prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila predvsem zato, (1) ker tožnik v izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja zaradi zatrjevanega zanimanja za krščansko vero, (2) ker njegova kasnejša sprememba vere ni pristna in (3) ker so imela tožnikova dejanja od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite.3 Sodišče prve stopnje je v navedenih zadevah sprejelo enako stališče, in sicer, da ugotovitev, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan oziroma mu ni bila povzročena resna škoda, še ne pomeni, da ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oziroma povzročitvijo resne škode.4 Zato je presodilo, da bi pritožnica morala, ne glede na to, da tožniku ne verjame, da so bile izvršene dejavnosti v povezavi s spremembo vere iz muslimanske v evangeličansko "pristne", ugotavljati, ali bi bil tožnik zaradi krsta v evangeličanski cerkvi ob vrnitvi v Iran izpostavljen preganjanju ali resni škodi.5 Menilo je namreč, da ni odločilno, ali je prosilec za mednarodno zaščito dejansko spremenil vero, bistveno je, ali lahko spremembo vere tožniku pripiše subjekt preganjanja.6 Glede na navedeno je v obeh zadevah presodilo, da bi pritožnica morala ugotoviti, ali so novejše objave tožnikov na socialnih omrežjih relevantni dokazi, ki lahko povečajo verjetnost, da bodo iranske oblasti izvedele za njun krst in jima pripisale spremembo vere.7

10. Zato je (tako kot v zadevi I Up 74/2018) tudi v obravnavani zadevi sporno, ali že ugotovitev o nepristni spremembi vere, izvedeni le za namen postopka odločanja o prošnji za mednarodno zaščito, zadostuje za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Po stališču sodišča prve stopnje bi pritožnica namreč morala presojati, ali bi bil tožnik že zaradi opravljenega krsta ob vrnitvi v izvorno državo lahko izpostavljen preganjanju ali resni škodi, saj iz izpodbijane odločbe izhaja, da je sprememba vere v Iranu lahko kaznovana s smrtno kaznijo.

11. Glede na navedeno izhodišče Vrhovno sodišče ne spreminja že sprejetega stališča v zadevi I Up 74/2018, da sankcioniranje spremembe vere s smrtno kaznijo, v državah, kjer je taka sankcija predpisana in se dejansko izvaja, objektivno ustreza elementom dejanja preganjanja (26. člen ZMZ-1). Kadar je to motivirano z verskimi razlogi, je izpolnjen tudi pogoj, da obstaja povezava med razlogi za preganjanje in dejanji preganjanja, kot to zahteva Kvalifikacijska direktiva II v tretjem odstavku členu 9. člena (ZMZ-1 v osmem odstavku 27. člena).8

12. Glede na stališče Sodišča evropske unije (v nadaljevanju SEU) v združenih zadevah Y in Z (C-71/11 in C-99/11)9 je zato pomembno, ali bo prosilec po vrnitvi v izvorno državo verska dejanja (izvajanje verske prakse) dojemal kot nujni sestavni del izpovedovanja svoje vere, za kar je nujen obstoj dejanskega, pristnega verskega prepričanja.10

13. Vendar pa je skladno z določbo desete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 treba upoštevati tudi dejavnosti, ki jih je prosilec izvrševal z namenom ustvarjanja pogojev za prošnjo, zato da se jih oceni z vidika tveganja, ali bi bil zaradi njih ob vrnitvi izpostavljen preganjanju ali resni škodi. V takem primeru se prošnja lahko zavrne zato, ker je organ ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (tretja alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1).11 Pri tem Vrhovno sodišče ne spreminja že sprejetega stališča iz zadevi I Up 74/2018 v zvezi z doslednostjo prenosa tretjega odstavka 5. člena Direktive 2011/95/EU12 v določbo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1. Tako kot v navedeni zadevi je torej bistveno, ali lahko tožniku zaradi védenja subjekta preganjanja, da je prejel zakrament krsta, grozi preganjanje v izvorni državi, kar je vidik, ki ga stranke v dosedanjih primerljivih zadevah, o katerih je odločalo Vrhovno sodišče, niso izrecno argumentirano izpostavile.

14. To pomeni, da na splošni ravni ni mogoče izključiti, da prosilec v izvorni državi ne bi bil izpostavljen dejanjem preganjanja že zato, ker se je krstil, pri čemer zadošča že, da subjekt preganjanja zaradi opravljenega obreda krsta prosilcu pripisuje dejansko (pristno) spremembo vere, ki se preganja v izvorni državi.13 Pogoj seveda je seznanitev subjekta preganjanja z v tujini opravljenim krstom, zaradi česar je treba ugotoviti tudi, ali obstaja utemeljeno pričakovanje, da bo do seznanitve z omenjenim dejstvom res prišlo.14 Pri tem Vrhovno sodišče ponovno poudarja, da ravnanje osebe, ki dejansko ni spremenila vere, vendar kljub temu javno objavi s tem povezane informacije, pomeni načrtno ustvarjanje okoliščin, pomembnih za odločanje o prosilčevi prošnji za mednarodno zaščito. Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da bo njegova odločitev odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage, ali je tako ravnanje združljivo s prepovedjo zlorabe pravic kot splošnega načela evropskega prava tudi v okviru sistema mednarodne zaščite oziroma ali je treba tovrstno ravnanje spregledati in če ne, kakšni so pogoji za to, bo lahko izdalo sklep, s katerim bo predhodno vprašanje odstopilo v odločanje SEU (113.a člen Zakona o sodiščih).

15. Stvar ugotavljanja dejanskega stanja v vsakem posamičnem primeru je, ali se zaradi veroizpovedi izvaja preganjanje, v katerih primerih se ter na kakšen način (s katerimi dejanji). To pomeni, da bi moralo biti ugotovljeno, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran ne izražajo verskih prepričanj, in kakšna je možnost, da bi glede na tožnikove subjektivne okoliščine na enak način obravnavale tudi njega. Ker pritožnica tega ni storila, je po presoji Vrhovnega sodišča ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.15

16. Glede na navedeno je, upoštevajoč prvi odstavek 75. člena ZMZ16, 17 in prvi odstavek 59. člena ZUS-118, utemeljen pritožničin očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tudi v zvezi z omenjenimi dejstvi obvezno opraviti glavno obravnavo. Na glavni obravnavi dne 21. 5. 2018 sodišče prve stopnje s tem v zvezi namreč ni izvajalo dokazov.

17. To pomeni, da je bila izpodbijana sodba (v zvezi z navedenimi spornimi dejstvi - glej zgoraj) izdana brez glavne obravnave v nasprotju z ZUS-1, kar je predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu (četrti odstavek 75. člena ZUS-1). Ker je bilo treba pritožbi ugoditi že iz tega razloga, se Vrhovno sodišče ni opredeljevalo do ostalih pritožbenih navedb. Zato je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1) in tudi v zvezi z navedenimi dejstvi opravi glavno obravnavo.

1 Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev). 2 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. 3 Glej 15. točko izpodbijane sodbe in 12. točko sodbe v zadevi I U 1551/2016. 4 Ibidem 19. in 16. točka. 5 Ibidem 24. in 21. točka. 6 Ibidem 25. in 22. točka. 7 Ibidem 31. in 30. točka. 8 Celoten odstavek je povzet po 11. točki obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 74/2018. 9 SEU je sprejelo stališče, da nobeno od pravil Direktive 2004/83/ES (veljala je pred sprejemom Kvalifikacijske direktive II) ne določa, da je treba pri presoji tveganja, da se v nekem okolju dejansko utrpijo dejanja preganjanja, upoštevati možnost, ki naj bi jo imel prosilec, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove verski praksi in s tem zaščiti, ki mu jo direktiva zagotavlja s priznanjem statusa begunca (78. točka). Iz tega izhaja, da če se ugotovi, da bo oseba po vrnitvi v izvorno državo izvajala versko prakso, zaradi katere bo izpostavljena resni nevarnosti preganjanja, ji je treba priznati status begunca (79. točka). 10 Ibidem, povzeto po 14. točki obrazložitve. 11 Ibidem, 16. točka obrazložitve. 12 Ta določa, da brez poseganja v Ženevsko konvencijo lahko države članice določijo, da se prosilcu, ki vloži naknadno prošnjo, načeloma ne prizna status begunca, če tveganje preganjanja temelji na okoliščinah, ki ji je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države. 13 Ibidem, 18. točka obrazložitve. 14 Ibidem. 15 Ibidem, primerjaj z 19. točko obrazložitve. 16 V skladu s 125. členom ZMZ-1 se v primeru, če je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo tega zakona, za postopke sodnega varstva uporabljata določbi 74. in 75. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 - uradno prečiščeno besedilo, 98/11 - odl. US, 83/12, 111/13 in 114/13 - odl. US). V obravnavani zadevi je tožnik vložil prošnjo 8. 2. 2016, ZMZ-1 pa je začel veljati 24. 4. 2016. 17 Navedeni člen upravnemu sodišču nalaga, da izvede glavno obravnavo, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. 18 Iz navedene določbe je razvidno, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno.