Jedro

Vložitev kazenske ovadbe sama po sebi ne zadošča za odškodninsko odgovornost toženca, saj lahko ta za zavarovanje svojih premoženjskih pravic in interesov ubere katerokoli izmed pravnih poti, ki mu jih na razpolago daje pravni red. Tudi morebiten neugoden izid kazenskega postopka ne more avtomatično pomeniti toženčeve odškodninske odgovornosti, saj bi, če bi bilo uveljavljanje varstva pravic obremenjeno s potencialno grožnjo nastopa odškodninsko pravnih posledic za primer neuspeha v postopku, to privedlo do izničenja varstva pravic in s tem posledično do izničenja samih pravic. Toženčevo protipravno ravnanje pa je lahko podano, če se kljub zavrženju ovadbe, da je storil kaznivo dejanje krive ovadbe, v pravdnem postopku po izvedenem dokaznem postopku izkaže,saj je ob naznanitvi kaznivega dejanja vedel, da to dejanje ni bilo storjeno, saj takšna naznanitev predstavlja nedopusten poseg v pravice osebnosti, ki lahko pogojuje razžalitev časti in dobrega imena in posledično škodo. Pomeni krnitev osebnega dostojanstva vsakogar, ki je izpostavljen neresnični oziroma krivi ovadbi, saj gre za trditve o dejanju, ki je izpostavljen neresnični oziroma krivi ovadbi, saj gre za trditve o dejanju, ki je zavržno v vsaki pravno urejeni družbi.

Izrek

Pritožbe se zavrnejo in se v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranke same trpijo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da prvi tožnici plača 102.200,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.200,00 SIT od 01.02.2001 dalje do plačila in od zneska 100.000,00 SIT od 02.02.2004 dalje do plačila, prvemu tožniku pa 50.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.02.2004 dalje do plačila ter jima povrne pravdne stroške v višini 52.797,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 02.02.2004 dalje do plačila. V presežku je za nadaljnjih zahtevanih 50.000,00 SIT zahtevek drugega tožnika zavrnilo.

Proti takšni sodbi so se pritožile vse pravdne stranke.

Prva tožnica in drugi tožnik sta z enotno pritožbo izpodbijala izrek o pravdnih stroških, drugi tožnik pa je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) izpodbijal tudi zavrnilni del sodbe. V pritožbi je navedel, da je prvostopno sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje glede obsega škode, ki mu je nastala. Samo dejstvo, da ni šel k zdravniku, ne spremeni ugotovitve sodišča, da je bila kazenska ovadba zoper oba šikanozna in neresnična in da je bil drugi tožnik izjemno prizadet zaradi lažnive obdolžitve ter je zaradi reakcije okolice duševno trpel. Prvostopno sodišče je tako njegove manjše duševne bolečine zmotno utemeljilo z ugotovitvijo, da k zdravniku ni šel, ravno tako pa ni pravilno ovrednotilo same časti in dobrega imena posameznika v tej državi, ko mu ni prisodilo vseh zahtevanih 100.000,00 SIT, čeprav je bila zahtevana odškodnina že tako ali tako minimalna. Oba tožnika pa sta s pritožbo izpodbijala tudi stroškovni izrek in v njej navedla, da je prva tožnica v pravdi uspela v celoti, drugi tožnik pa do polovice svojega zahtevka. Ker nista bila enotna sospornika in je bila tožba obeh vložena zaradi ekonomičnosti postopka, bi prvostopno sodišče moralo upoštevati uspeh glede na posameznega izmed njiju, nato pa ugotoviti, da zaradi zavrnjenega dela zahtevka drugega tožnika večji pravdni stroški niso nastali, zaradi česar bi bilo treba tožencu v plačilo naložiti vse stroške postopka za oba tožnika. Zaradi navedenega sta predlagala, da sodišče druge stopnje njunima pritožbama ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku drugega tožnika v celoti ugodi, posledično pa spremeni tudi stroškovno odločitev.

Toženec pa se je iz vseh pritožbenih razlogov (I. odstavek 338. člena ZPP) pritožil zoper prisodilni del sodbe. V pritožbi je navedel, da temelj njegove odškodninske odgovornosti ne obstoji, ker je bil v trenutku, ko je zoper tožnika podal kazensko ovadbo, prepričan, da sta na njegovo škodo storila kaznivo dejanje. O tem je prepričan še sedaj, v spisu pa ni podlage za zaključek prvostopnega sodišča, da je vedel, da tožnika kaznivega dejanja nista storila. Tudi državni tožilec je ovadbo zoper toženca zavrgel, ker je smatral, da ni utemeljenega suma, da je storil očitano mu kaznivo dejanje. Nadalje prvostopno sodišče tudi ni odločilo o tožbenem zahtevku, ki ga je postavil v pobot zahtevkoma obeh tožnikov, niti v sodbi ni o tem nobenih razlogov. Zaradi tega je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, pa tudi iz razloga, ker je prvostopno sodišče drugo obravnavo opravilo, čeprav vabilo zanj ni bilo izkazano. Toženec bi moral biti ob zaslišanju policista prisoten, da bi lahko podal svoje pripombe. Končno je napačna še odločitev o pravdnih stroških, saj ni bilo upoštevano, da je drugi tožnik uspel le s polovico svojega zahtevka, zaradi česar je toženec sodišču druge stopnje predlagal, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pravdne stranke na pritožbe nasprotnih strank niso odgovorile.

Pritožbe niso utemeljene.

V tej pravdni zadevi sta tožnika od toženca zahtevala plačilo denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve časti in dobrega imena, ki sta jih utrpela, ker ju je toženec ovadil zaradi storitve kaznivega dejanja tatvine. Zatrjevala sta, da je toženec vedel, da mu nista ničesar odtujila, kar je v izpodbijani sodbi na podlagi izvedenih dokazov zaključilo tudi prvostopno sodišče, ki je njunemu zahtevku po temelju v celoti ugodilo.

Toženec pritožbeno izpodbija takšno odločitev prvostopnega sodišča, saj je še sedaj prepričan, da sta mu tožnika takrat ukradla denarnico in dokumente. Državno tožilstvo je njuno kazensko ovadbo, da je toženec storil kaznivo dejanje krive ovadbe, zaradi pomanjkanja utemeljenega suma zavrglo, medtem ko za očitek, da je vedel, da mu tožnika nista ničesar ukradla, v spisu ni podlage, s čimer pa sodišče druge stopnje ne more soglašati.

Najprej je ugotoviti, da toženčevega nedopustnega ravnanja prvostopno sodišče ni oprlo zgolj na dejstvo, da je zoper tožnika vložil kazensko ovadbo. Takšno dejstvo za njegovo odškodninsko odgovornost kot civilnopravno odgovornost ne bi zadoščalo, saj lahko ta za zavarovanje svojih premoženjskih pravic in interesov ubere katerokoli izmed pravnih poti, ki mu jih na razpolago daje pravni red. Med temi je tudi vložitev kazenske ovadbe, morebiten neugoden izid kazenskega postopka pa za oškodovanca ne more avtomatično pomeniti njegove odškodninske odgovornosti, saj bi, če bi bilo uveljavljanje varstva pravic obremenjeno s potencialno grožnjo nastopa odškodninsko pravnih posledic za primer neuspeha v postopku, to privedlo do izničenja varstva pravic in s tem posledično do izničenja samih pravic.

Tudi tožnika v tožbi protipravnosti toženčevega ravnanja nista oprla zgolj na dejstvo, da je zoper njiju vložil kazensko ovadbo zaradi tatvine, temveč sta jo utemeljevala s tem, da je to storil, čeprav je vedel, da mu ničesar nista odtujila. Zoper njega sta zato vložila tudi kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja krive ovadbe, ki je bila s strani državnega tožilca res zavržena, kar pa na ugotavljanje odškodninske odgovornosti zaradi morebitnega šikanoznega ravnanja toženca ne more neposredno vplivati (tak vpliv bi zaradi vezanosti civilnega sodišča nanjo imela le pravnomočna obsodilna kazenska sodba zaradi krive ovadbe), še posebej ne glede na s strani tožnikov zatrjevano pravno odločilno dejstvo o tem, v čem je protipravnost toženčevega ravnanja. V kolikor namreč naznanitelj ve, da naznanja kaznivo dejanje, ki ni bilo storjeno, takšna naznanitev predstavlja nedopusten poseg v pravice osebnosti, ki lahko pogojuje razžalitev časti in dobrega imena in posledično škodo. Pomeni krnitev osebnega dostojanstva vsakogar, ki je izpostavljen neresnični oziroma krivi ovadbi, saj gre za trditve o dejanju, ki je zavržno v vsaki pravno urejeni družbi.

Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je kljub zavrženju ovadbe tožnikov na račun toženca na podlagi izvedenih dokazov vseeno ugotavljalo, ali je toženec v trenutku vložitve kazenske ovadbe zoper oba tožnika vedel, da naznanja dejanje, ki ga ta dva nista storila. Pri tem je ugotovilo, da je tožbeno zatrjevanje tožnikov resnično, pritožba toženca pa nima prav, da za takšen zaključek ni imelo podlage v spisu. Prvostopno sodišče je namreč svoj zaključek oprlo na v tem postopku izvedene dokaze, pri čemer je kot odločilno štelo ravno toženčevo izpovedbo, ki pa se je izkazala za neverodostojno, saj iz nje ni bilo mogoče nedvoumno zaključiti, da so tožencu dokumenti in denarnica sploh bili ukradeni, zlasti glede na datum izdaje nove osebne izkaznice in datum naznanitve kaznivega dejanja zaradi pridobitve potrdila o ukradenih dokumentih, ki ne sovpadata, kot je to podrobneje obrazložilo že prvostopno sodišče. Tožencu teh okoliščin tudi po presoji sodišča druge stopnje v postopku ni uspelo predstaviti zadosti konsistentno in prepričljivo, tako da bi lahko ovrgel tožbene trditve, da je naznanil kaznivo dejanje, čeprav je vedel, da ga tožnika nista zagrešila.

Iz navedenega tako izhaja, da je tožnikoma kljub zavrženju njune ovadbe zaradi suma, da je toženec storil kaznivo dejanje krive ovadbe, uspelo dokazati njegovo nedopustno ravnanje, zaradi katerega je ob ostalih ugotovljenih elementih odškodninskega delikta v celoti podana toženčeva odgovornost za škodo, ki sta jo tožnika v posledici tega utrpela.

Takšno odločitev pa toženec pritožbeno izpodbija tudi iz razloga, ker naj bi bila obremenjena z bistvenima kršitvama določb pravdnega postopka, ki po presoji drugostopnega sodišča nista podani. Tožencu namreč ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, ker je bil drugi narok za glavno obravnavo opravljen, čeprav vabilo zanj ni bilo izkazano, saj je vabilo na narok prejel toženčev pooblaščenec, kar je v skladu s I. odstavkom 137. člena ZPP. Tožencu bi bilo treba vabilo na narok osebno vročiti le v primeru, če bi se na tem naroku izvedel dokaz z njegovim zaslišanjem (261. člen ZPP), kar pa je bilo v tej zadevi storjeno že na prvem naroku za glavno obravnavo.

Ravno tako ne drži, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo postopkovna pravila, ker v sodbi ni odločilo o toženčevem zahtevku, za katerega toženec v pritožbi trdi, da ga je postavil v pobot tožnikovemu tožbenemu zahtevku. Na l. št. 21 spisa je razvidno, da je toženec po pooblaščencu res navedel, da uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi vložitve kazenske ovadbe zoper toženca zaradi suma storitve kaznivega dejanja krive ovadbe in sicer za isti znesek, kot ga uveljavljata tožnika. Vendar tako pavšalno (v subjektivnem in objektivnem smislu) postavljenega zahtevka sodišče prve stopnje ni bilo dolžno obravnavati kot v pobot uveljavljanega zahtevka, kar očita pritožba, saj ni mogoče preizkusiti niti obstoja pogojev za pobot. Toženčeva pritožba je zato tudi v tem delu neutemeljena.

V nadaljevanju se je tako sodišče druge stopnje ukvarjalo le še s presojo višine dosojene odškodnine in z obsegom škode, ki jo je utrpel drugi tožnik. Pritožbeno je navedel, da je bil pri njem zgolj iz razloga, ker ni obiskal zdravnika, zmotno ugotovljen manjši obseg škode kakor pri prvi tožnici, s čimer pa ne gre soglašati. Prvostopno sodišče namreč zaključka o manjšem obsegu njegove škode sploh ni oprlo na to pritožbeno izpostavljeno dejstvo (da ni obiskal zdravnika), temveč je izhajalo iz ugotovitev, da ob obisku policistov nikoli ni bil doma in da o toženčevi ovadbi za kaznivo dejanje tatvine ni izvedel od njih, temveč od žene, ki pa pritožbeno nista izpodbijani. Ob tako ugotovljenem manjšem obsegu škode (ne drži niti pritožbena trditev, da je bil izjemno prizadet, saj je sam izpovedal le, da mu ni bilo vseeno) je zato bila drugemu tožniku pravilno dosojena nižja denarna odškodnina kakor prvi tožnici, zato je bilo treba v tem delu njegovo pritožbo zavrniti.

Neutemeljene pa so tudi pritožbe vseh treh pravdnih strank glede odločitve o pravdnih stroških. Vse tri namreč spregledajo, da je sodišče prve stopnje upoštevalo različen pravdni uspeh vsakega od tožnikov (100% uspeh prve tožnice in 50% uspeh drugega tožnika), pri čemer pa o stroških obeh zaradi njihove skupne priglasitve ni moglo odločiti ločeno. Ravno tako ne drži, da bi sodišče prve stopnje v zvezi s to odločitvijo lahko upoštevalo določilo III. odstavka 154. člena ZPP, saj neuspeh drugega tožnika ni bil sorazmerno majhen, kot to izrecno zahteva citirana zakonska določba.

Ob navedenem se tako pokaže, da so vse tri obravnavane pritožbe neutemeljene. Sodišče druge stopnje jih je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP).

Ker stranke s pritožbami niso uspele, same trpijo svoje pritožbene stroške (I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).