Jedro

Če zakonca vlagata skupno premoženje v premoženje enega zakonca, tvori tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z vlaganji, njuno skupno premoženje.

V skladu z ZTLR so imela vlaganja v posebno premoženje enega zakonca stvarnopravne posledice v primeru, če so vlaganja spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar.

Vložki posebnega premoženja v skupno premoženje vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju. Ugovor izključne lastnine pa ne vsebuje ugovora o večjem deležu na skupnem premoženju.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za izstavitev listine za vknjižbo lastninske pravice v korist tožeče stranke pri 45/100 nepremičnine s parc. št. 312/0, k. o. X. II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi 9/10 nepremičnine s parc. št. 312/0, k. o. X, na kateri stoji hiša z mansardo, drvarnica in garaža ter zavetišče za ovce, ter številne premičnine (I. točka izreka), da je delež tožnice na skupnem premoženju polovica, kar je 45/100 na zemljiški parceli in 50/100 na premičnem premoženju (II. točka izreka), ter da je toženec dolžan tožnici izstaviti za zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice v njeno korist sposobno listino, sicer bo to listino nadomestila ta sodba (III. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan povrniti tožnici 2.793,45 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Proti takšni odločitvi vlaga pritožbo toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sodbe tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se s presojo sodišča, da sta pravdni stranki v času njune izvenzakonske in zakonske zveze ustvarili novo stvar s tem, ko sta na zemljišču toženca zgradili družinsko hišo z drvarnico in garažo ter zavetiščem za ovce. Sodišču očita, da je prezrlo dejstvo, da je bila gradnja objektov črna gradnja, ki sta jo sicer pravdni stranki legalizirali, in da se je gradnja legalizirala le v določenem obsegu zemljišča parcele 312 k. o. X. Površina gradbene parcele znaša 621 m2, del parcele v izmeri 2706 m2 pa ostaja kmetijsko zemljišče. To je razvidno iz odločbe upravnega organa, ki bi jo moralo prvo sodišče upoštevati. Sodišče tako ni ugotovilo temeljnega predhodnega vprašanja o stvari, v kolikšnem obsegu se je spremenila identiteta parcele. Sodišče je vezano na upravno odločbo. Zaključek, da se je spremenila identiteta celotne parcele zaradi gradnje objektov, je pravno zmoten in nepravilen. Sodišče je pristransko ocenjevalo izvedene dokaze, predvsem izpovedi tožnice in toženca o tem, kako naj bi sama gradnja potekala. Delno povzema njuni izpovedi. V nadaljevanju obširno navaja, zakaj meni, da novogradnje ni mogoče opredeliti kot skupno premoženje bivših zakoncev. Izpostavlja, da je bila novogradnja zgrajena na parceli, ki je tožnikovo posebno premoženje, saj jo je dobil od matere. Tudi material za gradnjo je bil kupljen s prodajo njegove parcele kot posebnega premoženja v višini milijon in pol tolarjev. To vrednost je potrdila tudi tožnica. S tem se je kupil ves gradbeni material (opeka, cement, mreže), kar priznava tudi tožnica. Tudi nadaljnja gradnja je bila izvedena s toženčevim posebnim premoženjem. Les za gradnjo hiše in sredstva za nakup centralne kurjave mu je podaril stric. Gradnja je bila tako narejena izključno iz toženčevega posebnega premoženja, česar sodišče pri odločanju sploh ni upoštevalo. Zato bi moralo poleg norme 21. člena Zakona o lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) upoštevati tudi 22. člen, ki določa, kdor iz svojega material s svojim delom izdela novo stvar, pridobi na njej lastninsko pravico. Gradnja je bila opravljena izključno iz toženčevega posebnega premoženja in je šlo pri tem le za preoblikovanje toženčevega premoženja in daril toženčevega strica tožencu. Ker sodišče ni pravilno uporabilo pravil o ustvaritvi nove stvari ter spojitev in zmešanje po 22. in 23. členu ZTLR, je napačna izpodbijana odločitev o tem, da sodi 9/10 nepremičnine v skupno premoženje pravdnih strank. V nobenem primeru gradnja ni bila opravljena iz skupno pridobljenih sredstev, saj sploh niso obstajala in tako ni moč govoriti o vlaganjih skupnega premoženja v toženčevo posebno premoženje. Zato niso izpolnjeni pogoji za pridobitev lastninske pravice na novi stvari. Nadalje toženec očita sodišču, da je nekritično ocenjevalo izvedene dokaze, čeprav se tožničina in toženčeva zatrjevanja in izpovedbe v bistvenem niso razlikovala. To velja predvsem glede prodaje nepremičnine, s katero je pridobil sredstva za nakup gradbenega materiala, pa tudi darila strica. Kolikor bi sodišče pravilno ocenilo izpovedi o finančnih virih za gradnjo nove stvari, pa tudi kaj ta parcela obsega v skladu z gradbenim dovoljenjem, ne bi zaključilo kot je, da je celotna sporna nepremičnina 312/0 spremenila identiteto zaradi nove gradnje, saj se je le del parcele spremenil, del je ostala kmetijsko zemljišče. Prispevek tožnice k legalizaciji gradnje v stvarnopravnem smislu ne pomeni nobenih vlaganj. Pomembno je le, čigav material se je vgrajeval v novogradnjo ter na čigavi parceli se je gradilo. Sodišče ni imelo podlage, da tožnici pripada na toženčevem posebnem premoženju polovičen, zakonski delež. Pomoč drugih pri gradnji ne povzroča stvarnopravnih učinkov. Ker sodišče ni posebej ugotavljalo čigava denarna sredstva so bila uporabljena pri novogradnji, ni mogoče govoriti o skupnem premoženju pravdnih strank. Pritožba vztraja, da s tožnico nista vlagala skupnih sredstev v novogradnjo in da je bila ta opravljena izključno iz njegovega posebnega premoženja. Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je sodišče protispisno ocenjevalo izvedene dokaze, je določitev napačna.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Vztraja, da sodi sporna nepremičnina v skupno premoženje pravdnih strank, sicer pa pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se toženec pritožuje zoper celotno sodbo, vendar pa v zvezi z ugotovitvijo, da tudi določeno premično premoženje sodi v skupno premoženje pravdnih strank, z enakimi deleži pravdnih strank na njem, ne podaja nobenih konkretnih pritožbenih razlogov. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti in ugotovilo, da uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani (prvi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožba je bila zato v tem delu zavrnjena in sodba sodišča prve stopnje v delu I. in II. točke izreka, kolikor se nanašata na premičnine, potrjena (353. člen ZPP).

6. Neutemeljen je očitek, da sodišče ni pravilno ocenilo izvedenih dokazov. Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja ravno nasprotno. Sodišče prve stopnje je dokaze, tudi izpovedi pravdnih strank, ocenilo v povezavi z drugimi dokazi, kar ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Dokazna ocena pa je tudi razumna in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi dvomilo v njeno pravilnost. Pri odločitvi je sodišče upoštevalo tudi zatrjevana dejstva, ki med strankama niso bila sporna oziroma jih nista konkretno izpodbijali. S povzemanjem izpovedi pravdnih strank pritožba popolne dokazne ocene ne more uspešno izpodbiti. Očitana kršitev procesnih določb zato ni podana.

7. Pritožbeno stališče toženca, da je nepremičnina s parc. št. 312/0, k. o. X, na kateri je pridobil lastništvo na podlagi izročilne pogodbe in sporazuma o odpovedi neuvedenemu dedovanju, posebno premoženje, je pravilno. Tako je tudi stališče prvostopenjskega sodišča. Vendar pa je tožnica dokazala, da je z možem vlagala v to posebno premoženje delo in sredstva, ki so bila pridobljena tekom trajanja zakonske zveze. Oba zakonca sta bila zaposlena (toženec vmes tudi brezposeln) in sta prejemala dohodke, delala sta na nepremičnini. To pomeni, da sta v posebno premoženje vlagala skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR). Tudi sicer toženec tekom postopka ni odrekal tožnici dela oz. vlaganj v nepremičnino. Če pa zakonca vlagata skupno premoženje v premoženje enega zakonca, tvori tisto povečanje vrednosti nepremičnine, ki je nastalo z vlaganji, njuno skupno premoženje. V nepremičnino sta izvenzakonca in zakonca nesporno vlagala v času veljavnosti ZTLR. V skladu z ZTLR (25. člen) so imela vlaganja v posebno premoženje enega zakonca stvarnopravne posledice v primeru, če so vlaganja spremenila stanje in vrednost nepremičnine v tolikšni meri, da je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar.(1) V postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da sta pravdni stranki na goli zemljiški parceli št. 312/0, k. o. X, (vse do leta 2000, ko sta se vanjo vselila), skupaj zgradili (sami in s pomočjo drugih) stanovanjsko hišo z mansardo, drvarnico in garažo (kasneje pa še zavetišče za ovce). Na podlagi takšnih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sodi v skupno premoženje sporna nepremičnina, in sicer skladno z zahtevkom 9/10.(2) Tožnica je namreč navajala, da 1/10 (na račun zemljišča) predstavlja posebno premoženje toženca.

8. Materialnopravno zmotno je pri tem pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče v zvezi z ugotavljanjem obstoja skupnega premoženja, na katerem se pridobi lastninska pravica na originaren način, uporabiti tudi določbi 22. in 23. člena ZTLR. Ti dve določbi se namreč nanašata na način pridobitve lastninske pravice na premičnini, zato sta v zvezi z izvorno pridobitvijo lastninske pravice na nepremičnini neuporabni.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prezrlo, da je bila gradnja objektov črna gradnja. Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da je bila črna gradnja naknadno (še v času zakonske zveze) legalizirana, zato je zatrjevani očitek nepomemben za odločitev. Pritožbene trditve v smeri obsega legalizacije in spremembe identitete nepremičnine, in povzemanje vsebine upravne odločbe (gradbeno dovoljenje) pa so neupoštevni,(3) saj gre za pritožbene novote, ki jih toženec ne opraviči (prvi odstavek 337. člena ZPP). Trditve, da zemljišče sodi k objektom, toženec ni nikoli izpodbijal. Zahtevek, da sodi v skupno premoženje navedena parcela, na kateri stoji stanovanjska hiša s pomožnimi objekti, je zato utemeljen.

10. Dejstvo, da se je vlagalo v toženčevo nepremičnino in da je toženec v izgradnjo objektov vložil tudi denarna sredstva od prodaje svojih nepremičnin (ki so predstavljala njegovo posebno premoženje), ne nasprotuje pravilnosti gornjega sklepa o tem, da nepremičnina sodi v skupno premoženje pravdnih strank. Gre za prelivanje premoženjskih kategorij. Zmotno je pritožbeno stališče, da je pomembno le, čigav material se je vgrajeval v novogradnjo ter na čigavi parceli se je gradilo. Po ustaljeni sodni praksi vložki posebnega premoženja v skupno premoženje vplivajo na velikost deležev vlagateljev na skupnem premoženju. Toženec pa je ugovarjal, da je izključni lastnik, česar dokazni postopek ni potrdil. Ugovor izključne lastnine pa ne vsebuje ugovora o svojem višjem deležu na skupnem premoženju.(4) Toženec ni postavil določnega ugovora o svojem večjem deležu na skupnem premoženju. Ni določno zatrjeval velikosti uveljavljanega deleža, zato je ugovor izključne lastnine ob sklepu o obstoju skupnega premoženja moč šteti le kot obrambo zoper tožničino trditev o zakonsko domnevnem polovičnem deležu. Toženec pa je tisti, ki je dolžan izpodbiti zakonsko domnevo. Ob odsotnosti uveljavljanja večjega deleža na skupnem premoženju od zakonsko domnevanega, so trditve toženca o vlaganju njegovega dodatnega posebnega premoženja v skupno premoženje brez pomena.

11. Ne glede na navedeno pa velja dodati, da se v skladu z 59. členom ZZZDR šteje, da sta deleža na skupnem premoženju enaka, zakonca pa lahko dokažeta da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju. Četudi se upošteva, da je toženec določen material za gradnjo, kupljen s prodajo njegovih nepremičnin (1,5 mio SIT), vložil v skupno premoženje, to na zaključek sodišča o neizpodbitnem domnevnem deležu ne more vplivati. Enako velja za trditve, da je nekaj lesa za gradnjo hiše prispeval s posekom lesa na svojih parcela (v kolikšni vrednosti naj bi to bilo, toženec v postopku niti ni zatrjeval ne dokazoval). V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pa je tožnica skrbela za otroke in družino, plačevala je stroške za družino in hišo, medtem ko je toženec svoj dohodek pretežno porabil za motokros. Tožnica je tudi izvedla vse kar zadeva legalizacijo hiše, kar je okoliščina, ki je bistveno prispevala k ohranitvi premoženja.

Glede trditev toženca o daritvi lesa s strani svojega strica in denarnih sredstev za nakup centralne kurjave, pa velja opozoriti, da so tudi tožničini sorodniki in prijatelji z delom in sredstvi veliko pomagali pri gradnji objektov. Sodišče prve stopnje sicer napačno šteje slednjo pomoč v korist le tožnici. Po sodni praksi(5) je treba pomoč oziroma darila sorodnikov in prijateljev načeloma šteti kot prispevek, dan obema zakoncema po enakih deležih. To velja dokler zainteresirani ne dokaže, da je bilo darilo v času daritve namenjeno le obdarjencu in nikomur drugemu. Ob izostanku trditev obeh pravdnih strank, da bi bila konkretna darila in pomoč sorodnikov v času daritve namenjena le (izključno in izrecno) posamezni pravdni stranki, torej le tožnici oziroma tožencu, je treba le-ta šteti kot prispevek, dan obema po enakih deležih.

12. Glede na vse oblike prispevkov k skupnemu premoženju (iz katerih izhaja, da je toženec resnično prispeval s prodajo svojih nepremičnin in s posekom nekaj lesa na svojih nepremičninah, medtem ko je tožnica skrbela za dva otroka, gospodinjstvo in dom, svoj celoten dohodek namenila v gradnjo in skrb za družino) je po presoji pritožbenega sodišča, upoštevaje tudi odsotnost uveljavljanja nadpolovičnega deleža na njem, zaključiti, da toženec ni uspel izpodbiti zakonske domneve o enaki velikosti deležev na skupnem premoženju oziroma ni uspel dokazati, da bi vrednostno prispeval bistveno več kot pa tožnica.

13. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena in ker tudi niso podani uradoma upoštevnih pritožbeni razlogi, je pritožbeno sodišče pritožbo v izpodbijanem delu, kolikor se nanaša na nepremičnino, zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdilo (v delu I. in II. točke izreka).

14. Kar zadeva dajatvenega zahtevka pa pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu ugotavlja, da tožbeni zahtevek na izstavitev ustrezne listine ni utemeljen. Takšen zahtevek se uveljavlja takrat, ko se zatrjuje pravnoposlovno razpolaganje s pravicami, česar pa tožnica ni zatrjevala. Tožnica je pridobila svojo lastninsko pravico na originaren način že pred vpisom v zemljiško knjigo in zahtevek na izstavitev ustrezne listine ni bil potreben. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi toženca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v tem zavrnilo (četrti odstavek 358. člena ZPP).

15. Čeprav je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano odločitev o glavni stvari, ni posegalo v stroškovno odločitev pred sodiščem prve stopnje, saj je toženec uspel le v manjšem delu s pritožbo, z dajatvenim zahtevkom pa med postopkom pred sodiščem prve stopnje niso nastali posebni pravdni stroški. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločilo še, da toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožnica sama.

Op. št. (1): Glej odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 152/2011, II Ips 155/2013 in Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 3837/2010, II Cp 1342/2009, I Cp 832/2014, I Cp, 3605/2011 in druge.

Op. št. (2): Takšna opredelitev zahtevka sicer ni pravilna, saj se vložki posebnega premoženja v skupno premoženje odražajo pri velikosti deležev vlagateljev v skupno premoženje in ne ohranijo položaja posebnega premoženja. A toženec takšnemu zahtevku ni nasprotoval, pač pa je le trdil, da je delež samega zemljišča večji kot 10%, vendar tega v skladu z dokaznim bremenom ni uspel dokazati.

Op. št. (3): Ker se toženec tekom postopka ni skliceval na upravno odločbo in njeno vsebino, se sodišču prve stopnje ni bilo treba do nje posebej opredeliti in preverjati njeno vsebino. Dokaz ne nadomešča manjkajoče trditve.

Op. št. (4): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 55/2012, II Ips 83/2014, II Ips 191/2013 in druge.

Op. št. (5): Glej odločbe VS RS II Ips 257/2012, VSL II Cp 1533/2012, II Cp 2345/2015 ...