Jedro

Zastaralni rok v času, v katerem se stranki šele pogajata o obstoju in o bistvenih sestavinah (domnevne) obveznosti, ne more teči. Za določitev obsega in višine škode ni odločilnega pomena osebno mnenje oškodovanca o obstoju škode, pač pa, ali so oškodovancu znani oz. bi mu morali biti znani objektivni kriteriji, na podlagi katerih lahko določi obseg in višino škode.

Razmerje med strankama je po oceni pritožbenega sodišča izključno javno pravne narave, kar pomeni, da obe stranki nastopata v funkciji izvrševanja javnega interesa, zaščita rodovitne zemlje je v javnem interesu. V javnem interesu pa je tudi gradnja prometne infrastrukture, v obravnavanem primeru gradnja AC. 24. člen Uredbe določa način za reševanje tega konflikta interesov tako, da bi bili škodljivi vplivi gradnje AC na plodno zemljo zmanjšani na najmanjšo možno mero, da pa po drugi strani ne bi onemogočali ali pretirano ovirali izgradnje AC. Tožeča stranka je le sekundarni upravičenec do razpolaganja z morebitnimi presežki humusa, ki ji pripadajo pod pogojem, da viški ob smotrni uporabi izkopanega materiala dejansko nastanejo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 5.831,60 EUR, v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbena zahtevka, s katerima je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 851.742,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2011 do plačila in znesek 112.584,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2014 do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 9.390,95 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena, razen v delu, v katerem izpodbija zaključek prvostopnega sodišča glede (delnega) zastaranja zahtevka, kar pa ni vplivalo na odločitev o pritožbi.

4. Tožeča stranka je z zahtevkom v višini 852.742,50 EUR spp uveljavljala plačilo odškodnine, ker naj bi jo tožena stranka pri gradnji avtoceste (AC) preko tožničinega ozemlja prikrajšala za 100.205,00 m3 presežkov humusa, (ki je sopomenka za rodovitno zemljo, izkopano na trasi AC). Pravno podlago tega zahtevka predstavlja (poleg določil Obligacijskega zakonika-OZ o neposlovni odškodninski odgovornosti) Uredba o lokacijskem načrtu za smer avtoceste Maribor - slovensko-madžarska meja na odseku Cogetinci - Vučja vas (UL RS 93/2001, A10 - v nadaljevanju Uredba). 24. člen Uredbe določa ukrepe za varstvo tal pri gradnji AC, ki zavezujejo investitorja (v tem postopku toženo stranko) in med drugim določa, da „z viški rodovitne zemlje razpolaga lokalna skupnost v skladu z veljavnimi občinskimi odloki“. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo na podlagi zaključka, da je le-ta (delno) zastaran, in na podlagi zaključka, da dokazni postopek ni potrdil obstoja škode (presežkov humusa). Z drugim zahtevkom v višini 112.584,00 EUR spp je tožeča stranka terjala povrnitev škode v višini tožnici nastalih stroškov financiranja asfaltiranja lokalne ceste do ene od deponij humusa na tožničinem ozemlju. Tudi tega je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je zaključilo, da ni obstajala toženkina obveznost, da financira asfaltiranje oz. obnovo predmetne lokalne ceste.

5. Četudi je tožeča stranka pritožbo vložila zoper celotno sodbo, v pritožbi konkretizirano izpodbija le odločitev o zavrnitvi prvega zahtevka (iz naslova odškodnine zaradi neizročitve humusa). Sodišču prve stopnje očita napačno presojo ugovora zastaranja, ki naj bi z odločitvijo, da je le-ta utemeljen (najmanj v delu, ki se nanaša na protivrednost 32.624,35 m3 rodovitne zemlje) podprlo igro prikrivanja dokumentov tožene stranke in njeno izmikanje, da bi tožeči stranki predložila na vpogled gradbeno dokumentacijo, iz katere bi bilo mogoče razbrati, koliko rodovitne zemlje je bilo izkopano pri avtocestnih delih.

**V zvezi z odločitvijo o zastaranju**

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva, pomembna za presojo ugovora zastaranja: da se je AC na tožničinem odseku gradila od februarja 2005 do 12. 9. 2008, kar predstavlja zadnji datum, ko bi se še lahko izvajala gradbena dela, pri katerih bi lahko nastal presežek rodovitne zemlje; da so bili do konca gradnje AC znani (tožeči stranki na voljo) podatki o predvidenih količinah humusa iz Načrta shranjevanja rodovitne prsti iz maja 2002 (Načrt, A3) in Elaborata zemeljskih del iz oktobra 2003 (Elaborat, A5); da sta oba navedena dokumenta nastala pred začetkom gradnje AC in izhajala iz predpostavke o 30 cm debeli plasti humusa na celotni trasi AC ter predvidela cca 170.000 m3 viškov humusa za tožečo stranko, ki naj bi se navozili na 5 tožničinih deponij; da je tožeča stranka z dopisom z dne 7.7.2008 (B13) menila, da je upravičena do 45.000,00 m3 viškov humusa in zahtevala izročitev 32.624,35 m3 humusa; da je bilo v juniju 2009 po toženkinem naročilu izdelano Poročilo o pregledu razpoložljive količine humusa (Poročilo, A11), na podlagi katerega bi tožeča stranka bila upravičena do viškov 123.580,69 m3 humusa; da ga je tožeča stranka do konca gradnje AC po lastnih trditvah prejela le 23.375,65 m3; da je tožbo vložila dne 28.12.2011, v kateri je višino škode v protivrednosti 100.205 m3 humusa določila na podlagi podatkov iz Poročila (123.580,69 m3 presežkov - prejetih 23.375,65 m3 = 100.205 m3 humusa).

7. Med strankama je bilo sporno, kdaj je oz. bi lahko tožeča stranka zvedela za obseg škode. Subjektivni zastaralni rok za neposlovno odškodninsko obveznost začne namreč teči takrat, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega ki jo je povzročil (prvi odstavek 352. člena OZ). Po stališču tožeče stranke je ta trenutek nastopil s prejemom Poročila v juniju 2009, po stališču tožene stranke pa so bili vsi elementi za določitev višine škode tožeči stranki znani ob zaključku gradnje AC 12.9.2008 (ob upoštevanju tega datuma je bila tožba vložena po nastopu zastaranja). Pri navedenih stališčih pravdni stranki vztrajata tako v pritožbi kot v odgovoru na pritožbo.

8. Sodišče je pravilno obrazložilo, da je pravna teorija, (ki ji je sledila tudi sodna praksa), zavzela enotno stališče, da „vedenje o škodi“ ne pomeni, da mora oškodovanec poznati konkreten znesek škode, da pa mu morajo biti znane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti njen obseg in višino, pri čemer se tudi od oškodovanca pričakuje določena stopnja skrbnosti, da za te okoliščine izve. Zdi se, da je sodišče prve stopnje bolj sledilo toženi stranki, četudi je zapisalo, da je odločitev o začetku teka zastaralnega roka glede na opisane okoliščine primera mejna in da je z razumnimi razlogi mogoče utemeljevati tako nastop kot odsotnost zastaranja. V načelu se tudi pritožbeno sodišče strinja s argumentacijo prvostopnega sodišča, da je tako velik razkorak med v Načrtu planiranimi in dejansko prejetimi količinami humusa tožečo stranko že med izgradnjo AC silil, da razišče razloge za domnevni primanjkljaj, saj si po koncu gradnje AC ni mogla obetati nobene pošiljke humusa več, domnevnega primanjkljaja v višini 150.000 m3 humusa pa tudi ni bilo mogoče neopaženo odpeljati neznano kam (navedena količina po toženkinih trditvah predstavlja 10.000 kamionov). Vendar pa pritožba utemeljeno opozarja, da je tožeča stranka omenjeni razkorak med planiranimi in realiziranimi količinami humusa opazila že med gradnjo AC in da je toženo stranko na ta primanjkljaj večkrat opozorila in z njo tudi sodelovala pri iskanju rešitve problema. Po mnenju pritožbenega sodišča ji v zvezi s tem ni mogoče očitati premajhne skrbnosti. Zahteva po skrbnosti oškodovanca, da izve za elemente, ki mu bodo omogočili izračun obsega in višine škode, mora biti razumna in nikakor ne pretirana. Tožeča stranka je do zaključka gradnje AC razpolagala le s podatki o razpoložljivih količinah humusa, predvidenih v Načrtu in Elaboratu, ki jim je tožena stranka vseskozi nasprotovala, čeprav oba dokumenta sodita v njeno sfero (sta bila izdelana po njenem naročilu). Ti podatki so se tudi po prepričljivi in logični oceni prvostopnega sodišča izkazali za „napačne in preprosto neuporabne“ (24. tč. obrazložitve prvostopne sodbe). Po mnenju pritožbenega sodišča je zato pretirana tako zahteva, da bi morala tožeča stranka tožbo vložiti na podlagi (spornih in kasneje dokazano nerealnih) podatkov v Načrtu oz. Elaboratu, kot tudi zahteva, da bi morala sama preveriti njihovo pravilnost. Povsem razumno in primerno skrbno se je tožeča stranka potem, ko je ugotovila, da se na njene deponije ne odlagajo predvidene in pričakovane količine rodovitne zemlje, z zahtevo, da se ugotovijo dejanske količine njej namenjenega humusa, najprej obrnila neposredno na toženo stranko, ki je humus odkopavala in je bila na podlagi 24. člena Uredbe tudi dolžna voditi evidenco o mestih in količinah odstranjene prsti in lokacijah za deponiranje ter o nadaljnji uporabi za sanacijo. Če se tožena stranka njenemu pozivu ne bi odzvala, bi tožeča stranka do podatkov, ki bi ji omogočili izračun višine škode, res morala priti na drug primeren način (tudi z naročilom strokovne ekspertize), ali pa tožbo vložiti na podlagi podatkov iz Načrta/Elaborata v roku 3 let po zaključku gradnje. Vendar se je tožena stranka na njene pozive odzvala, saj ni bilo sporno, da sta pravdni stranki problem manjka humusa na skupnih sestankih reševali in je bila prav s tem namenom tudi sprejeta odločitev, da tožena stranka izvede „super nadzor“, da se pregledajo gradbene knjige in ugotovi manjkajoča količina (zapisnik s sestanka dne 29. 8. 2008 - B5). Pritožbeno sodišče sicer ne pritrjuje pritožbenim očitkom, da je tožena stranka tožečo stranko zavajala in se namenoma izmikala njenim zahtevam, drži pa, da je bilo obema strankama neznano dejstvo o količini izkopanega humusa in da je prav zaradi odgovora na to vprašanje tožena stranka naročila izdelavo Poročila. Zato pritožbeno sodišče ne more slediti stališču prvostopnega sodišča, da bi morala tožeča stranka še pred prejemom Poročila aktivneje in učinkoviteje ukrepati, da se ugotovijo količine presežkov humusa, še zlasti, če sta pravdni stranki sodelovali in ni bilo razlogov za nezaupanje med njima. Res je, da brez Poročila tožeča stranka ne bi izvedela za svoje prikrajšanje, vendar brez očitkov tožeče stranke o prikrajšanju do izdelave Poročila niti ne bi prišlo. Poročilo je bilo naročeno na podlagi dogovora pravdnih strank o ugotavljanju obstoja in količine manjka humusa. Zastaralni rok v času, v katerem se stranki šele pogajata o obstoju in o bistvenih sestavinah (domnevne) obveznosti, ne more teči. Tožeča stranka je šele s prejemom Poročila izvedela za podatke o dejansko izkopani količini humusa oziroma o količini humusa, do katerega je bila upravičena po 24. členu Uredbe, na podlagi katerih je lahko izračunala višino svoje škode.

9. Z ozirom na navedeno ugovor zastaranja ni utemeljen niti za del zahtevka oz. terjatve, ki jo je tožnica uveljavljala s pozivom z dne 7. 7. 2008 (B13). Za presojo „vedenja o škodi“ je nerelevantno, da je tožeča stranka že tedaj menila, da ji pripada 45.000 m3 humusa, od katerega je že prejela 12.375,65 m3 in v posledici zahtevala izročitev 32.624,35 m3 humusa oziroma njegovo protivrednost. Za določitev obsega in višine škode po prvem odstavku 352. člena OZ ni odločilnega pomena osebno mnenje oškodovanca o obstoju škode, pač pa, ali so oškodovancu znani oz. bi mu morali biti znani objektivni kriteriji, na podlagi katerih lahko določi obseg in višino škode. Poziv tožeče stranke z dne 7. 7. 2008 ne izkazuje nobenega realnega zavedanja tožeče stranke o (dokončni) višini in obsegu škode, pač pa gre le za njeno notranjo, čez palec določeno oceno o nastali škodi, predvidljivo zgolj na podlagi podatkov iz Načrta/Elaborata, na podlagi katerih pa bi tožeča stranka z enako tehtnimi argumenti lahko zahtevala škodo zaradi neizročitve poljubne količine humusa v razponu od 1m3 do 146.624,35 m3 (razlika med v Načrtu predvidenimi 170.000 m3 in prejetimi 23.375,65 m3). Poleg tega je bil poziv tožeče stranke datiran dne 7. 7. 2008, pred končanjem gradnje AC, to je v času, ko škoda, tudi, če je nastajala, še ni bila stabilizirana. Višina škode namreč ni mogla biti dokončno znana pred koncem gradnje AC, ali še celo kasneje. Četudi se je izkop humusa vršil v najzgodnejši fazi gradnje, ob pripravi trase AC, in je bilo predvideno, da se bo na deponije tožeče stranke odvažal sproti in kontinuirano, pa škoda ni nastajala sukcesivno. Tožeča stranka je bila namreč upravičena le do viškov humusa, ostalega po sanaciji (zaradi gradnje AC) devastiranih in degradiranih tal, in po opravljenem humuziranju brežin AC, te dejavnosti pa bi se lahko izvajale tudi še po zaključku gradnje same AC, saj je bil, kot navaja pritožba, rok za izpolnitev pogodbenih obveznosti izvajalcev v razmerju do tožene stranke 30. 6. 2009. Tudi iz dopisa z dne 7. 7. 2008 je razvidno, da je tožeča stranka po tem datumu še prejemala humus od tožene stranke.

10. Napačni materialno pravni zaključek prvostopnega sodišča o zastaranju tožbenega zahtevka se je sicer nanašal le na količino 3.108,35 m3 manjkajočega humusa, oz. njegovo protivrednost. Nosilni razlog sodišča prve stopnje za zavrnitev zahtevka je bil, da dokazni postopek ni potrdil zatrjevanih presežkov humusa, (ki bi lahko bil namenjen tožeči stranki).

**V zvezi z odločitvijo o nedokazanih presežkih humusa**

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi temeljite ocene izvedenih dokazov obrazloženo in prepričljivo ugotovilo, da podatki o količinah izkopanega humusa v Načrtu, Elaboratu in niti v Poročilu niso verodostojni, ker nobena od institucij oz. družb, ki je te dokumente izdelala, ni opravila dejanskih meritev humusa na terenu, pač pa so vsi njihovi izračuni izhajali iz popreproščenega in v osnovi nepravilnega izhodišča, da je bila debelina humusnega sloja na celotni trasi AC 30 cm. Sodišče prve stopnje je zato v tem postopku angažiralo dva izvedenca, izvedenca pedologije in izvedenca za geotehniko, ki sta oba humus iz gozda (po katerem poteka več kot polovica trase AC na območju tožeče stranke) povsem izločila kot primeren material za sanacijo kmetijskih zemljišč, saj ta humus nujno vsebuje tudi lesnate ostanke (veje, korenine, ostanke debel), ki jih je potrebno predhodno odstraniti oziroma predelati. Odločilno težo je sodišče prve stopnje upravičeno podelilo izvedenskemu mnenju izvedenca za geotehniko, ki je potrdil tako stališče prejšnjega izvedenca, kot tudi ugotovitve iz Načrta, da gozdna zemlja ni uporabna za sanacijo kmetijskih površin, in na podlagi podatkov o sondažnih vrtanjih, izvedenih pred začetkom gradnje AC, ugotovil, da je bila tudi plast humusa, izkopanega na njivah, pašnikih in ostalih površinah za kmetijsko rabo le 20cm in ne 30 cm. Po izračunu tega izvedenca, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, bi bila tožeča stranka upravičena eventualno le še do prejema 3.108,35 m3 humusa, pa tudi ta presežek ni z zadostno stopnjo zanesljivosti dokazan.

12. Pritožba konkretnih ugotovitev in zaključkov iz izvedenskega mnenja, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, niti ne izpodbija, pač pa se sklicuje na Poročilo, ki naj bi vsebovalo verodostojne podatke o dejanski količini odrite zemlje. Sodišču prve stopnje očita, da se z zahtevkom tožeče stranke za humus iz gozdne trase sploh ni ukvarjalo, da bi imel tudi mešani material iz gozda za tožečo stranko uporabno vrednost, da sodišče ni reševalo pravnega vprašanja, do katere vse zemljine je tožeča stranka upravičena. Sodišče prve stopnje naj bi prezrlo tudi, da tožeči stranki ni bil omogočen vpogled v gradbeno dokumentacijo tožene stranke, iz katere izhajajo količine izkopanega materiala, da je to dokumentacijo tožeča stranka ves čas prikrivala, da je dopustilo, da tožena stranka z dokazi izpodbija lastno Poročilo, da sodišče tudi ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, da je nedopustno zavrnilo izvedbo dodatnih dokazov z vrtanjem vrtin, s čimer bi v sodnem postopku lahko prišli do kvalitetnejših podatkov o dejanski količini razpoložljivega humusa. Zavrnilo je tudi dokaz o določitvi izvedenca gradbene stroke, ki bi potrdil količine izkopa po obračunskih situacijah tožene stranke.

13. Našteti pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Podatki o izvedenih sondiranjih na trasi AC, na katere se je oprl izvedenec, so bili preverljivi, saj jih je izvedenec priložil k dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 6. 3. 2021, in so za potrebe tega postopka tudi povsem primerni in zadostni. V soglasju z obema strankama je izvedenec pregledal tudi relevantno gradbeno dokumentacijo tožene stranke. Imenovanje izvedenca gradbene stroke je bilo nepotrebno, saj, kot tožena stranka pravilno opozarja v odgovoru na pritožbo, ta ne daje odgovora na vprašanje, koliko je bilo dejansko viškov rodovitne zemlje. Nedvomno se je izkop „humusa“ glede na podatke v Načrtu/Elaboratu izvajal po globini 30 cm na celotni trasi AC in zato gradbena dokumentacija (in tudi obračunske situacije) prikazuje nerealne in nepravilne količine, z ozirom na ugotovitve iz izvedenskih mnenj o količini dejansko izkopanega humusa. Zahtevek tožeče stranke iz naslova humusa iz gozdne trase je sodišče prve stopnje argumentirano in obrazloženo zavrnilo. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni, prepričljivi in med seboj skladni, pa tudi relevantno dejansko stanje je bilo pravilno in v zadostni meri ugotovljeno.

14. Pritožbeno sodišče se bo zaradi pravilnega razumevanja pravnega razmerja med strankama še posebej opredelilo do pravnega vprašanja, do katere vse zemljine je tožeča stranka upravičena, in na kakšni podlagi. Kot že povedano, je tožeča stranka svoje upravičenje do humusa in zahtevo po njegovi izročitvi od tožene stranke utemeljevala na določilu 24. člena Uredbe. Iz vlog tožeče stranke in tudi iz pritožbe izhaja, da tožeča stranka določilo, da „z viški rodovitne zemlje razpolaga lokalna skupnost v skladu z veljavnimi občinskimi odloki“ razume v stvarnopravnem pomenu, kot da je lastnica rodovitne prsti na trasi AC in iz tega naslova upravičena zahtevati njeno izročitev. Tožeča stranka sicer lastninskopravne podlage izrecno ni niti zatrjevala niti dokazovala. Pod predpostavko, da je tožena stranka (po pooblastilu Republike Slovenije) odkupila vsa zemljišča, potrebna za izgradnjo AC, (kar smiselno tudi izhaja iz Uredbe), je tožena stranka (ali kdorkoli je že nastopal kot kupec) s tem postala tudi lastnica zemljine na zemljiščih, saj je zemljina sestavni del zemljišča in pridobi samostojno naravo šele potem, ko se od nje loči. Tožeča stranka tudi ni zatrjevala obligacijskopravnega razmerja (pogodbe) med pravdnima strankama, četudi v pritožbi nakazuje neko dogovorno podstat (s trditvami, da je bilo glede na opozorila predstavnikov tožeče stranke v Uredbo uvrščenih precej varovalnih določil oz. dodatnih obveznosti tožene stranke v razmerju do tožeče stranke). Te pritožbene trditve niso posebej prepričljive, saj smiselno enake obveznosti oz. varovalke vsebujejo tudi primerljivi podzakonski ureditveni akti (glej Uredbo o lokacijskem načrtu za smer AC Mb-slovensko-madžarska meja na odseku Vučja vas-Beltinci-UL RS št. 63/99, 73/04, 79/04, Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za AC na odseku Beltinci-Lendava- UL RS št. 37/05).

15. Razmerje med strankama je po oceni pritožbenega sodišča izključno javno pravne narave, kar pomeni, da obe stranki nastopata v funkciji izvrševanja javnega interesa, ki jima tako zakonski kot podzakonski predpisi v duhu izvrševanja tega javnega interesa nalagajo določene pravice in obveznosti. Zaščita rodovitne zemlje je v javnem interesu, saj vsa načela prostorskega urejanja tudi po takrat veljavnem Zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor terjajo racionalno rabo zemljišč, varstvo okolja in zavarovanje plodne zemlje pred uničenjem (12. člen ZUN). V javnem interesu pa je tudi gradnja prometne infrastrukture, v obravnavanem primeru gradnja AC. Nedvomno sta v tem primeru oba navedena interesa v koliziji, saj gradnja AC ni mogoča brez škodljivih posegov v prostor in tudi ne brez kršitve dolžnosti varstva plodne zemlje pred uničenjem. 24. člen Uredbe določa način za reševanje tega konflikta interesov tako, da bi bili škodljivi vplivi gradnje AC na plodno zemljo zmanjšani na najmanjšo možno mero, da pa po drugi strani ne bi onemogočali ali pretirano ovirali izgradnje AC. Gre torej za iskanje ravnotežja med obema javnima interesoma na najsmotrnejši in najekonomičnejši način, pri čemer sta morali sodelovati obe pravdni stranki skupaj, na isti strani in ne ena zoper drugo, četudi se njuni interesi na prvi pogled ne prekrivajo oz. si celo nasprotujejo (eni stranki je primaren cilj gradnja AC, drugi pa ohranitev okolja in rodovitne zemlje). Vsaka od njiju je bila potisnjena v položaj, da zaradi varstva ali uresničitve drugega javnega interesa, trpi oz. pristane na delno okrnitev prvega. Tožena stranka je s strani države pooblaščena družba za projektiranje in gradnjo avtocest. V smeri zavarovanja rodovitne zemlje je storila vse, kar so ji nalagali predpisi, ki definirajo in varujejo javni interes varstva rodovitne zemlje. Izdelala je Načrt in Elaborat, na podlagi katerih je upravičeno sklenila izvajalske gradbene pogodbe za izkop humusa do 30 cm globine. Povsem razumljivo in logično je, da so bili vsi podatki iz Načrta/Elaborata/Poročila le približni in ocenjeni v nekem povprečju, saj je malo verjetno, da so plasti zemljine popolnoma enake na dolžini trase cca 11 km, ki poteka po geološko različnem terenu (kot izhaja iz Načrta, celo na delu, ki ga predstavljajo njive in pašniki, plast humusa ni povsod enaka). Kjer so bile ocene iz Načrta/Elaborata pravilne, je tožena stranka izkopala humus, kjer niso bile, je izkopala mešani material ali celo jalovino. Mešani material ni bil primeren za sanacijo kmetijskih zemljišč, niti ga po Uredbi ni bila dolžna izročiti tožeči stranki. Nasprotno, po Uredbi je bila celo izkopani humus upravičena in dolžna porabiti sama za sanacijo vseh poškodb na zemljiščih, ki so bile povzročene z gradnjo AC, in za ureditev brežin AC. Primarno načelo je torej, da se humus (in mešani material) vrne tja, kjer je bil odvzet, t.j. na področja, ki so bila zaradi gradnje AC devastirana in poškodovana, kamor sodijo tudi področja, ki jih je treba zaradi AC posebej utrditi, urediti in kultivirati (npr. nasipi rek). Tožeča stranka je le sekundarni upravičenec do razpolaganja z morebitnimi presežki humusa, ki ji pripadajo pod pogojem, da viški ob smotrni uporabi izkopanega materiala dejansko nastanejo. Načrti in elaborati, pripravljeni pred začetkom gradnje, tožeči stranki ne dajejo upravičenja do tam navedenih količin presežnega humusa. V tej luči je treba tudi ocenjevati upravičenje tožeče stranke do morebitnih presežkov humusa, ki v nasprotju z morebitno stvarno pravno ali obligacijsko pravno podlago ne pomeni upravičenja do izročitve vsakega in zadnjega m3 humusa, in še manj do mešanega materiala, izkopanega na trasi AC. Nesmotrne in nepravilne uporabe izkopanega humusa pa tožeča stranka ni dokazala (tudi njene trditve v navedeni smeri so bile povsem pavšalne). Tudi iz navedenih razlogov so bili dokazni predlogi tožeče stranke po postavitvi izvedenca gradbene stroke oziroma po izvedbi dodatnih sondažnih vrtin, zato da bi se ugotovila količina humusa, nepotrebni.

16. Ker tudi ni našlo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu s takrat veljavno odvetniško tarifo po priglašenem stroškovniku (154. člen ZPP v zvezi s 164. členom ZPP).