Jedro

Po ugovoru zoper sklep o izvrši na podlagi verodostojne listine se v primeru obrazloženega ugovora v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. To pa pomeni, da se postopek nadaljuje kot pri tožbi, in se predlog za izvršbo obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Tako predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik (sedaj tožnik) navede dejansko podlago dolžnikove, toženčeve obveznosti, tvori tožbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in se zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški tega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju z dne 12. 7. 2011 v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da je dolžna na podlagi verodostojne listine – menice izdane 21. 2. 2001 (prav: 2011) tožeči stranki v roku 3 dni po vročitvi sklepa o izvršbi plačati glavnico v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2011 dalje do plačila in stroške izvršilnega predloga v znesku 169,50 EUR, razveljavi in se tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče je zaključilo, da med strankami ni bilo sporno, da sta tožnik kot posojilodajalec in toženka kot posojilojemalka 21. 2. 2011 sklenila posojilno pogodbo in da je toženka v zvezi s to posojilno pogodbo podpisala menico. Sodišče je zaključilo, da je v skladu z Zakonom o menici (ZM) izpolnjena lastna menica, ki pa je posebne vrste menice, s katero se izdajatelj zaveže plačati menično vsoto. Ker uradnih formularjev za lastno menico ni, se zanjo pogosto uporablja obrazec za trasirano menico, vendar pa je treba v takšnem primeru besedilo naloga za plačilo (plačajte za to menico) prečrtati in ga nadomestiti z besedilom obljube plačila (plačam, bom plačal, bomo plačali). Ker takšna vsebina iz priložene menice ne izhaja, je sodišče zaključilo, da je v skladu s 107. členom ZM takšna menica nična. Zato na osnovi te menice tožniku sporne terjatve ni mogoče prisoditi. Sodišče pa je v razlogih sodbe še navedlo, da tožnik ni uveljavljal drugega temelja svojega tožbenega zahtevka, ker iz njegovih navedb v pravdnem postopku to ni razvidno. Ker tako ni prišlo do spremembe tožbe sodišče ni presojalo obstoja obveznosti toženke po posojilni pogodbi.

Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo, v kateri navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. V prvem delu izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zaključki, da je menica nična in sodišču očita napačno uporabo 107. člena ZM. Sodišču pa očita tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje ter tudi bistveno kršitev določb postopka v delu, ko sodišče razlaga, da ni uveljavljal drugega temelja svojega tožbenega zahtevka. Uveljavlja kršitev 184. člena ZPP in sodišču očita, da ni presojalo obstoja obveznosti po posojilni pogodbi. Zaključki sodišča o tem, da ni navedel dejanskega stanja iz katerega bi izhajalo drug temelj tožbenega zahtevka niso pravilni, saj je v pripravljalni vlogi 28. 11. 2011 vračilo denarnega zneska utemeljeval tudi na podlagi temeljnega pravnega posla, posojilne pogodbe. To je storil tudi na naroku za glavno obravnavo 11. 12. 2012. Pri tem izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča iz katere izhaja, da sodišče na pravno podlago, ki je navedena v tožbi ni vezano. V podobnem primeru kot obravnavanem je Višje sodišče v Ljubljani ugotovilo, da je tožnik v pripravljalnem spisu razširil trditveno podlago in zatrjeval, da mu zahtevani znesek ne gre le na podlagi 85. člena ZM, ampak tudi na podlagi določb, ki urejajo vrnitev posojila. Nato ponavlja vsebino te odločbe in sodišču očita, da je napačno uporabilo prvi odstavek 184. člena ZPP. Glede na to, da obstoj posojilne pogodbe v konkretnem primeru ni sporen, kot je to sodišče zapisalo v devetem odstavku izpodbijane sodbe, ne bi smelo biti sporno niti, da je tožeča stranka v svojem tožbenem zahtevku uveljavljala vračilo posojila tudi iz temeljnega pravnega posla. Zato sodišču v delu, ko je v dvanajstem odstavku obrazložitve sodbe zapisalo, da v konkretnem primeru ni prišlo do spremembe tožbe in zato ni presojalo obstoja obveznosti iz posojilne pogodbe, očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker sodbe ni mogoče preizkusiti, saj v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Navaja tudi vsebino 569. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in izpostavlja, da sta se obe pogodbeni stranki s posojilno pogodbo dogovorili o obveznosti plačila. Zapis v 11. točki sodbe predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je namreč navedlo, da se v pravdi po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – menice v okviru zahtevka, ki je vsebovan v sklepu o izvršbi presoja samo utemeljenost menične zaveze, ki v konkretnem primeru ni izkazana, vendar pa so takšne navedbe v nasprotju tako s teorijo kot večinsko prakso, saj prevladuje stališče, da je sprememba tožbe dopustna. Glede na vse navedeno predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevku ugodi in toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov ali pa da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v točkah 9, 10 in 11 pravilno zaključilo, da menica, ki jo je tožnik predložil in iz katere izhaja obveznost plačila ne izpolnjuje lastnosti lastne menice, zato je pravilno uporabilo določbo 107. člena Zakona o menici (ZM) in pravilno zaključilo, da listina, ki jo je tožnik predložil kot lastno menico ne velja kot vrednostni papir te vrste in da zato na tej podlagi tožniku sporne terjatve ni mogoče prisoditi. Zato ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je menica, ki jo je tožnik predložil pravilna in veljavna, saj takšni listini manjka bistvena vsebina, ki jo predpisuje ZM v 107. členu. Pritožba v tem delu ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo ZM.

Pritožnik pa pravilno opozarja na to, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da ni uveljavljal drugega temelja svojega tožbenega zahtevka, to je temelja iz temeljnega pravnega posla, vračila posojila iz posojilne pogodbe (OZ člen 569, 574/1, posojilna pogodba). Takšni zaključki so napačni, na kar pritožnik pravilno opozarja. Tožnik je res vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, priložene menice, ki jo je sodišče s sklepom z dne 12. 7. 2011 tudi dovolilo (in napačno potrdilo pravnomočnost z 8. 7. 2011, zato bo moralo sodišče to potrdilo razveljaviti), vendar pa je potem, ko je sodišče sklep o izvršbi razveljavilo zaradi ugovora dolžnice, z vlogo z dne 28. 11. 2011 dopolnil tožbo. Tožnik je v tej dopolnitvi tožbe postavil nov zahtevek in sicer zahteval, da mu tožena stranka plača znesek 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 3. 2011 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 810,00 EUR prav tako z zakonskimi zamudnimi obrestmi in da mu povrne nadaljnje pravdne stroške. S tem pripravljalnim spisom oziroma v dopolnitvi tožbe je tožnik dejansko postavil nov zahtevek - tožbo je v skladu z 184. členom ZPP spremenil. Tega pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Zato so napačni zaključki sodišča prve stopnje o tem, da tožnik ni spremenil tožbe, saj je tudi na prvem naroku za glavno obravnavo zatrjeval, da zahtevani znesek izhaja iz lastnoročno napisane in in s strani tožene stranke podpisane pogodbe in iz izpolnjene menice.

Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo s spremenjenim zahtevkom tožeče stranke, ki ga je postavil naknadno, v prvem pripravljalnem spisu, niti z njegovimi navedbami na prvem naroku za glavno obravnavo, torej še pravočasno. Zaključki sodišča prve stopnje o tem, da tožeča stranka ni spremenila tožbe oziroma, da ni zahtevala vrnitev zneska iz posojilne pogodbe, so nepravilni. Zato ne držijo navedbe v točki 12 sodbe, da iz navedb tožnika v pravdnem postopku izhaja, da svoj zahtevek utemeljuje le na podlagi menične obveznosti toženke, saj je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo zatrjeval tudi dejansko stanje posojilne pogodbe, še pred tem pa je zahtevek tudi spremenil. Tako je sodišče prve stopnje spregledalo drugo pravno podlago in zmotno ocenilo, da takšne podlage tožnik ni podal. Po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine se v primeru obrazloženega ugovora v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. To pa pomeni, da se postopek nadaljuje kot pri tožbi, in se predlog za izvršbo obravnava kot tožba v pravdnem postopku. Tako predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik (sedaj tožnik) navede dejansko podlago dolžnikove, toženčeve obveznosti, tvori tožbo. (1) To pa pomeni, da lahko tudi v postopku, kot je bil konkreten postopek, tožnik po ugovoru tožene stranke tožbo spremeni v skladu z določbo 184. člena ZPP in da veljajo tudi določbe 108. člena ZPP o ravnanju z nepopolno tožbo.

Ker je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da tožnik ni postavil zahtevka na drugi pravni podlagi, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj se sodišče z elementi posojilne pogodbe ni ukvarjalo. Ob vsem navedenem pa je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču v ponovno odločanje (ZPP člen 355).

Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka (ZPP člen 165/3). Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Op. št. (1): Tako sodba Vrhovnega sodišča RS III Ips 69/2011 z dne 21. 5. 2013.