Jedro

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da tožničina odklonitev soglasja, da bi organ prve stopnje povabil njene otroke z namenom, da bi se ugotovila njihova dolžnost prispevanja k preživljanju mame (tožnice), pomeni, da se je tožnica zaradi lastnega ravnanja znašla v položaju materialne ogroženosti. Takšno stališče je zmotno. Glede na določbo prvega odstavka 33. člena ZSVarPre je potrebno ugotoviti bistvena dejstva, ki vplivajo na tožničino materialno ogroženost. Podaja soglasja po 19. členu ZSVarPre ni ključna pri odgovoru na vprašanje, ali se je oseba znašla v položaju materialne ogroženosti. Materialno ogroženost je potrebno ugotavljati glede na materialno stanje osebe, ki uveljavlja pravico do izredne denarne socialne pomoči. Ker tožena stranka ni ugotavljala pogojev, kot so določeni v prvem odstavku 33. člena ZSVarPre za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči, temveč je odločitev o zavrnitvi sprejela zgolj na dejstvu, da tožnica ni podala soglasja po 19. členu ZSVarPre, ki pa ni izključitveni razlog za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 5. 2014 in št. ... z dne 22. 4. 2014 ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke z dne 29. 5. 2014 in z dne 22. 4. 2014 ter da se tožnici prizna pravica do izredne denarne socialne pomoči. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V njej navaja, da prosi za izredno denarno socialno pomoč, varstveni dodatek in prostovoljno zdravstveno zavarovanje, saj nima sredstev za najnujnejše preživetje. Otroci imajo vsak svojo družino in s tem v zvezi tudi velike stroške, zato tožnici ne morejo finančno pomagati. V primeru, če bi imela višjo pokojnino, za pomoč ne bi prosila.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb postopka, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) pazi po uradni dolžnosti. Je pa sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 29. 5. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 22. 4. 2014. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena zahteva tožnice za dodelitev izredne denarne socialne pomoči. 6. Zakon o socialo varstvenih prejemkih (ZSVarPre, Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami) v prvem odstavku 33. člena določa, da se ne glede na določbe tega poglavja (ki se nanaša na priznanje denarne socialne pomoči), lahko samski osebi oziroma družini kot posebna oblika denarne socialne pomoči dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba ali družina iz razlogov, na katere ni mogla ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ali lastnim dohodkom družine ne more pokriti.

7. Tožena stranka je zahtevo zavrnila ob razlogovanju, da tožnica ni bila pripravljena na poziv k sklenitvi dogovora o preživljanju, ki ga določa 19. člen ZSVarPre. Tako ni želela dati pisnega soglasja, da bi organ prve stopnje povabil njene otroke, da bi se ugotovila njihova dolžnost prispevanja k preživljanju mame (tožnice). Če bi dala soglasje, bi lahko uveljavljala tudi denarno socialno pomoč in varstveni dodatek in bi tako lahko reševala svojo socialno stisko. Tožena stranka se je glede na navedeno postavila na stališče, da se je tožnica zaradi svojega ravnanja znašla v položaju materialne ogroženosti. Na enako stališče se je postavilo tudi sodišče prve stopnje.

8. Po stališču pritožbenega sodišča pa odklonitev soglasja še ne pomeni, da si je tožnica po svoji krivdi znašla v položaju materialne ogroženosti. Glede na določbo prvega odstavka 33. člena ZSVarPre je namreč potrebno ugotoviti bistvena dejstva, ki vplivajo na tožničino materialno ogroženost. Že iz besedila prvega odstavka 33. člena izhaja, da se izredna denarna socialna pomoč lahko dodeli samski osebi oziroma družini, ne glede na določbe tega poglavja (torej II poglavja, ki se nanaša na priznanje denarne socialne pomoči). Pritožbeno sodišče s tem v zvezi opozarja na obrazložitev prvostopenjske odločbe iz katere izhaja, da tožnica naj ne bi želela uveljavljati denarno socialno pomoč in varstveni dodatek, da bi na tak način lahko reševala svojo materialno stisko in da zato ne izkazuje posebne materialne ogroženosti. Glede na osmi odstavek 12. člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS, Ur. l. RS, št. 62/2010 s spremembami) pa opustitev uveljavljanja pravic po ZUPJS ni razlog za nepriznanje izredne denarne socialne pomoči. Podaja soglasja po 19. členu tudi ni ključna pri odgovoru na vprašanje, ali se je oseba znašla v položaju materialne ogroženosti. Materialno ogroženost je potrebno ugotavljati glede na materialno stanje osebe, ki uveljavlja pravico do izredne denarne socialne pomoči. Nenazadnje se tožena stranka na zavrnilne odločbe niti ne sklicuje, temveč celo navaja, da tožnica ni želela uveljavljati teh pravic, v nasprotju s tem pa tožnica v tožbi navaja, da je že imela pravico tako do denarne socialne pomoči kot tudi do varstvenega dodatka, da pa je bilo priznanje omenjenih pravic kasneje zavrnjeno.

9. Ker tožena stranka ni ugotavljala pogojev, kot so določeni v prvem odstavku 33. člena ZSVarPre za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči, temveč je odločitev o zavrnitvi sprejela očitno zgolj na dejstvu, da tožnica ni podala soglasja po 19. členu ZSVarPre, ki pa kot tak ni izključitveni razlog za priznanje pravice do izredne denarne socialne pomoči, je pritožbeno sodišče zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, pritožbi tožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke št. ... z dne 29. 5. 2014 in št. ... z dne 22. 4. 2014 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Podlago za svojo odločitev je imelo v 82. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004). Pristojni organ o pravici do izredne denarne socialne pomoči ob izpolnjevanju z zakonom določenih pogojev odloča po prostem preudarku, kar pomeni, da je bilo že zaradi tega potrebno zadevo vrniti toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

10. Glede pritožbenih navedb, da se tožnici priznajo tudi druge pravice iz javnih sredstev, pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je bila predmet presoje pred sodiščem zgolj odločitev tožene stranke, ki se je nanašala na pravico do izredne denarne socialne pomoči. Morebitne druge pravice pa lahko tožnica uveljavlja pri pristojnem centru za socialno delo.