Jedro

Tožnikova zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine je že bila obravnavana v predsodnih postopkih, ki so se končali s pravnomočnima odločbama. Z njima je bila zahteva za priznanje sorazmernega dela pokojnine v obeh postopkih zavrnjena. Postopka sta bila vodena na podlagi zahteve bosanskohercegovskega nosilca zavarovanja za odmero v skladu s 37. členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 37/08 - Mp10/08). Z izpodbijano sodbo je bil utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb, saj je v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP toženec med drugim dolžan zahtevo zavreči, če je bila o isti stvari že izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II.Stroške pritožbe nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo sklepa toženca št. ..., št. dosjeja: ... z dne 16. 8. 2023 in odločbo toženca št. ..., št. dosjeja: ... z dne 22. 2. 2024, da se ugotovi, da je tožnik invalid I. kategorije od 8. 10. 1991 dalje, da mu pripada pokojnina v Republiki Sloveniji in da je toženec dolžan v roku 30 dni tožniku odmeriti pripadajočo pokojnino v Republiki Sloveniji ter mu od 8. 10. 1991 izplačati zaostale pokojnine za nazaj od 1. 10. 1991 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo na znesek vsakomesečne pokojnine od 1. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila. Hkrati je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

2.Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter prizna povrnitev pritožbenih stroškov.

3.Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnika za imenovanje izvedenca, ki bi ugotovil njegovo sposobnost izraziti poslovno voljo in do katere stopnje je bila njegova volja zaradi zdravstvenega stanja okrnjena z obrazložitvijo, da je ta dokazni predlog nepotreben. Prva odločba z 28. 1. 2010 je bila izdana s strani toženca na podlagi zahteve bosanskohercegovskega nosilca zavarovanja, s katero je bilo ugotovljeno, da tožnik nima pravice do invalidske pokojnine je bila vročena tožniku (vročilnica B1). Tožnik se zoper odločbo ni pritožil. Z drugo odločbo izdano na zahtevo tujega nosilca zavarovanja z dne 30. 5. 2025, je bila tožnikova zahteva zavrnjena, ker je njegova invalidnost nastala po 1. 7. 2008, zaradi česar niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine po 37. členu Sporazuma. Zoper odločbo naj bi tožnik vložil pritožbo, ki je bila zavrnjena 16. 11. 2012, vendar tožnik sodnega varstva ni uveljavljal. Odločba naj bi mu bila vročena osebno 24. 11. 2012 (vročilnica B2). Tožnik že ves čas navaja, da iz nobene listine predsodnega postopka ne izhaja, da je bil tožnik stranka, niti predlagatelj. Postopki so se začenjali na podlagi zahtev tujih nosilcev pokojninskega zavarovanja ali celo po uradni dolžnosti, v katere tožnik ni bil vključen ne kot stranka in ne kot stranski udeleženec. Zaradi tega se pravnomočne odločbe ne morejo raztezati na toženca, saj niso izpolnjene zakonske zahteve za subjektivne meje pravnomočnosti. Sodišče v izpodbijani odločbi ni odgovorilo na tožnikove navedbe, da je v položaju, ko pravnomočnost odločbe učinkuje tudi proti tretjim osebam, potrebno uveljaviti procesna sredstva, ki prizadetim zagotovijo možnost sodelovanja v postopku.

Zagotoviti jim je potrebno bodisi možnost sodelovanja v postopku bodisi da jih v njem izdana odločba ne bo zavezovala v drugih postopkih. Oseba mora biti obveščena in ji mora biti dana možnost, da se postopka aktivno udeležuje. Če procesna jamstva niso zagotovljena v predhodnem postopku, pa jih je potrebno omogočiti v sodnem postopku ter odpraviti takšne absolutno bistvene kršitve. Pooblaščenec tožnika vročilnic, o kateri govori sodba, ni videl sam, je pa pojasnil, da to niso njegovi podpisi in mu te odločbe niso bile vročene. Tožnik ni bil sposoben pravno oblikovati in izražati volje ter varovati svoje pravice. Tožnik ni sodeloval v postopku ugotavljanja invalidnosti, saj ga komisija ni vabila na pregled, da bi se osebno prepričala, kakšno je njegovo zdravstveno stanje. Toženec je imel pri svojem odločanju na vpogled tožnikovo zdravstveno dokumentacijo o zdravljenju v BiH že iz leta 1985, ko je bil tožnik prvič hospitaliziran zaradi psihičnih motenj in preganjavice. Diagnoze in zdravstvena dokumentacija izkazujejo, da je bil nezmožen za kakršnokoli delo že od leta 1991. Tuji nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja mu je že 8. 10. 1991 priznal pravico do invalidske pokojnine. Toženec bi bil dolžan ugotavljati, ali je bil tožnik sposoben biti stranka in ali je bil pravno in opravilno sposoben. Do teh tožnikovih navedb se sodišče ni opredelilo in svoje odločitve ni ustrezno obrazložilo. Z zavrnitvijo tožnikovega dokaznega predloga je bila storjena kršitev pravic do izjave in pravica do sodišča, ki sta varovana na podlagi 22. in 23. člena Ustave RS. Napačna je razlaga citiranega 37. člena Sporazuma, ki je precej nejasen in dopušča več različnih razlag, toženec in sodišče pa si ga razlagata v škodo tožnika. Tožniku ni bila upoštevana pokojninska doba pri odmeri pokojnine v BiH, ki jo je pridobil v Sloveniji, kar jasno dokazuje dejstvo, da je bosanskohercegovski zavod 2-krat sam vložil zahtevo, da se tožniku prizna in odmeri pokojnina za pokojninsko dobo v Sloveniji. Ker tožniku ta pravica ni bila priznana je tudi sam preko sorodnikov in pooblaščenca vložil zahtevo v Republiki Sloveniji, da mu pravica pripada.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Ob preizkusu zadeve je pritožbeno sodišče opravilo preizkus izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5.V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali bi moral toženec po vsebini obravnavati tožnikovo zahtevo in mu priznati pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

6.Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 22. 2. 2024 v zvezi s prvostopenjskim sklepom z dne 16. 8. 2023 o zavrženju zahteve za priznanje pravice do invalidske pokojnine.

7.Iz listinske dokumentacije je razvidno, da je toženec s sklepom z dne 16. 8. 2023 zahtevo tožnika zavrgel na podlagi četrtega odstavka 129. člena ZUP, saj je ugotovil, da je bilo o pravici do sorazmernega dela invalidske pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbami toženca z dne 28. 1. 2010 in 16. 11. 2012, saj se dejansko stanje ali pravna podlaga nista spremenila.

8.Za pritožbeno rešitev predmetne zadeve je bistveno, da je bila predmetna tožnikova zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine obravnavana že v predsodnih postopkih, ki so se končali s pravnomočnima odločbama z dne 28. 1. 2010 in z dne 16. 11. 2012. Z njima je bila zahteva za priznanje sorazmernega dela pokojnine v obeh postopkih zavrnjena. Postopka sta bila vodena na podlagi zahteve bosanskohercegovskega nosilca zavarovanja za odmero v skladu s 37. členom Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (v nadaljevanju: Sporazum; Ur. l. RS, št. 37/08 - Mp10/08).

9.Ugovor tožnika, da ni bil seznanjen s pravnomočnima odločbama, je sodišče utemeljeno odpravilo z ugotovitvijo, da je odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, namenjen sistem pravnih sredstev, s katerimi je mogoče pravnomočne odločbe odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom.

10.Pritožbeni očitek, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za izvedovanje glede tožnikove sposobnosti izraziti svojo pravno poslovno voljo in do katere stopnje je bila njegova volja zaradi zdravstvenega stanja okrnjena, mora ostati neuspešen, saj je sodišče pojasnilo, zakaj meni da ni podana procesna situacija za imenovanje izvedenca, zato ne gre za nedopustno zavrnitev dokaznega predloga, ki bi lahko bila kršitev načela kontradiktornosti oziroma ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS. Zavrnitev dokaznih predlogov je sodišče ustrezno obrazložilo v 4. točki obrazložitve, s čimer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Strankina pravica, da predlaga izvedbo dokazov, sodišče sicer zavezuje, da dokaze, ki so bistveni za ugotovitev odločilnih dejstev, tudi izvede, vendar dokaznim predlogom ni dolžno brezpogojno slediti, še zlasti, če oceni, da njihova izvedba na odločitev ne more vplivati.

11.Pritožbeno zatrjevanje, da tožnika ne zavezujejo pravnomočne odločbe, ker ni bil stranka postopkov, ki jih je sprožil bosanski nosilec zavarovanja, ne morejo izpodbiti pravilnosti izpodbijane odločitve. Po vpogledu v pravnomočni odločbi je sodišče namreč ugotovilo, da je bil tožnik z njimi seznanjen. Slednje nenazadnje potrjuje dejstvo, da se je tožnik zoper prvostopenjsko odločbo toženca z dne 30. 5. 2012 tudi pritožil in na ta način ustrezno zavaroval svoje pravice. Vročilnica je kot potrdilo o vročitvi javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje. Trditveno in dokazno breme je na strani stranke, ki izpodbija verodostojnost vročilnice, hkrati pa mora doseči višji dokazni standard. Ta dokaz je sicer mogoče ovreči, vendar samo z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost, ne pa s posplošenim zanikanjem prejema sodne pošiljke.

12.Pravilnost izpodbijane odločitve ne more izpodbiti pritožbeni očitek, da so bili postopki, ki so se zaključili z dokončnima odločbama z 28. 1. 2010 in 16. 11. 2012 uvedeni na podlagi zahteve bosanskohercegovskega nosilca zavarovanja in ne tožnika. Upoštevajoč določila sklenjenega Sporazuma, ki posebej ureja priznavanje pokojnin na podlagi zavarovalne dobe, dopolnjene po zakonodaji obeh podpisnic, je bil bosanskohercegovski nosilec zavarovanja zavezan podati zahteve za preračun oziroma morebitno prevedbo dajatev.

13.Kot neizkazana se izkaže tožnikova trditev, da mu s strani tujega nosilca zavarovanja ni bila priznana in odmerjena pokojnina, upoštevajoč dobo v Republiki Sloveniji. Iz odločbe tujega nosilca z dne 1. 10. 2002, je razvidno, da je bila tožniku priznana pokojnina, upoštevajoč 10 let delovne dobe. Iz podatkov, sporočenih s strani bosanskohercegovskega nosilca zavarovanja na obrazcu BiH/SI25 izdanim 28. 11. 2008 pa izhaja, da znaša bosanskohercegovska zavarovalna doba dopolnjena od 15. 6. 1984 do 28. 4. 1992, 7 let, 10 mesecev in 13 dni, slovenska zavarovalna doba pa znaša v obdobju od 2. 4. 1980 do 6. 6. 1980 in od 2. 10. 1981 do 14. 9. 1983, 2 leti, 1 mesec in 18 dni, skupaj torej 10 let in 1 dan.

14.Nenazadnje pa se je sodišče zaradi tožnikovih zatrjevanj, opredelilo tudi o razlagi Sporazuma. Upoštevajoč prvi stavek prvega odstavka 37. člena Sporazuma se pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do začetka veljavnosti tega Sporazuma upoštevaje zavarovalno dobo, dopolnjeno po zakonodaji druge pogodbenice po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega Sporazuma. Pogoji za pridobitev pravice do pokojnine iz prvega odstavka tega člena se v drugi pogodbenici ugotavljajo po zakonodaji, ki velja na dan uveljavitve citiranega Sporazuma. Če po zakonodaji druge pogodbenice niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do pokojnine na dan uveljavitve tega sporazuma, ostanejo dajatve obveznost pogodbenice, ki jih je priznala. In ravno do slednje situacije je prišlo v tem primeru. Invalidnost je bila tožniku v Republiki Sloveniji priznana šele z odločbo toženca 30. 5. 2012. Ker so bili tožniku pogoji za priznanje pravice do pokojnine izpolnjeni po uveljavitvi Sporazuma, je ostala dajatev iz naslova invalidske pokojnine, dajatev nosilca zavarovanja v BiH. Ob navedenem je še v 7. točki obrazložitve pravilno opozorilo, da se Sporazum v tem delu od njegove uveljavitve do dneva odločanja ni spremenil.

15.Zmotno je tudi razlogovanje tožnika, da bi mu moral toženec kasneje ob izpolnitvi pogojev priznati pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Na temelju pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem nosilcu zavarovanja, tožnik ne more več uspešno uveljaviti pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine. Takšno materialnopravno stališče je skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Ključna je ugotovitev sodišča v 10. točki obrazložitve, da gre skladno s 37. členom Sporazuma za trajno razdelitev obveznosti v breme nosilca zavarovanja, ki je pravico priznal. To posledično pomeni, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma na podlagi zavarovalne dobe, ki je bila že upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine, pri tožencu ne more uveljaviti pokojninske dajatve.

16.Upoštevajoč obrazloženo je pravilen zaključek sodišča v 9. točki, da se v času od 2012 do 2023 pravna podlaga in dejansko stanje pri tožniku nista spremenili ter da tega dejstva ne more spremeniti niti novejša medicinska dokumentacija. Z izpodbijano sodbo je bil utemeljeno zavrnjen tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb, saj je v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP toženec med drugim dolžan zahtevo zavreči, če je bila o isti stvari že izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, nista spremenila. Ker je bilo v obravnavanem predsodnem postopku podano takšno dejansko procesno stanje, ni bilo pogojev za ponovno vsebinsko odločanje o sorazmernem delu starostne pokojnine.

17.Iz zgoraj navedenih razlogov je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18.Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

2Postopkov, ki sta se zaključila z odločbo z dne 28. 1. 2010 in odločbo z dne 16. 11. 2012.

3Priloge B.

4Pri tem tožnik ni navedel, da bi bil v času vročanja odsoten, da na njegovem naslovu živi še kdo, ki bi zanj lahko prevzel pisanje in mu ga nato ne bi vročil, da se je že dogajalo, da je zanj na tem naslovu pisanje prevzela kaka druga oseba, zakaj na vročilnici ni zaznambe, da naj bi bilo pisanje izročeno komu drugemu ipd.

5Upravni spis.

61. 7. 2008.

7Upoštevajoč odločbo z dne 28. 1. 2010 tožniku ni bilo mogoče priznati invalidnosti.

8Tožnik je bil razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 19. 10. 2012.

VIII Ips 180/2012, VIII Ips 54/2013.

Zveza:

Mednarodne Pogodbe

Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino - člen 37, 37/1

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 129, 129/1, 129/1-4

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.