Jedro

Pravica uporabe stavbnega zemljišča je prenehala z odločbo občine L. iz leta 1974, na podlagi Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Ur.l. SRS, št. 27/72) in je razlaščencem pripadala pravična odškodnina po Zakonu o razlastitvi. Pravica uporabe je tako prenehala na podlagi predpisa, ki ni naveden v ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani št. U 542/99-9 z dne 29.11.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000, nadalje: ZUS) ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 1.3.1999 in ji zadevo vrnilo v nov postopek. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote L. z dne 21.5.1998, s katero je bilo odločeno, da upravičencu za denacionalizacijo J.K. pripada odškodnina v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada v višini 84.394 DEM za podržavljeno nepremičnino parc. št. 41/3, njiva v izmeri 3489 m2, vl. št. 272, k.o. L. Tožena stranka je v svoji odločbi navedla, da je bilo zemljišče podržavljeno J.K. po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list FLRJ, št. 52/58), kar pomeni, da je po samem zakonu prešlo v družbeno lastnino. Zato ni pomembno, kdaj je bilo zemljišče odvzeto iz posesti. Neutemeljen je ugovor tožeče stranke, da je bilo zemljišče prejšnjemu lastniku odvzeto iz posesti po predpisu, ki ni naveden v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (nadalje ZDen) in izven časovnega okvira iz 4. člena ZDen. Tožena stranka je zavrnila tudi pritožbeni ugovor tožeče stranke, da sta J.K. in njegova žena s kupoprodajno pogodbo, ki sta jo dne 9.9.1994 sklenila s P.L., razpolagala s podržavljenim premoženjem. Iz ugotovitvene odločbe o nacionalizaciji Odseka za finance pri Oblo K. z dne 13.5.1959 in zemljiškoknjižnih izpiskov je razvidno, da je bilo podržavljeno samo zemljišče, hiša pa je ostala v lasti J.K.. Predmet kupoprodajne pogodbe, ki je nadomestila razlastitev, je lahko samo hiša s pravico uporabe na stavbišču in funkcionalnem zemljišču. Nezazidani del stavbnega zemljišča parc. št. 41/3, je bil odvzet iz posesti z odločbo Oddelka za gospodarstvo in finance SO L. z dne 16.8.1994, torej že pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe. Glede na to je J.K. upravičen do odškodnine za podržavljeno zemljišče, kadar le to presega stavbišče in funkcionalno zemljišče. Po presoji sodišča prve stopnje je utemeljen tožbeni ugovor, da prejšnji lastnik J.K. ni upravičen do denacionalizacije podržavljenega nezazidanega stavbnega zemljišča parc. št. 41/3. Po ZDen je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja, na katerem je bila prejšnjemu lastniku odvzeta lastninska pravica, upravičenec do denacionalizacije pa je tisti, ki mu je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisov naštetih v 3. in 4. členu ZDen. Z določitvijo teh predpisov je opredeljeno časovno obdobje, glede katerega se šteje, da je bil odvzem premoženja krivičen. V obravnavanem primeru je bilo sporno zemljišče sicer podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Vendar je na navedenem zemljišču prejšnji lastnik obdržal pravico uporabe. Ta je vsebovala vse elemente lastninske pravice. Tako je po določbah navedenega zakona prejšnji lastnik imel, do izročitve zemljišča občini ali komu drugemu na zemljišču posest in pravico brezplačnega uživanja, pravica uporabe je bila tudi v pravnem prometu med živimi, sprva brez omejitev, pozneje pa je bil promet omejen in se je tudi dedovala. Iz podatkov upravnega spisa , kar tudi ni sporno, izhaja, da zemljišče prejšnjemu lastniku ni bilo odvzeto iz posesti na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ki je v 3. členu ZDen naveden kot podlaga za denacionalizacijo, ampak na podlagi Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72, nadalje ZRNSZ), po katerem je imetniku pravice uporabe za odvzeto zemljišče pripadala pravična odškodnina po Zakonu o razlastitvi iz leta 1968. Navedena predpisa pa v ZDen nista našteta med predpisi, ki omogočajo denacionalizacijo. Po podatkih upravnih spisov, kot tudi ugotovitve tožene stranke, je prejšnji lastnik dne 9.9.1974 sklenil pogodbo, ki je nadomeščala razlastitev. Iz te pogodbe pa ne izhaja, da je predmet prodaje le hiša s pravico uporabe na stavbišču in funkcionalnem zemljišču, ne pa tudi nezazidano stavbno zemljišče, ki je predmet zahteve za denacionalizacijo.

Prizadeta stranka J.K. v pritožbi navaja, da je bilo zemljišče podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ki je naveden v 3. členu ZDen. Pogodba je bila sklenjena zato, ker bi mu v nasprotnem primeru razlastili tudi stanovanjsko hišo, ki je stala na tem zemljišču. Predmet pogodbe pa sta bila samo stanovanjska hiša in uporaba pravice na funkcionalnem zemljišču, ne pa stavbno zemljišče, ki je predmet zahtevka za denacionalizacijo. Napačno je stališče sodišča, da je z zemljiščem prosto razpolagal in da do leta 1974 ni bil v ničemer prikrajšan na svojih stvarnih pravicah na tem zemljišču. Na zemljišču je bila načrtovana razširitev P.L. Zato se na njem ni moglo graditi in tudi ni bila možna prodaja pravice uporabe. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in popravi krivico, ki mu je bila povzročena z nacionalizacijo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zemljišče, ki je predmet tega upravnega spora, je bilo sicer podržavljeno pritožniku na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ki je v 9. točki 3. člena ZDen naveden kot podlaga za denacionalizacijo. Za odločanje o upravičenosti do denacionalizacije pa je pomembno tudi kdaj in na podlagi katerega predpisa je bilo podržavljenje zemljišč dejansko izvršeno. Lastninska pravica na stavbnih zemljiščih je po zakonu iz leta 1958, na podlagi ugotovitvenih odločb, prenehala, prejšnji lastniki pa so zemljišča obdržali do izdaje odločbe o izročitvi v posest občini ali drugemu uporabniku. Pravica uživanja je šla prejšnjim lastnikom po samem zakonu in je bila v prostem prometu. S kasnejšo zakonodajo, uveljavljeno po 15.2.1968, so bile na novo urejene pravice prejšnjih lastnikov nacionaliziranih zemljišč, ki so po nacionalizaciji leta 1958 na teh zemljiščih obdržali pravico uživanja in je bila ta spremenjena v pravico uporabe, omejen pa je bil pravni promet s temi zemljišči. Bistvena sprememba pa se je nanašala na plačilo odškodnine za odvzeta nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila nacionalizirana po določbah Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Novi zakon je predvideval odmero in izplačilo pravične odškodnine, če na dan uveljavitve tega zakona ni obstajala pravnomočna odločba o odškodnini. V obravnavanem primeru je pravica uporabe na navedeni parceli prenehala z odločbo SOb L. iz leta 1974, na podlagi Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem. Na podlagi tega zakona pa je razlaščencu pripadala pravična odškodnina po Zakonu o razlastitvi. Iz podatkov v upravnih spisih pa tudi izhaja, da je razlaščenec sklenil pogodbo, ki je nadomeščala razlastitev. Pravica uporabe je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča prenehala na podlagi predpisa, ki ni naveden v ZDen.

Navedbe pritožnika glede nedoslednosti v zvezi z navajanjem pravice razpolaganja z zemljiščem niso utemeljene, glede na pravice razlaščencev, ki jih je določal že zakon o denacionalizaciji najemnih zgradb in gredbenih zemljišč ter kasnejša zakonodaja s tega področja.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno, in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.