Jedro

Načelno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije nima značaja posamičnega akta, s katerim bi se odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika.

Zaradi izjav posameznikov in uradnih oseb, danih v sredstvih javnega obveščanja, ni mogoče uveljavljati varstva v upravnem sporu, saj je v takšnih primerih zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer pred sodiščem splošne pristojnosti.

Ker je v upravnem sporu mogoče uveljavljati varstvo ustavnih pravic le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, ki pa je v obravnavani zadevi zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 19. člena in prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 v 1. točki izreka sklenilo, da se izreka za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi, v 2. točki izreka pa, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi v reševanje stvarno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se sodišče prve stopnje sklicuje tudi na določbe: 1., 4. člena ZUS-1, 1. člena ZPP, 134. in 178. člena Obligacijskega zakonika – OZ, 2. člena Zakona o preprečevanju korupcije – ZPKor.

3. Tožnica vlaga pritožbo zaradi kršitve določb drugega odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije - URS, 4. člena ZUS-1 in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Sklicuje se na argumentacijo Ustavnega sodišča iz odločbe Up-730/2008 z dne 12. 6. 2008. Predmet tožbe je izpodbijanje načelnega mnenja upravnega organa in ni mogoče govoriti o pristojnosti civilnega oddelka okrajnega sodišča, niti je tožba oblikovana tako, da je usmerjena v uveljavitev obligacijskega zahtevka. Z vročitvijo odgovora na tožbo je upravno sodišče že pričelo z obravnavanjem predmetne zadeve. Dokler je načelno mnenje tožene stranke v veljavi, niso podani pogoji za uveljavitev odškodninskega zahtevka, ki izvira iz mnenja, ki je predmet upravnega spora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi prvega odstavka 19. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. 6. Načelno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije, št. 178 z dne 11. 9. 2009, ki ga tožnica izpodbija v tem upravnem sporu, se glasi: „ravnanje odgovorne osebe – predstojnice kliničnega oddelka v eni od slovenskih bolnišnic, ki v prostorih oddelka društvu, katerega ustanovitelja sta njen sin in izvenzakonski partner, omogoča brezplačno izvajanje praktičnega dela izobraževanja s področja dela tega oddelka, zaradi česar društvu nastane neupravičena korist, ustreza definiciji korupcije po tretji alineji 2. člena ZPKor.“ Tožnica je s svojo tožbo predlagala, da se odpravi navedeno načelno mnenje tožene stranke in da tožena stranka objavi sodbo v osmih dneh na enak način kot je objavila načelno mnenje, v nasprotnem primeru pa je tožnica pooblaščena za objavo na ustrezen način na stroške tožene stranke.

7. Kot je že navedlo Ustavno sodišče v svoji odločbi Up-730/08 z dne 12. 6. 2008, načelno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije nima značaja posamičnega akta, s katerim bi se odločalo o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika. Zato po presoji Vrhovnega sodišča v upravnem sporu ni mogoče odločati o odpravi takega mnenja na podlagi določbe 2. člena ZUS-1. 8. Po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 odloča sodišče v upravnem sporu med drugim tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Ker pa je v obravnavani zadevi glede na določbo 134. člena OZ zagotovljeno za uveljavitev tožničinega zahtevka drugo sodno varstvo, in sicer pred sodiščem splošne pristojnosti po pravilih pravdnega postopka, niso bili izpolnjeni pogoji za sodno varstvo v upravnem sporu po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1. 9. V obravnavanem primeru gre za spor med fizično osebo in državo, ker je njen organ v medijih objavil mnenje, v katerem se je tožnica prepoznala in jo je prizadelo. Tožnica se počuti oškodovano, to oškodovanje pa je označila kot kršitev njenih ustavnih pravic.

10. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča gre v obravnavani zadevi glede na vsebino tožbe v resnici za očitek kršitve osebnostnih pravic po 134. členu OZ. Čeprav je tožnica v tožbi domnevno kršitev svoje pravice označila kot kršitev pravice do sodnega varstva po prvem odstavku 23. in četrtem odstavku 15. člena URS, se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da iz vsebine tožbe izhaja, da gre dejansko za očitek posega v osebnostno pravico, da se tožnica počuti prizadeto, ker je o njeni domnevni krivdi, ki jo zanika, izrazila mnenje tožena stranka, čeprav lahko o tem odloča sodišče. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (I Up 575/2008, I Up 537/2008, I Up 538/2008) zaradi izjav posameznikov in uradnih oseb, danih v sredstvih javnega obveščanja, ni mogoče uveljavljati varstva v upravnem sporu, saj je v takšnih primerih zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer pred sodiščem splošne pristojnosti.

11. Poleg tega tožnica v tožbi predlaga, da mora tožena stranka sodbo objaviti na enak način, kot je objavila načelno mnenje. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je tak zahtevek tipičen obligacijskopravni zahtevek, kot ga določa 178. člen OZ, po katerem lahko sodišče odredi na stroške oškodovalca, če gre za kršitev osebnostne pravice, objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino.

12. Ker je v upravnem sporu mogoče uveljavljati varstvo ustavnih pravic le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, ki pa je v obravnavani zadevi zagotovljeno pred sodiščem splošne pristojnosti, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita.

13. Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča. 14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.